Jedro

Aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračuna ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe, ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala.

Oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga podpisala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I.) za plačilo zneska v višini 13.141,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2020 dalje do plačila, (II.) ter naložilo tožeči stranki v plačilo povrnitev stroškov postopka v znesku 3.225,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožnica je bila izbrana kot najboljši ponudnik po postopku javnega naročanja v skladu z Zakonom o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3). Pravdni stranki sta 12. 9. 2018 sklenili Pogodbo o dobavi blaga, št. ZNZ-1/2018 (v nadaljevanju: Pogodba), katere predmet je bila sukcesivna dobava materiala za zdravstveno nego in zdravil v skladu s predračunom, ki je sestavni del pogodbe. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 24 mesecev od 12. 9. 2018 do 12. 9. 2020.

3.Tožeča stranka v tem postopku vtožuje še delno neplačan račun št. 2011733 z dne 21. 7. 2020 v znesku 13.141,69 EUR, s katerim je zaračunala dobavo blaga v skupni vrednosti 34.295,49 EUR, toženka pa ga je le delno plačala dne 20. 8. 2020 v znesku 21.153,80 EUR, blago pa v celoti prevzela. Tožnica uveljavlja spremembo (zvišanje) cene blaga zaradi spremenjenih okoliščin epidemije koronavirusa COVID-19, medtem ko toženka zavrača plačilo računa po višjih cenah in vztraja pri pogodbeno dogovorjenih cenah, po katerih je blago plačala.

4.Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke presojalo po določilih Pogodbe o dobavi blaga štev. ZNZ-1/2018 z dne 12. 9. 2018, ki sta jo sklenili pravdni stranki, določilih OZ in ZJN-3, ki je veljal v času sklenitve navedene pogodbe ter določilih o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Ugotovilo je, da med pravdnima strankama glede spremembe cene ni bil sklenjen v skladu s 3. členom Pogodbe pisni aneks k Pogodbi o dobavi blaga (v prilogi A2), niti aneks ni bil sklenjen konkludentno s potrditvijo predračuna, saj je predračun potrdila A. A., zaposlena pri toženi stranki, ki ni bila pristojna za sklepanje aneksov oz. spreminjanje pogodbe. Izpostavilo je, da je toženka porabnica javnih proračunskih sredstev zaradi česar je zavezana h gospodarni rabi javnih sredstev. Avtonomija strank je v primeru javnega naročanja omejena. Ker sklepanje aneksov ni bilo v pristojnosti zaposlene A. A., se tožeča stranka ne more sklicevati na konkludentno sklenitev aneksa k Pogodbi o dobavi blaga št. ZNZ-1/2018.

5.Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v celoti naloži toženi stranki plačilo vtoževanega zneska oziroma, da vrne zadevo v novo sojenje prvostopnemu sodišču, pred novim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

6.Za pritožbo ni sporno, da sta pravdni stranki bili v poslovnem razmerju, da je med pravdnima strankam bila sklenjena Pogodba o dobavi blaga štev. ZNZ-1/2018 s katero sta se dogovorili o pogojih izvedbe javnega naročila in katere predmet je bila sukcesivna dobava materiala za zdravstveno nego in zdravil v skladu s predračunom, ki je sestavni del pogodbe, za obdobje 24. mesecev od 12.9.2018 do 12.9.2020. Prav tako ni sporno delno plačilo vtoževanega računa.

7.Sporno je zavzeto stališče, da sta pravdni stranki s sklenjeno pogodbo določili pisnost kot pogoj za njeno veljavnost, kar pa ne drži. Poslovno sodelovanje med pravdnima strankama je potekalo več let na enak način in sicer je pri izvajanju pogodbe sodelovala izključno A. A. Tožeča stranka z v pogodbi določeno osebo B. B. ni nikoli komunicirala oziroma stopila z njo v kontakt in je A. A. dojemala kot odgovorno osebo za izvajanje pogodbe. Kar je vidno tudi iz naslovnikov (oz. prejemnikov) elektronske pošte. B. B. tudi ni bila prisotna na sestanku 9.9.2020.

8.Tožena stranka tekom postopka tudi ni zatrjevala, da je bila tožeča stranka seznanjena o tem kakšno vlogo ima A. A. pri toženi stranki, da ima zgolj vlogo glavne sestre in ni pristojna za potrjevanje višjih cen. Zato odločitev sodišča, ki je ugotovilo drugačno dejansko stanje od zatrjevanega predstavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Izpostavlja, da bi tožena stranka lahko blago iz javnega razpisa naročila telefonsko ali po mailu (6. člen Pogodbe) in ni bilo nobene potrebe, da bi tožeča stranka pošiljala predračune za blago, ki ga je tožena stranka potrebovala (izpoved C. C.). To je storila na zahtevo tožene stranke, da se je seznanila s cenami blaga.

10.Ni šlo za pomanjkanje obstoja pisne oblike glede sklenitve aneksa k pogodbi, saj ravno posredovani predračun in potrditev predračuna po elektronski obliki predstavlja pisano obliko. Pogodbe o dobavi blaga ni potrebno skleniti v pisni obliki. Niti določilo, da se pogodba spremeni s pisnim aneksom, ne odraža, da je pisnost aneksa pogoj za njeno veljavnost. S tem, ko je tožeča stranka izstavila predračun z opisom blaga, cenami, rokom dobave in veljavnostjo predračuna, tožena stranka pa ga je preko A. A. potrdila, je prišlo do sklenitve aneksa. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 15/2015 z dne 20.5.2016 in III Ips 33/2013 z dne 20.1.2015, kjer je sodišče odločilo, da je obličnost v postopkih javnega naročanja z zakonom določena le ad probationem, kar pomeni, da je namen strankam olajšati dokazovanje obstoja pogodbe. Prvostopno sodišče je s tem, ko je navedlo, da je pisna oblika pogoj za veljavnost aneksa, zmotno uporabilo materialno pravo in je odločitev sama s sabo v nasprotju, saj v 22. točki obrazložitve pritrjuje tožeči stranki, da je skladno s sodno prakso oblika pogodbe o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene, potem ne more biti pisna oblika pogoj za veljavnost aneksa.

