Jedro

Pravica do vložitve pravnega sredstva ni vezana na odločitev o prošnji za dodelitev BPP za vložitev tega pravnega sredstva. Pravna možnost, da se revizijo vloži, ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP za njeno vložitev, ampak organ presoja tudi pogoje po 24. členu ZBPP, ali ima prosilec z revizijo verjetne izglede za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica prosila, da se ji dodeli BPP za vložitev odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi prepozne in napačne odločitve v zadevi Bpp 2014/2011 v zvezi s sodbo tega sodišča I U 1542/2011 z dne 22. 9. 2011, s čemer je bila tožnici kršena pravica do sodnega varstva, s tem v zvezi pa trpi škodljive posledice. Po vpogledu v spis Bpp 2014/2011 je organ ugotovil, da je bilo o prošnji tožnice za dodelitev BPP za vložitev revizije odločeno negativno 8. 8. 2011, tožnici pa je bila odločba vročena 24. 8. 2011, torej pred 12. 9. 2011, ko se je iztekel rok za vložitev revizije, vendar ne glede na to revizije nato ni vložila. Pravica do vložitve pravnega sredstva ni vezana na odločitev o prošnji za dodelitev BPP za vložitev tega pravnega sredstva. Pravna možnost, da se revizijo vloži, ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP za vložitev revizije. Predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zoper državo niso podane. Terjatev Republike Slovenije, h plačilu katere je bila tožnica s strani Državnega pravobranilstva pozvana, ni v vzročni zvezi z odločitvijo organa v zadevi Bpp 2014/2011 ter zaradi te odločitve tožnici ni nastala nikakršna škoda. Glede na to je prošnja tožnice na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) neutemeljena.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da so zaradi nepravilne odločitve organa za BPP zanjo nastale materialne posledice ter ji je kršena tudi ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave RS. Uveljavlja tudi kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in sicer prvega odstavka 6. člena ter se pri tem sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v podobnih zadevah, med drugim na zadevo AIREY vs IRSKA, št. 6289/73. Tožnica v nadaljevanju navaja, da jo je organ za BPP glede na določbo prvega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvič prepozno pozval k dopolnitvi prošnje, drugič pa glede na tretji odstavek 66. člena ZUP brez podlage, nato pa je v zadevi odločil šele po njeni urgenci in po skoraj štirih mesecih od vložitve prošnje. Nasprotuje zaključku organa, da ji je bila glede na dne 8. 8. 2011 izdano odločbo v zadevi Bpp 2014/2011, ob tem ko se je rok za vložitev revizije iztekel 12. 9. 2011, dana možnost za vložitev revizije, saj te tožnica sama ni mogla vložiti, ekonomski položaj pa ji ni dopuščal plačila odvetnika. Njen slab ekonomski položaj pa ne more pomeniti, da ni upravičena do vložitve pravnega sredstva. Zato je bila pravica tožnice do vložitve revizije pogojena z odločitvijo organa za BPP. Ta organ pa je po tem, ko je tožnica prošnjo morala dopolniti s podatki o nastali škodi in njeni višini ter vzročni zvezi med odločitvijo v zadevi Bpp 2014/2011 in morebitno nastalo škodo, o prošnji odločal na način, kot odloča sodišče v pravdnem postopku ter se je že opredelil do navedb v prošnji kot do tožbenega zahtevka, vendar pri tem ni navedel razlogov za svojo presojo ter je upošteval le tiste dokaze, ki so tožnici v škodo, ni pa se opredelil do vseh njenih navedb. S tem je kršil 214. člen ZUP. Prav te navedbe tožnice pa so ključne za odločitev v zadevi, organ pa jih ni niti popolno razjasnil, niti ni podal v odločbi razlogov, zakaj jih ni upošteval. Njegov zaključek o tem, da tožnici škoda ni nastala, je napačen, kajti ker organ v zadevi Bpp 2014/2011 ni odločil o dodelitvi BPP za vložitev revizije, Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ni moglo razveljaviti sodbe, ki bi jo tožnica želela izpodbijati z revizijo. Ne glede na to, da ni mogoče reči, ali bi Vrhovno sodišče tako ravnalo ali ne, pa je dejstvo, da je škoda tožnici s tem nastala ter ji še nastaja, saj Državno pravobranilstvo nesorazmerno zahteva izvršbo na nepremičnino v celoti, čeprav je njena vrednost 170.000,00 EUR, in sicer za terjatev zgolj 4.663,67 EUR, ob tem ko gre sploh za kmetijo, s katero se tožnica in njen sin preživljata (33. in 67. člen Ustave). Tožnica zaradi ravnanja organa ni mogla dokazati, da je sodba II Cp 141/2011 z dne 8. 11. 2011 nezakonita, s pravnomočnostjo te sodbe pa so nastale za tožnico materialne posledice, saj je Državno pravobranilstvo nesorazmerno terjatvi poseglo z izvršbo na nepremičnine tožnice v celoti. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu za BPP v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v odgovoru na odgovor na tožbo toženke njene navedbe prereka. Navaja, da v zadevi Bpp 2014/2011 v ponovnem postopku ni bila pravočasno izdana nova odločba, pri izdaji te odločbe pa organ za BPP ni sledil razlogom sodbe tega sodišča I U 1542/2011. O prošnji za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe pa je organ odločil šele naknadno, po njenem mnenju neutemeljeno z zavrnilno odločbo.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev BPP zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo, iz razloga neizpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP.

