Jedro

Če upravni organ, ko ugotovi, da je prosilec za sprejem v državljanstvo RS pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja in bi zato njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, uporabi diskrecijsko pravico in prosilcu zavrne prošnjo za sprejem v državljanstvo RS, je taka odločitev v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu R Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92) zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena navedenega zakona. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da pa so za zavrnitev vloge podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Tožnik je bil namreč pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja in je prestajal zaporno kazen do 31.12.1992, ko je bil pogojno odpuščen. Zaradi navedenega bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je bil sicer res s pravnomočno sodbo temeljnega sodišča, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 21.4.1992, pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja, vendar pa je potrebno poudariti, da so bila kazniva dejanja storjena v obdobju od junija 1990 do avgusta 1991, ko se je zaradi osebnih razmer in čustvenih pretresov vdajal prekomernemu uživanju alkohola. Ker je kazniva dejanja storil pod vplivom alkohola, mu je sodišče poleg kazni izreklo ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov. Zdravljenje je potekalo med prestajanjem kazni in je bilo uspešno. Zato in zaradi siceršnjega primernega obnašanja je bil tožnik tri mesece pred iztekom kazni pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Sedaj je urejena oseba, junija 1993 se je tudi poročil, žena je državljanka Republike Slovenije. Glede na to sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije ne bi predstavljal nevarnosti za javni red. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in še navaja, da glede na sklep Vlade Republike Slovenije nevarnost za javni red zajema javni red v najširšem pomenu in je, v smislu navedenega sklepa za nevarnost za javni red šteti tudi pogosto izvrševanje kaznivih dejanj, ne glede na višino kazni. Nasilniško obnašanje tožnika, zaradi katerega je bil pravnomočno obsojen gotovo predstavlja nevarnost za javni red. Čeprav tožnik v postopku ni bil zaslišan, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v stvari. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovnije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS). Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navedena zakonska določba daje upravnemu organu pravico, da po ugotovitvi razlogov iz 8. točke 10. člena zakona odloča po prostem preudarku. To pravico je tožena stranka tudi uporabila, ko je ugotovila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije glede na to, da je storilec kaznivih dejanj z elementi nasilja, predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik je bil s pravnomočno sodbo enote temeljnega sodišča, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 21.4.1992, obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, kar ni sporno. Glede na navedeno sodišče nima podlage za dvom o tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Glede na kratko časovno obdobje od prestane kazni in končanega zdravljenja zaradi alkoholizma (s prestajanja kazni je bil tožnik pogojno odpuščen 31.12.1992), tožnikov ugovor, da je sedaj urejena oseba, po presoji sodišča ne more biti razlog, da tožena stranka ne bi uporabila diskrecijske pravice, ki ji jo daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tako, kot jo je.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republjiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).