11.Pritožba pojasnjuje, da niti Zakon o javnih financah, niti OZ ne določajo sankcije, če aneks k pogodbi o izvedbi javnega naročila ni sklenjen v pisni obliki. Za veljavnost soglasja volj zadostuje kakršenkoli dokaz o tem, kakšna je bila volja naročnika in izvajalca. Tudi ZJN-3 ne določa, časovnega roka za sklenitev aneksa k pogodbi, sklicujoč se na zaključek Vrhovnega sodišča RS, da je aneks h gradbeni pogodbi lahko sklenjen kadarkoli, pred izvedbo dodatnih del ali po njej, saj aneks sklenjen po izvedbi dodatnih del, zgolj pisno potrdi že prej doseženo soglasje volj. Ni torej nujno, da se aneks, ki ima finančne posledice povišanja izvajalske pogodbe, sklene takoj, ko nastanejo več ali dodatna dela, za katera so bili predhodno izvedeni ustrezni postopki, ki jih predpisuje pogodba.

12.Pritožba opozarja tudi na odločitev VSL v sodbi opr. št. II Cp 2556/2014 z dne 7.1.2015, da aneks ni nič drugega kot (nova) pogodba, čeprav se v praksi uporablja kot oznaka za pogodbo, ki je povezana z neko že obstoječo (osnovno) pogodbo. Veljajo splošna pravila pogodbenega prava, vsebovana v določbah OZ, kar pomeni, da je sklenjen, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe in dosežeta konsenz pogodbenih volj. Opozarja, da je prvostopno sodišče s stališčem, da bi moral biti aneks sklenjen v pisni obliki, da ni mogel biti sklenjen s konkludentnimi dejanji napačno uporabilo materialno pravo.

13.Pojasnjuje, da je do naročila prišlo na sledeč način: A. A. je dne 5.7.2020 klicala tožečo stranko in sporočila, da želijo naročiti večjo količino blaga, račun mora biti izdan do 10.7.2020 za potrebe prijave na razpis za evropska sredstva. Dne 6.7.2020 je A. A. po elektronski pošti posredovala specifikacijo blaga, ki bo predmet naročila, kasneje istega dne še donaročilo za nitrilne rokavice in čelni termometer. Dne 7.7.2020 je zakonita zastopnica tožeče stranke ga. A. A. posredovala predračun s navedbo naročenega blaga (vključno s cenami blaga) in izpostavila, da vsega blaga v večjih količinah nima na zalogi do zahtevanega datuma. Dne 7.7.2020 je A. A. predračun dopolnila še z zaščitnimi plašči. A. A. je bilo pojasnjeno, da je prišlo do spremembe (zvišanja) cen, kar je nenazadnje vidno iz samega predračuna, ki ga je A. A. pisno potrdila. Priče zaslišane na strani tožene stranke (A. A., C. C.) so se sprenevedale, da se niso ukvarjale s cenami na predračunu, da cene za njiju niso pomembne, pri čemer pa je sodišče lahko ugotovilo, da je prav C. C. na naročilnico za naročilo zaščitnih plaščev, (ki niso bili navedeni med blagom po javnem naročilu), zapisala ceno zaščitnega plašča v znesku, kot izhaja iz ponudbenega predračuna, kar priča, da so zaposlene pri toženi stranki bile seznanjene s cenami materiala, da so cene preverjale, zaradi česar so od tožeče stranke želele, da le-ta posreduje predračun. Če bi tožena stranka blago naročala po sklenjeni pogodbi, ne bi zahtevala od tožeče stranke, da ji predhodno pošlje predračun.

14.Da je odločitev sodišča protispisna in obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju priča tudi obrazložitev iz 27. točke obrazložitve sodbe, kjer sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izdelke (blago), ki ni bilo predmet javnega razpisa, navedeno pa je bilo tudi na predračunu, v celoti plačala po cenah navedenih v predračunu. Če A. A. v okviru svojega delokroga ni imela nobenih pristojnosti po sklepanju pogodb in aneksov, potem tudi s potrditvijo blaga, ki ni bilo predmet javnega razpisa, ni mogla veljavno izraziti volje za nakup tega blaga. Notranji, interni ustroj naročanja izdelkov pri toženi stranki, tožeči stranki ni bil znan, niti ji tega tožena stranka ni nikdar pojasnila in se tožeča stranka s tem ni nikdar ukvarjala. Poleg tega, se notranji ustroj delovanja zaposlenih (njihov delokrog nalog) pri toženi stranki v razmerju do tožeče stranke ni izvajal in ni držal, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila edina oseba, ki je komunicirala s tožečo stranko A. A. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke in dokaza, da je A. A. glede umivalnih rokavic dne 28.5.2019, ko ji je bila poslana ponudba pisno in ustno naročila te umivalne rokavice, ki niso bile predmet blaga po javnem naročilu, niti ni tožena stranka izdala posebne naročilnice za naročilo umivalnih rokavic. Izkazano je, da je prav A. A. tekom trajanja javnega razpisa večkrat pri tožeči stranki naročila umivalne rokavice in tožena stranka jih je po ceni navedeni na predračunu tudi plačala.

15.Vsa leta poslovnega sodelovanja pri izvajanju Pogodbe je tožeča stranka sodelovala izključno z A. A., sodišče pa je enostransko in v nasprotju z dejanskim načinom izvajanja pogodbe v praksi zaključilo, ker v delokrogu A. A. ni pristojnosti za sklepanje aneksov in spreminjanjem pogodbe, je to razlog, da se tožeča stranka ne more sklicevati na konkludentno sklenitev aneksa po Pogodbi o dobavi blaga. Upoštevaje kogentna določila OZ, kot tudi ZJN-3 gre ugotoviti, da je med pravdnima strankama, s potrditvijo predračuna, dejansko prišlo do sklenitve aneksa o dobavi blaga s katerim so bile dogovorjene in potrjene cene blaga, v višini kot izhaja iz samega predračuna. Posel je bil realiziran in tožena stranka je blago prejela. Tožena stranka je bila z dopisom z dne 28.2.2020 opozorjena in seznanjena, da bo tožeča stranka pri naročilih problematičnih artiklov pripravila omejeno ponudbo (z navedbo cene, količine in časovne veljavnosti), saj so se pojavljale težave z dobavo blaga, prav tako pa so cene izdelkov doživele močan porast. Zaradi tega je tožena stranka tudi zahtevala, da ji tožeča stranka predhodno pošlje predračun v potrditev.

16.Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je bila tožena stranka v zvezi z realiziranim poslom pripravljena prevzeti blago nazaj in je bil v zvezi s tem organiziran sestanek pri toženi stranki, pa tožena stranka ni želela vrniti blaga, kar kaže na nekorektno poslovanje tožene stranke, sodba je v tem delu ne obrazložena.