ZBPP v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačno pravno pomoč ugotavljajo poleg finančnega položaja prosilca tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku tega člena ZBPP opredeljuje, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna: (med drugim) če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Glede na navedeno je organ za BPP kot pogoj pri presoji dodelitve BPP moral upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo za odobritev BPP. Dolžan je bil tudi presoditi, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima tožnica v zadevi verjetne izglede za uspeh, ob upoštevanju pri presoji, ali zadeva ni očitno nerazumna, kriterijev tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zato tožnica brez podlage očita, da se je organ za BPP do navedb v njeni prošnji, ki so se nanašale na odškodninsko zadevo, zaradi katere je vložila prošnjo za BPP, v okviru svoje presoje nepravilno opredeljeval; tako se je namreč ob presoji, ali ima odškodninska tožba verjetne izglede za uspeh, moral. Tožnica pa nasprotuje tudi presoji organa, da ji zaradi odločitve v zadevi Bpp 2014/2011 ni nastala škoda oziroma da med navedeno odločitvijo in zatrjevano škodo ni vzročne zveze, iz katere ta izvaja svoj zaključek, da tožnica za dodelitev BPP za vložitev odškodninske tožbe ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena ZBPP. V tožbi navaja, da zaradi ravnanja organa ni mogla dokazati, da je sodba II Cp 141/2011 z dne 8. 6. 2011 nezakonita, s pravnomočnostjo sodbe pa so za tožnico nastale materialne posledice, saj je uveden postopek za izvršbo (s katero se celo nesorazmerno posega v njene nepremičnine kot celoto). Predpostavka odškodninske odgovornosti je protipravnost ravnanja. Da ob njenih navedbah v prošnji za BPP in vrednotenju ravnanja organa pri odločanju v zadevi Bpp 2014/2011 ni bilo mogoče zaključevati o takem (protipravnem) ravnanju, ki bi za posledico imelo odškodninsko odgovornost, se sodišče z organom za BPP strinja. Tudi če je bila prva njegova odločba z dne 8. 8. 2011, nesporno izdana še pred iztekom roka za vložitve revizije, torej pred 12. 9. 2011, s sodbo I U 1542/2011 z dne 22. 9. 2011 odpravljena, ponovno ni mogel odločiti do izteka roka za vložitev revizije. Zgolj drugačna presoja sodišča, zaradi katere je bila odločba odpravljena, pa tudi še ne daje podlage za oceno o protipravnosti ravnanja. Iz navedene sodbe zgolj izhaja, da je organ za BPP odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je zakon nepravilno razlagal. Nikakršne podlage pa sodba ne daje za zaključevanje, da je tožnica do dodelitve BPP za vložitev revizije bila upravičena. Tožnica pa zatrjevano škodo pri utemeljevanju vzročne zveze nepravilno povezuje (tako v prošnji, kot v tožbi, ki jo je sodišče v tem delu povzelo zgoraj) prav z odločitvijo o nedodelitvi BPP – kot da temelji na napačni materialnopravni presoji, saj je po njenem mnenju, ki pa je pravno zmotno, bila do dodelitve BPP upravičena, ker sama zaradi predpisanega pravnega zastopanja revizije ni mogla vložiti, finančni položaj pa ji ni omogočal plačila stroškov odvetnika - kot protipravnim ravnanjem (zaradi takega ravnanja organa naj bi ne mogla vložiti revizije ter v revizijskem postopku dokazati, da je sodba nezakonita). Tega pa ne more. Pri tem se tudi ne more z uspehom sklicevati na EKČP, prvi odstavek 6. člena, ter na sodno prakso ESČP, izrecno na zadevo Airley proti Irski. ZBPP namreč omogoča pridobitev BPP pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 2. člena). Da je dopustno pogojevanje dodelitve brezplačne pravne pomoči z izkazano možnostjo za uspeh s tožbo ter da je dopustno, da se prošnja za pravno pomoč odkloni, če je očitno, da pravno sredstvo ne more imeti uspeha, pa je ESČP tudi že presodilo (Del Sol proti Franciji, sodba z dne 26. 2. 2002, št. 46800/99). Torej je odločanje organa, upoštevaje določbe 24. člena ZBPP, bilo potrebno. Ker tako ni podlage za oceno o protipravnosti ravnanja organa, ni podana ena od nujnih predpostavk, ki za uveljavljanje odškodninske odgovornosti morajo biti podane. Glede na to je brezpredmetno tudi zatrjevanje tožnice, da ji je z odločitvijo v zadevi Bpp 2014/11 nedopustno poseženo v ustavni pravici iz 33. in 67. člena Ustave RS.

Ob vsem povedanem odškodninska tožba nima verjetnih izgledov za uspeh. Glede na to je tudi po presoji sodišča pričakovanje tožnice, da z odškodninsko tožbo uspe, v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Za tak primer pa ZBPP šteje, da gre za očitno nerazumno zadevo (tretji odstavek 24. člena). Glede na to se sodišče z organom za BPP strinja, da tožnica za priznanje BPP ni izpolnila pogoja iz 24. člena ZBPP.

Po presoji sodišča pa se organu tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati do posameznih navedb tožnice v prošnji, saj je nanje organ odgovoril v okviru razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedel. Zato je njen ugovor, da organ ni presodil vseh njenih navedb ter da je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe nezadostna, neutemeljen.

Kolikor pa tožnica očita tudi nepravočasno postopanje organa zaradi dopolnjevanja njene prošnje za BPP in nespoštovanje roka za odločitev o njeni prošnji, pa so to nebistvene kršitve, ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe niso mogle ter niso vplivale. Za pozivanje tožnice k dopolnitvi prošnje pa je organ v določbah ZBPP imel podlago.

Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.