Jedro

V predmetni zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka dalj časa opravljala mednarodne prevoze za toženo stranko, da so bili vsi prevozi opravljeni in da tožena stranka vtoževanih računov ni plačala. Prav tako ni bilo sporno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke tožeči stranki dne 19. 12. 2012 in 3. 4. 2013 podpisal izpisek odprtih postavk (IOP), na katerem so bile vse vtoževane obveznosti. Takšno dejansko stanje pa glede do trenutka podpisa IOP še nezastaranih obveznosti v celoti ustreza pripoznavi dolga, oziroma glede do trenutka podpisa IOP že zastaranih obveznosti odpovedi zastaranju.

Za prekluzivne roke je značilno, da pravica preneha ipso iure, pri zastaralnih rokih pa sama pravica materialnega prava ne preneha, preneha le pravica do sodnega varstva te pravice. Prav slednje pa določa 32. člen Konvencije CMR, saj predpisuje, da s potekom zastaralnega roka preneha pravica do vložitve tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52257/2013 z dne 11. 4. 2013 ohranilo v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 121.012,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v 3. odstavku izreka za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 412,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 2. 5. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, tj. nad glavnico 121.012,85 EUR, je postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača pravdne stroške v višini 5.056,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52257/2013 z dne 11. 4. 2013 razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka dalj časa opravljala mednarodne prevoze za toženo stranko, da so bili vsi prevozi opravljeni in da tožena stranka vtoževanih računov ni plačala. Prav tako ni bilo sporno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke tožeči stranki dne 19. 12. 2012 in 3. 4. 2013 podpisal izpisek odprtih postavk (IOP), na katerem so bile vse vtoževane obveznosti. Takšno dejansko stanje pa glede do trenutka podpisa IOP še nezastaranih obveznosti v celoti ustreza pripoznavi dolga (364. člen Obligacijskega zakonika - OZ), oziroma glede do trenutka podpisa IOP že zastaranih obveznosti odpovedi zastaranju (341. člena OZ). Posledica pripoznave dolga, kot odpovedi zastaranju pa je pretrganje zastaranja, zato je zastaralni rok (tako za zastarane, kot nezastarane obveznosti) najprej 19. 12. 2012, nato pa še 3. 4. 2013 začel teči znova. Ker je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila le teden dni po zadnjem pretrganju zastaranja, tj. 10. 4. 2013, je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

6. Za to svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo razloge v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katerih povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke presojalo kot ugovor zastaranja in rok iz 32. člena Konvencije o mednarodnem cestnem prevozu blaga (v nadaljevanju Konvencija CMR) kot zastaralni rok. Posledično zapisa v 9. točki obrazložitve, „da bi bila tožeča stranka prekludirana za vse terjatve“ ni mogoče razumeti drugače kot očitno pomoto oziroma lapsus sodišča, ne pa za nasprotovanje v svojih razlogih, kot se to zavzema pritožnica. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (tj. določbe OZ o pretrganju zastaranja in s tem povezano pripoznavo dolga in odpoved zastaranju), saj Konvencija CMR glede pretrganja zastaranja izrecno napotuje na uporabo zakona pristojnega sodišča (prim. tretji odstavek 32. člena Konvencije CMR v zvezi z drugim odstavkom 1. člena OZ).

7. Tožena stranka sicer v pritožbi vztraja, da je rok, določen v 32. členu Konvencije CMR, prekluziven, vendar neutemeljeno. Za prekluzivne roke je namreč značilno, da pravica preneha ipso iure, pri zastaralnih rokih pa sama pravica materialnega prava ne preneha, preneha le pravica do sodnega varstva te pravice. Prav slednje pa določa 32. člen Konvencije CMR, saj predpisuje, da s potekom zastaralnega roka preneha pravica do vložitve tožbe. Sicer pa, da je rok zastaralen, potrjuje tudi ostalo besedilo omenjenega člena (npr.„zastaralni rok začne teči“, „pisni zahtevek zadrži zastaranje“, „če se zahtevi delno ugodi, zastaranje začne spet teči...“, „zadržanje in pretrganje zastaranja se presoja po zakonu pristojnega sodišča“), smiselno sodna praksa (prim. VSM Cpg 334/1995, VSL I Cpg 1285/2001, VSL II Cpg 732/2015) in posredno pritožnica, ko navaja, da določilo 32. člena Konvencije CMR opredeljuje zastaranje pravice do vložitve tožbe, kar pa je (glej zgoraj) sinonim za zastaralni rok.

8. Do ostalih pritožbenih navedb (da zakoniti zastopnik tožene stranke ni izrabil zaupanja tožeče stranke) se pritožbeno sodišče kot pravno neodločilnih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

9. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).