17.Ob stališču sodišča, da A. A. ni mogla veljavno izjaviti volje, čeravno je poslovno sodelovanje med pravdnima strankama potekalo skoraj v celoti preko A. A., ki je pošiljala povpraševanja, potrjevala ponudbe in predračune, naročala blago, je tožeča stranka že tekom postopka navajala, da za izraz volje za odobritev posla ni nujno potrebno, da je podana z izrecno izjavo zastopanega, temveč lahko to voljo zastopani izrazi s konkludentnim ravnanjem, tako da od nasprotne stranke zahteva, da izpolnitev po pogodbi opravi. Do izpolnitve pogodbe ni tožena stranka nikdar navajala, da je potrditev naročila (aneks) ne zavezuje, ker jo je sklenila neupravičena oseba in je v takšni situaciji edino pravilen materialno pravni zaključek, da je bilo naročilo za dobavo blaga odobreno s strani tožene stranke s konkludentnim ravnanjem in se šteje za sklenjeno in veljavno.

18.Pritožba očita tudi, da sodišče sklicujoč se na 95. člen ZJN-3, ki bi ga stranki morali upoštevati v zvezi s spremembo cene, ni upoštevalo niti tega, da je po omenjenem zakonu dopustno povišanje cene za 30 % pogodbene vrednosti, ker je zaključilo, da med strankama ni prišlo do sklenitve aneksa k pogodbi in ni bilo dogovorjeno nobeno povišanje cene blaga, kar je neživljenjsko in v nasprotju s sklenjeno Pogodbo. Sodišče bi moralo upoštevati razmere, ki so bile prisotne v sredini leta 2020, dobre tri mesece po uvedbi prve epidemije koronavirusa v Sloveniji, da je bilo nujno oblikovanje strateških zalog in je celotno takratno dogajanje med strankama potrebno gledati skozi prizmo takratnih dogodkov, ne pa z distance. Prezrlo je, da je bila tožena stranka tista, ki je spravila tožečo stranko v časovno stisko. Splošno znano dejstvo je, da so se cene medicinskega materiala in pripomočkov, v letu 2020 dnevno višale zaradi svetovno povečanega povpraševanja in bojazni pred ponovnim izbruhom epidemije v jesenskih mesecih leta 2020. Priča A. A. je tudi povedala, da je bila seznanjena, da jih je tožeča stranka obvestila, da bo prišlo do povečanja cen. Da je bila tožena stranka seznanjena s povečanjem cen izhaja tudi iz dejstva, da je A. A. od tožeče stranke zahtevala, da ji izda predračun za material. Tožeči stranki je bil pred spornim naročilom, že dvakrat poslan predračun za rokavice, na katerih so bile navedene višje ponudbene cene lateks rokavic, kot v razpisni dokumentaciji in se tožena stranka ravno zaradi višjih cen ni odločila izvesti nakupa lateks rokavic, kar je neprerekano s strani tožene stranke.

19.Primeroma pritožbeno izpostavlja, da je s toženo stranko v obdobju veljavnosti pogodbe od 12.9.2018 do 12.9.2020 opravila za 52.632,77 EUR dobav blaga (vrednost z DDV je 64.165,06 EUR), ki več kot 7x presega vrednost pogodbe, kar kaže, da je prišlo do nepredvidenih okoliščin na katere nobena pogodbena stranka ni imela vpliva. Pojasni še pojem nepredvidene okoliščine sklicujoč se na uvodna pojasnila 109 Direktive 2014/24/EU.

20.Opozarja na izdane smernice Evropske komisije o uporabi okvira za javno naročanje v izrednih razmerah zaradi krize v zvezi z boleznijo COVID-19 (Ur. l. Evropske Unije C 108 1/5 z dne 1.4.2020), v katerih je Evropska komisija zapisala, da je bolezen COVID-19 povzročila zdravstveno krizo, ki zahteva hitre in pametne rešitve ter prožnost pri obravnavanju ogromnega porasta povpraševanja za podobno blago in storitve, medtem ko so nekatere dobavne verige motene. Tudi Evropska komisija je omogočila in predlagala, da se postopki javnega naročanja lahko izvajajo pospešeno v nujnih primerih, da se skrajšajo običajni roki, kar dodatno kaže, da so tako navedbe tožene stranke, kot utemeljitev sodišča, da bi lahko tožeča stranka spremembe cen predvidela in da ne gre za izjemne okoliščine, neresne in v popolnem nasprotju z dejansko krizno situacijo v posledici obvladovanja koronavirusne bolezni in s stanjem na trgu tovrstnega blaga. Sodišče ne razume, da trg ne začne in preneha delovati z odločbo o začetku oz. prenehanju epidemije s strani zakonodajalca v neki državi, ampak deluje in je deloval še dolgo časa po ukinitvi razglasitve epidemije prvega vala. Sodišče se v zvezi s tem tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke in podatka, objavljenega v letnem poročilu tožene stranke za leto 2020, da je tožena stranka konec leta 2020 prejela več kot 100.000 EUR dodatka za COVID za namen nabave zaščitne opreme in razkužil. Zakaj je potem tožena stranka to prejela, če bi po mnenju sodišča bilo povsem normalno obdobje. Tudi v tem delu sodba ni obrazložena in je odločitev sodišča sama s seboj v nasprotju in z izvedenimi dokazi.

21.Tožena stranka po pooblaščencu v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

22.Tožeča stranka neutemeljeno in v nasprotju z izvedenimi dokazi zatrjuje, da se stranki nista dogovorili, da v kolikor aneks k pogodbi ni sklenjen v pisni obliki, ne velja. Iz 3. člena pogodbe izhaja, da so pogoji te pogodbe veljavni za čas trajanja pogodbe. Spreminjajo se s pisnim aneksom, ki ga skleneta pogodbeni stranki in se ne morejo spremeniti za nazaj, kar pomeni, da sta stranki določili pisnost sprememb pogodbe kot pogoj za njeno veljavnost. Sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso III Ips 15/2015 z dne 20.05.2016 in III Ips 33/2012 z dne 20.01.2015, ne pride v upoštev, ker sta pravdni stranki določili pisnost sprememb kot pogoj za veljavnost (ad valorem) in se tožeča stranka zaradi odsotnosti sklenjenega aneksa ne more sklicevati na ustno sklenjen aneks. Po določbi prvega odstavka 54. člena OZ se pogodbeni stranki lahko sporazumeta, da bo posebna oblika pogodbe pogoj za njeno veljavnost.

