Jedro

Izkazano solastništvo do 1/2 nepremičnine ne daje pravice samostojnega razpolaganja z nepremičnino, zato ni izpolnjen eden od pogojev za pridobitev lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.11.1992 odpravila odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 20.2.1991 in zavrnila zahtevek tožnice za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti stanovanjske hiše v gostinski lokal - bistro in devet parkirnih mest na zemljišču parc. št. 454. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožnica ni izkazala pravice razpolaganja z zemljiščem, na katerem bi naj gradila, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Z izpodbijano odločbo je dejansko izvršena navedena sodba.

V tožbi tožnica navaja, da je sodišče prezrlo zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, da je bila tožnica vknjižena kot polovična solastnica s pokojnim očetom. Po oporoki pa naj bi bila tožnica dedinja tudi druge polovice. Obe sestri bi naj tožnici tudi dali soglasje, da v bivši očetovi sodarski delavnici uredi gostinski lokal, sedaj pa ji grozita, da bo zapuščinski postopek trajal 10 let. Dalje tožnica v tožbi opisuje svoje življenjske razmere. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V že navedeni sodbi je sodišče ugotovilo, da tožnica ni izkazala pravice razpolaganja na zemljišču in stavbi, na kateri želi dobiti lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti prostoru v gostinski lokal in za izgradnjo devet parkirnih mest, kar je eden izmed pogojev za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Neutemeljene so tožbene navedbe, da bi naj sodišče prezrlo zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, da je bila tožnica vknjižena kot polovična solastnica s pokojnim očetom. Sodišče je ta izpisek upoštevalo, in se nanj v obrazložitvi sodbe tudi sklicuje. Vendar ravno iz tega izpiska izhaja, da tožnica ne more sama razpolagati s predmetno nepremičnino, ker je samo solastnica do 1/2, ne pa izključna lastnica. Ostale tožbene navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pravno niso pomembne. Soglasje sestre z dne 13.6.1990, na katero se tožnica sklicuje, se ne nanaša na pravico razpolaganja z nepremičnino, ampak na gostinski lokal, da ju izgradnja le-tega ne moti. To soglasje, ki je sicer dano v pisni obliki, ni listina, na podlagi katere bi se tožnica lahko vknjižila kot lastnica do celote na že navedeni nepremičnini.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Zakon o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).