23.V zvezi s sodno prakso, na katero se tožeča stranka sklicuje, ne gre za primerljive primere. Primerljiva je VSL Sodba I Cpg 327/2021 z dne 30.09.2021, kjer je bila po izvedenem javnem naročilu, izrecno določena pisnost sprememb pogodbe kot pogoj za veljavnost. Sodišče je štelo, da do spremembe pogodbe, oz. aneksa ni prišlo, čeprav se je tožeča stranka sklicevala na izredne in nepredvidljive okoliščine. Ker aneks ni bil sklenjen, se tožeča stranka ne more sklicevati na realizacijo pogodbe. Tožena stranka je pogodbo izpolnila v skladu s pogodbenimi določili in plačala blago po pogodbenih cenah. Če bi tožeča stranka želela povečati ceno, določeno v javnem naročilu, bi morala o tem obvestiti zavod in predlagati sklenitev aneksa, vendar ne za nazaj. Da se s cenami predračuna glede artiklov, ki so predmet javnega naročila, niso ukvarjali, so potrdile priče Č. Č., C. C., B. B. Sestanek dne 09.09.2020 je bil v okviru reševanja nastale situacije po zavrnitvi spornega računa in ni pomembno, kdo se je sestanka udeležil.

24.Do soglasja volj glede spremenjenih cen nikoli ni prišlo, ker je A. A. z e-mailom zgolj potrdila artikle in količine, ni pa potrdila spremenjenih cen, saj za kaj takega ni imela nobenega pooblastila. Do sklenitve ustnega aneksa ni prišlo. Tožeča stranka se v tem delu niti ne more sklicevati na opravičljivo zmoto, ker jo je zavezovala veljavna pogodba, ki je določala pisnost sprememb pogodbe kot pogoja za veljavnost, kakor tudi odgovorno osebo na strani tožene stranke. Na podlagi 73. člena OZ A. A. ustnega aneksa ni mogla skleniti, saj za aneks veljajo enaka pravila kot za pogodbo, to je pisnost in ga sklene odgovorna oseba. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Tožena stranka je fakturo zavrnila in izkazala, da spremembe ni odobrila.

25.Tožeča stranka navaja nedopustno pritožbeno novoto, da je tožena stranka zahtevala predračun za sporno dobavo, niti ni zahtevala, da ji tožeča stranka predhodno pošlje predračun v potrditev. Iz trditvene podlage, niti izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka zahtevala predračun za sporno dobavo. Na več mestih pa je navedba tožeče stranke, da je sama obvestila toženo stranko, da bo odslej izstavljala predračune, vendar ne na zahtevo tožene stranke. Tudi zaslišana direktorica tožeče stranke je izpovedala, da je ponudbo, predračun pošiljala zato, ker so se cene dvigovale, ne pa da bi predračun ali ponudbo zahtevala tožena stranka. Na vprašanje o predračunih je direktorica tožene stranke jasno izpovedala, da se predračuni niso iskali, temveč zgolj ponudbe za artikle, ki niso bili v javnem naročilu in so nezavezujoče.

26.Glede na izpoved direktorice tožeče stranke glede konkretne dobave, so bili izdelki dobavljivi na trgu, kar ovrže pavšalno sklicevanje na domnevne izredne razmere na trgu. Tožena stranka zavrača pritožbene trditve o splošno znanih dejstvih, da so se cene medicinskega materiala in pripomočkov v letu 2020 dnevno višale, saj je tožeča stranka imela zaloge (kot je izpovedala direktorica tožeče stranke). V času sporne dobave ni bilo epidemije, ta je bila razglašena šele jeseni, med poletnim časom je bilo umirjeno stanje. Direktorica tožeče stranke, povprašana o okoliščinah, ki so ji preprečevale, da bi predlagala sklenitev pisnega aneksa, ni pojasnila nobenih takšnih okoliščin, izpovedala je le, da takšne situacije, ko bi imeli cene po javnem naročilu in bi jih hoteli zvišati, še niso imeli. Neutemeljeni so očitki, da je prvostopno sodišče odločalo z distance, saj je odločalo na podlagi izvedenih dokazov, ki nasprotujejo tistemu, kar trdi tožeča stranka o domnevo kaotičnih razmerah in časovni stiski. Trditev, da bi tožena stranka spravila tožečo stranko v časovno stisko, ni bila potrjena z nobenim od izvedenih dokazov, zatrjevan kratek rok za dobavo, tožeči stranki ni preprečeval izpolnitve naročila, saj ni trdila, da naročila ni mogla izpolniti. Kratek rok dobave tudi ni v zvezi z zaračunanimi višjimi cenami. Tožeča stranka je namreč navajala, da je že v februarju 2020 vedela, da se bodo cene zvišale.

27.Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena v ZJN-3, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje. Smernice Evropske komisije o uporabi okvira za javno naročanje v izrednih razmerah zaradi krize, pa pravdnih strank neposredno ne zavezujejo in se tožeča stranka nanje neutemeljeno sklicuje. Tožeča stranka v času dobave ni bila v izrednih ali kriznih razmerah, šlo je za dobave na zalogo in je imela dovolj časa na razpolago, da bi si lahko zagotovila ustrezno zakonsko podlago za višje cene, če je za to obstajala zakonska osnova.

28.Evropska komisija vsekakor ni svetovala izvajanja postopkov javnega naročanja mimo direktive 2014/24/EU, kot si zmotno predstavlja tožeča stranka.

29.Tožeča stranka se povsem neutemeljeno sklicuje na dodatek za COVID, pri čemer se sprašuje, zakaj je dodatek tožena stranka prejela, če je šlo za normalno obdobje. Tožena stranka je podala natančno pojasnilo glede dodatka in prikazala, da je tolmačenje tožeče stranke povsem zgrešeno. Dejansko je tožena stranka porabila bistveno več za zaščitno opremo in dezinfekcijo, saj je v to postavko vključeno več kot zgolj zaščitna oprema, ki jo je dobavljala tožeča stranka.

30.ZZUOOP je v prvem odstavku 81. člena določal, da se iz sredstev proračuna Republike Slovenije in ali iz sredstev, pridobljenih iz proračuna Evropske unije, za izvajanje ukrepov omejevanja COVID-19 zagotavlja sofinanciranje enkratne vzpostavitve enomesečne obvezne strateške zaloge osebne varovalne opreme za zaposlene v javni mreži v domovih za starejše, posebnih socialno varstvenih zavodih za odrasle, varstveno delovnih centrih, socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, izvajalcih za pomoč na domu in centrih za socialno delo, izvajalcih socialno varstvenih programov po ZSV, izvajalcih osebne asistence po ZOA ter izvajalcih programov v podporo družini po DZ.

31.Zahtevek za sofinanciranje enkratne vzpostavitve enomesečne obvezne strateške zaloge osebne varovalne opreme za zaposlene je znašal 31.273,03 € in ni temeljil na konkretni dobavi, kot si zmotno predstavlja tožeča stranka, temveč je temeljil na 81. čl. ZZUOOP ter sklepu ministra, pristojnega za socialne zadeve v sodelovanju z ministrom za zdravje, ki je določil podrobnejša merila za sofinanciranje. Pogoj za sofinanciranje so bile vzpostavljene enomesečne obvezne strateške zaloge osebne varovalne opreme za zaposlene v letu 2020. Tožena stranka v dokaz prilaga navodila za predložitev zahtevkov z dne 18.12.2020, zahtevek je tožena stranka lahko predložila v letu 2021. Obvezna osebna varovalna oprema za zaposlenega seveda ni vključevala zgolj izdelkov, ki jih je dobavljala tožeča stranka, temveč tudi FTTP2 maske, kirurške maske, obutev, oblačila idr.

32.Rokavice za umivanje, ki niso bile v javnem naročilu, je tožena stranka plačala in niso v nobeni zvezi s predmetno zadevo. Sporna je le tista terjatev, kjer je cena artikla določena v javnem naročilu, tožeča stranka pa je zanj zaračunala višjo ceno od pogodbeno določene.

33.Ni potrebno poznati tožeči stranki notranjega ustroja delovanja tožene stranke, pričakuje pa se, da je prebrala pogodbena določila in ravnala v skladu s pogodbo. Tožeča stranka se namreč vseskozi sklicuje na drugačen način poslovanja, kot je bil določen s pogodbo, zato je tožena stranka v postopku pojasnila kakšen je njen ustroj delovanja in da takšen način poslovanja, kot si ga je predstavljala tožeča stranka, za toženo stranko ni veljaven, niti mogoč oz. zakonit.

34.Poskus reševanja spora pred samim sodnim postopkom, za predmetno odločitev ni relevanten. Tožena stranka je dne 12.08.2020 zavrnila račun. Pred izpolnitvijo ni mogla zatrjevati, da je potrditev naročila (aneks) ne zavezuje, saj nobene potrditve naročila, niti aneksa ni bilo, kar vse je že bilo pojasnjeno.

35.Pritožba ni utemeljena.

36.Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v celoti (člen 350/I ZPP), zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopnega sodišča v celoti. Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

37.Za pritožbo so sporne ugotovitve prvostopnega sodišča, da potrjen predračun ne predstavlja aneksa k pogodbi o dobavi blaga št. ZNZ- 1/2018, (v nadaljevanju pogodba), ter stališče, da sta pogodbeni stranki s tem, ko sta v pogodbi zapisali, da se pogoji pogodbe spreminjajo le s pisnim aneksom, določili pisnost kot pogoj za njeno veljavnost, kar ne drži.

38.Za pritožbo ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o dobavi blaga št. ZNZ-1/2018 in v 3. členu pogodbe določili, da so pogoji te pogodbe veljavni za čas trajanja pogodbe, ki se sklene za 24 mesecev od datuma podpisa naročnika (torej od 12. 9. 2018 do 12. 9. 2020). Spreminjajo se s pisnim aneksom, ki ga skleneta pogodbeni stranki in se ne morejo spremeniti za nazaj. Aneksa k pogodbi pravdni stranki nista sklenili (kar je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo v 19., 20. in 23. točki obrazložitve) niti pisno, niti s konkludentnim dejanjem s potrditvijo predračuna, saj A. A. ni bila pristojna za sklepanje aneksov oz. spreminjanje pogodbe. Pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe je bila B. B. (12. člen pogodbe A2), kar je bilo tožeči stranki nedvomno znano, saj je pogodbo podpisala. Pritožba se tako neutemeljeno zavzema, da potrditev predračuna glede naročila blaga s strani A. A., pomeni sklenitev aneksa in spremembo pogodbeno določenih cen. Sklenjena pogodba o dobavi blaga št. ZNZ-1/2018 je namreč tudi pogodba o javnem naročilu. Spremembe pogodbeno določenih cen je dopustno spreminjati le v skladu s pogodbenimi določili, določili ZJN-3 in OZ, kar je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo v 17. točki obrazložitve prvostopne sodbe.

39.Slediti je pritožbenim navedbam, da sklenitev pisnega aneksa k pogodbi pogodbeni stranki nista določili kot pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa (ad valorem), saj kaj takega iz 3. člena pogodbe (v prilogi A2) ne izhaja. Res je, da sta pravdni stranki v 3. členu pogodbe določili, da se pogoji v pogodbi spreminjajo s pisnim aneksom, kar sprememba cene nedvomno je, vendar nista določili, da je aneks, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Določba prvega odstavka 54. člena OZ, sicer določa, da se pogodbeni stranki lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe, za kar se zavzema tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, vendar tega iz določil pogodbe ni mogoče razbrati. Prvostopno sodišče je v 22. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je obličnost pogodbe o javnem naročilu določena le v dokazne namene (ad probationem). Ker obličnost pogodbe (aneksa) ni predpisana kot pogoj za njegovo veljavnost, je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo tudi ali je bil s potrditvijo predračuna sklenjen aneks k pogodbi o dobavi blaga A2 in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi ni bil sklenjen. Predračuna namreč ni potrdila pogodbeno določena pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe B. B. (12. člen pogodbe A2), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo podpisala (23. točka obrazložitve).

40.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dolgoletno poslovanje med pravdnima strankama, ki je potekalo na način, da je pri izvajanju pogodbe tožeča stranka sodelovala z A. A., nikoli pa z B. B. kot pogodbeno določeno odgovorno osebo naročnika za izvajanje pogodbe, saj pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka pogodbo o dobavi blaga (A2) podpisala. S tem ji je bilo tudi znano kdo je odgovorna oseba naročnika po pogodbi o dobavi blaga (12. člen Pogodbe). Da B. B. ni bila prisotna na sestanku dne 9. 9. 2020, kjer sta se stranki poskusili dogovoriti izvensodno, je povsem nerelevantno za odločitev v tem postopku.

41.Pritožba neutemeljeno očita, da tožena stranka ni zatrjevala, da je bila tožeča stranka seznanjena kakšno vlogo ima A. A., da ima zgolj vlogo glavne sestre in da ni bila pristojna za potrjevanje višjih cen. Tožena stranka je namreč vseskozi zatrjevala, da A. A. ni pooblaščena za sklenitev aneksa oziroma spreminjanje pogodbeno določenih cen, ker ni pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe o dobavi blaga (A2), kar je tožeča stranka, ki je pogodbo podpisala, nedvomno vedela. V okviru dokazne ocene je prvostopno sodišče ugotavljalo vlogo A. A. pri toženi stranki in njene pristojnosti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o drugače ugotovljenem dejanskem stanju od zatrjevanega. Prav tako ne gre za pritožbeno uveljavljeno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, ali prepisu zvočnih posnetkov in samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaza v obrazložitev sodbe. Očitana kršitev se prvostopnemu sodišču ni pripetila. Pritožbene navedbe se nanašajo na prikrito kritiko dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki pa ni utemeljena.

42.Da bi tožena stranka zahtevala predračun za blago, ki ga je potrebovala oziroma, da bi bil predračun posredovan toženi stranki na njeno zahtevo, da bi se seznanila s cenami blaga, iz trditev pravdnih strank ne izhaja. Gre za pritožbeno novoto, ki je tožeča stranka ni zatrjevala pravočasno pred sodiščem prve stopnje, niti ni pojasnila zakaj tega ni mogla storiti in je pritožbeno neupoštevna (337. člen ZPP). Je pa tožeča stranka ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala in dokazovala, da je sama obvestila toženo stranko, da bo izstavljala predračune, vendar ne na zahtevo tožene stranke.

43.Prvostopno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava in je pravilno ugotovilo, da pravdni stranki nista sklenili aneksa k pogodbi o dobavi blaga niti v pisni obliki v skladu s 3. členom Pogodbe (19. in 20. točka obrazložitve), niti aneks ni bil sklenjen s potrditvijo predračuna s strani A. A., saj slednja ni bila pooblaščena predstavnica naročnika po Pogodbi o dobavi blaga (A2), kar je bilo tožeči stranki znano in aneks tudi na ta način ni bil sklenjen. Potrditve predračuna (in s tem spremembo cen), ni izvedla pooblaščena oseba naročnika po pogodbi, ki je bila tožeči stranki znana, saj je pogodbo podpisala. Prvostopno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da aneks k pogodbi ni bil sklenjen, saj do soglasja volj pogodbenih strank glede spremembe cene ni prišlo. Kar nenazadnje kaže tudi zavrnjen vtoževani račun. Ker aneks ni bi sklenjen, se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločitev VSL II Cp 2556/2014 z dne 7.1.2015 in se kot neutemeljene in nerelevantne pokažejo nadaljnje pritožbene navedbe, da ni šlo za pomanjkanje obstoja pisne oblike glede sklenitve aneksa, da posredovani predračun in potrditev po elektronski obliki predstavlja pisno obliko.

44.Pritožba ima sicer prav, da niti sodna praksa, ki jo izpostavlja pritožba, niti 50. člen Zakona o javnih financah (ZJF) ne določa obličnosti (pisnost) kot pogoj za veljavnost pogodbe (aneksa) o javnem naročilu, oziroma da aneks pri pogodbi o javnem naročilu, ki ne bi bil sklenjen v pisni obliki, ni veljaven. Takšnih določb nima niti pogodba o dobavi blaga (A2). Aneks bi sicer lahko bil sklenjen tudi s konkludentnim ravnanjem, kar je prvostopno sodišče tudi presojalo (23. točka obrazložitve), vendar ni bil, saj do soglasja volj glede spremembe pogodbeno določenih cen ni prišlo.

45.Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (III Ips 15/2015 in III Ips 33/2013), v smislu, da je aneks h gradbeni pogodbi lahko sklenjen kadarkoli pred izvedbo dodatnih del ali pa po njej, ker pomeni zgolj pisno potrditev že prej doseženega soglasja volj, kar ne velja za konkretni primer. V konkretnem primeru ravno soglasje volj glede spremembe pogodbeno določene cene za dobavljeno blago ni bilo doseženo in aneks k pogodbi o dobavi blaga (A2) ni bil sklenjen, kot je že bilo pojasnjeno. Ni bil sklenjen niti pisno v skladu s 3. členom pogodbe (A2), niti (konkludentno) s potrditvijo predračuna, saj ga ni potrdila s pogodbo določena (12. člen Pogodbe A2) pooblaščena odgovorna oseba naročnika, ki je bila tožeči stranki znana, saj je pogodbo podpisala. Zato se sodišče prve stopnje tudi ni posebej opredeljevalo do določil in pogojev iz 95. člena ZJN-3, ki so zavezujoči in določajo dopusten obseg spremembe oziroma pogoje za spremembo pogodbe o javnem naročilu brez izvedbe javnega naročanja in so pritožbeni očitki, da prvostopno sodišče ni upoštevalo niti zakonsko dopustnega povišanja cene, neutemeljeni. Za pritožbo ni sporno, prav tako izhaja iz nespornih trditev pravdnih strank, da vtoževana faktura bistveno presega okvirno vrednost pogodbenih naročil, spremenjena pogodba o javnem naročilu pri kateri niso izpolnjeni pogoji iz 95. člena ZJN-3, pa je po pogojih 44. člena ZPVPJN nična. Pritožba pa pritožbeno ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča glede neupravičene obogatitve.

46.Sodišče ni napačno uporabilo materialnega prava, saj je pojasnilo in presodilo, da aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe, niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračun ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe B. B. (12. člen Pogodbe), ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala. Pritožba ima prav, da je oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi, ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe B. B. (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga (A2) podpisala.

47.Pritožba ne more uspeti z navedbami s katerimi podaja lastno dokazno oceno poteka celotnega postopka naročanja spornega blaga in ocenjuje izpovedi prič A. A. ter C. C. ter navaja, da bi sodišče lahko ugotovilo, da je A. A. bilo pojasnjeno, da je prišlo do zvišanja cen, da je prav C. C. na naročilu za zaščitne plašče zapisala ceno zaščitnega plašča (navedeni artikli niso bili navedeni med blagom po javnem naročilu), kar priča, da so bile zaposlene pri toženi stranki seznanjene s cenami blaga, da so cene preverjale in želele od tožeče stranke, da jim posreduje predračun. Če bi tožena stranka blago naročala po sklenjeni pogodbi, ne bi zahtevala od tožeče stranke, da ji pošlje predračun. Gre za enostransko, parcialno, lastno dokazno oceno pritožbe, ki ni v skladu z 8. členom ZPP in ji pritožbeno sodišče ne more slediti.

48.Prvostopno sodišče je v 18. točki obrazložitve podalo celovito, prepričljivo dokazno oceno glede poteka celotnega postopka naročanja spornega blaga in dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič, ki je v skladu z 8. členom ZPP in jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ne drži, da je tožena stranka zahtevala od tožeče, da ji predhodno pošlje predračun, kot navaja pritožba. Tožeča stranka je namreč sama zatrjevala in dokazovala, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče, da je tožnica toženko obvestila z obvestilom 5. 2. 2020, da lahko pride do motenj pri dobavi zaščitne opreme in razkužil ter da lahko pride do dviga cen. Z dopisom 28. 2. 2020 je toženo stranko seznanila z razsežnostjo epidemije na Kitajskem, ki je vplivala na dobavo materiala in navedla, da bo v bodoče pri vsakem problematičnem naročilu artiklov pripravila ponudbo (s ceno, količino in časovno veljavnostjo). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je naročala s spornim naročilom tako blago po pogodbi kot tudi blago, ki ni bilo predmet pogodbe in je vtoževani račun delno poravnala, kar za pritožbo ni sporno. Tako se pokažejo kot povsem neutemeljene in tudi nerelevantne pritožbene navedbe o sprenevedanju prič glede cen blaga, saj so predmet odločanja v tem postopku le (zvišane) cene tistega blaga, ki je bilo predmet naročila po pogodbi o dobavi blaga (A2), medtem ko je blago, ki je bilo naročeno izven pogodbe o dobavi blaga (A2) (npr. zaščitni plašči), tožena stranka poravnala, kar pritožbeno ni sporno in cene tovrstnega blaga izven pogodbe v prilogi A2, tudi niso predmet odločanja v tem sporu.

49.Pritožba neutemeljeno očita, da je odločitev sodišča protispisna in sama s seboj v nasprotju, sklicujoč se na 27. točko obrazložitve. Če A. A. v okviru svojega delokroga ni imela pristojnosti za sklepanje pogodb oz. aneksov, potem tudi ni mogla veljavno izraziti volje za nakup blaga, ki ni bilo predmet javnega razpisa. Nobene očitane protispisnosti ni, saj je tožena stranka blago, ki ni bilo predmet javnega naročanja (oz. pogodbe o dobavi blaga A2) v celoti plačala in sodišče o tem sploh ni odločalo. Tako se pokažejo kot nerelevantni tudi pritožbeni očitki glede naročila umivalnih rokavic, ki niso bile predmet blaga po javnem naročilu in se prvostopnemu sodišču glede tega tudi ni bilo potrebno opredeljevati. Očitani kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se sodišču prve stopnje nista pripetili. Izpodbijana sodba razloge ima, ti so med seboj skladni in jo je mogoče preizkusiti. Protispisnost pa je podana takrat, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi in vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in samimi listinami. Kadar gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaza dokaznega gradiva v sodbo, kar pa se prvostopnemu sodišču prav tako ni primerilo.

50.Neutemeljene in nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da tožeči stranki ni bilo znano kakšen je notranji ustroj naročanja blaga pri toženi stranki, da ji tega tožena stranka ni pojasnila, edina, ki je komunicirala s tožečo stranko pa je bila A. A. Za pritožbo namreč ni sporno, da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi Pogodbe o dobavi blaga v prilogi A2, ki jo je tožeča stranka podpisala. Tožeči stranki je bilo torej znano, kdo je odgovorna pooblaščena oseba naročnika po pogodbi za izvajanje pogodbe (12. člen Pogodbe A2) in so gornje pritožbene navedbe neutemeljene in nerelevantne.

51.Kot je prvostopno sodišče ugotovilo in obrazložilo (v 19., 20. in 23. točki obrazložitve) do sklenitve aneksa k Pogodbi o dobavi blaga (A2) ni prišlo in so neutemeljene pritožbene navedbe o realizaciji posla (z višjimi cenami), ker je tožena stranka blago prejela. Pogodbeni stranki sta namreč sodelovali na podlagi Pogodbe o dobavi blaga štev. ZNZ-1 št. 2018. Ker do sklenitve aneksa o zvišanju cen ni prišlo, je tožena stranka poravnala blago po v pogodbi določenih cenah in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot nerelevantne se tako pokažejo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka želela nazaj prevzeti blago v celoti, da je bil v zvezi s tem organiziran sestanek pri toženi stranki in da tožena stranka blaga ni želela vrniti. Predmet odločanja v tem postopku je le višja cena blaga, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki po pogodbi o dobavi blaga (A2), ki je pogodba o javnem naročilu. Ker aneks k navedeni pogodbi glede spremembe (višjih) cen, ni bil sklenjen, tožena stranka pa je prejeto blago plačala po pogodbeno dogovorjenih cenah, so tovrstne pritožbene navedbe nerelevantne in se prvostopnemu sodišču do teh navedb tudi ni bilo potrebno opredeljevati. Pritožbeni očitek o ne obrazloženi sodni odločbi v tem delu ni utemeljen.

52.Pritožbene navedbe, da tožena stranka do izpolnitve pogodbe ni nikdar navajala, da je potrditev naročila ne zavezuje, ker ga je sklenila neupravičena oseba in je edino pravilen materialnopravni zaključek, da je bilo naročilo za dobavo blaga odobreno s strani tožene stranke s konkludentnim ravnanjem in se šteje za veljavno, so prav tako neutemeljene. Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka blago, ki je bilo predmet pogodbe o dobavi blaga v prilogi A2 naročila in ga po pogodbeno dogovorjenih cenah tudi poravnala. Vendar do sklenitve aneksa k navedeni pogodbi glede spremembe pogodbeno dogovorjenih cen (višjih cen) ni prišlo, kot je že bilo pojasnjeno. Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni.

53.Prvostopno sodišče ni presojalo ali je dopustno povišanje cen po določbah 95. člena ZJN-3 zaradi spremenjenih okoliščin, ker je zaključilo, da med strankama ni prišlo do sklenitve aneksa k pogodbi in se mu do teh navedb tudi ni bilo potrebno opredeljevati. Pritožba pa neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni upoštevalo razmer, ki so bile prisotne v sredini leta 2020, da je bilo nujno oblikovanje strateških zalog, da je prezrlo, da je bila tožena stranka tista, ki je spravila tožečo stranko v časovno stisko. Prvostopno sodišče je v 25. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je bilo sporno naročilo dano po zaključku epidemije, ki je bila razglašena v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Tožeča stranka je bila seznanjena z možnostjo motenj pri dobavi in porastu cen, o čemer je obvestila tudi toženo stranko (z dopisom z dne 5. 2. in 28. 2. 2020) in je imela dovolj časa za ureditev ustrezne pravne podlage za višje cene in morebitno sklenitev aneksa. Pritožbene navedbe o neupoštevanju takratnih razmer in časovni stiski, se tako pokažejo kot neutemeljene. Nerelevantne so navedbe o kratkih rokih dobave, saj je tožeča stranka naročeno blago dobavila, kar pritožbeno ni sporno.

54.Nerelevantne so pritožbene navedbe, da so na podlagi navodil Ministrstva za zdravje morali urediti ustrezne zaloge materiala, saj samo naročilo blaga za pritožbo ni sporno. Pritožba ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da so se cene medicinskega materiala in pripomočkov višale v letu 2020 zaradi svetovno povečanega povpraševanja po teh izdelkih. Tožeča stranka je obvestila toženo z dopisi z dne 5.2.2020 in 28. 2.2020 o možnosti motenj in dviga cen zaradi epidemije in da bo izstavljala pri vsakem naročilu problematičnih artiklov omejeno ponudbo (s ceno, količino in veljavnostjo), ne drži pa, da bi A. A. od tožeče stranke zahtevala, da ji izda predračun za material kot neutemeljeno navaja pritožba. Tovrstne navedbe so pritožbena novota, kar je že bilo pojasnjeno. Pritožbene navedbe, da je bil toženi stranki dvakrat poslan predračun za rokavice, z navedenimi višjimi cenami kot v razpisni dokumentaciji, vendar se tožena stranka ni odločila za nakup, so nerelevantne, saj niso predmet tega tožbenega zahtevka in sodišče tega sploh ni presojalo.

55.Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe glede povečanih dobav, ki več kot sedemkrat presegajo vrednost pogodbe v obdobju veljavnosti pogodbe od 12. 9. 2018 do 12. 9. 2020, kar naj bi kazalo na nepredvidene okoliščine, saj do sklenitve aneksa ni prišlo. Tožeča stranka je bila s toženo v pogodbenem razmerju in je bila dolžna upoštevati določila pogodbe ter skleniti aneks v primeru spremenjenih cen, upoštevaje tudi določila ZJN-3, kar pa ni storila in si ni zagotovila ustrezne pravne podlage za plačilo blaga po višjih cenah.

56.Pritožba ne more uspeti z obširnimi pritožbenimi navedbami glede izdanih smernic Evropske komisije o uporabi okvira za javno naročanje v izrednih razmerah, v zvezi z boleznijo Covid 19, saj navedene smernice niso obvezujoče in pravdnih strank neposredno ne zavezujejo. Tovrstne pritožbene navedbe so nerelevantne.

57.Neutemeljene in tudi nerelevantne so pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke in podatkov, objavljenih v letnem poročilu tožene stranke za leto 2020, da je tožena stranka prejela več kot 100.000 EUR dodatka za Covid za namen nabave zaščitne opreme in razkužil. Prvostopnemu sodišču se do tovrstnih navedb ni bilo potrebno opredeljevati, saj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker aneks k pogodbi za spremembo cen glede blaga po pogodbi v prilogi A2 ni bil sklenjen. Iz istih razlogov so pritožbene navedbe tudi nerelevantne za odločitev v tem postopku. Ne drži pritožbeni očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba ni obrazložena in da je odločitev sama s seboj v nasprotju in z izvedenimi dokazi, saj sodba razloge ima, ti so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča pa tudi ni v nasprotju z izvedenimi dokazi.

58.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

59.O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

60.Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo za odgovor na pritožbo priglašenih 625 točk po tarifi številka 22/1 Odvetniške tarife ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 466,65 evrov. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo priglašenih stroškov za posvet in proučitev pritožbe 100 točk, ker so navedeni stroški zajeti že v priznanih postavkah.

61.Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 evrov, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------

1Glej tožbene navedbe stran 3 prvostopne sodbe:,,Tožnica je z dopisom z dne 5.2.2020, ki ga je poslala vsem pogodbenim partnerjem obvestila toženo stranko, da lahko pride do motenj pri dobavi zaščitne opreme in do dviga cen. Dne 28.2.2020 je toženo stranko ponovno seznanila z razsežnostjo epidemije na Kitajskem, ki je vplivala na dobavo... ter da bo v bodoče pri vsakem naročilu pripravila ponudbo (predračun) s ceno, količino in časovno veljavnostjo....

2VSL II Cp 2556/2014 z dne 7.1.2015, da za aneks enako kot za pogodbo veljajo splošna pravila pogodbenega prava in je aneks sklenjen, ko se pogodbeni stranki sporazumejo o bistvenih sestavinah pogodbe in dosežejo konsenz pogodbenih volj.

3Sodba VS RS III Ips 15/2015 z dne 20.5.2016 in III Ips 33/2013 z dne 20.1.2015

4Sprememba pogodbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3 je dovoljena le, če zvišanje cene ne presega 30 % vrednosti prvotne pogodbene vrednosti (drugi odstavek 95. člena ZJN-3).

5Stran 4, 3 odstavek pritožbe: "Tožeča stranka izpostavlja, da je s toženo v obdobju veljavnosti pogodbe do 12.9.2020 opravila za 52.632,77 EUR dobav blaga, ki več kot 7x presega vrednost pogodbe ..."Prva pripravljalna vloga tožeče stranke l. št. 47 v spisu, zadnji odstavek: "… Drži, da je vtoževana faktura bistveno presegla okvirno vrednost naročila..."