Jedro

Ob dogovorjeni uporabi valorizacije je treba dogovoriti tudi način oziroma kateri izbrani standard valorizacije se uporabi za izračun višine denarne obveznosti ob njeni zapadlosti oziroma izpolnitvi.

Če je bila obveznost toženke, da v avgustu odda diplomo in je nato čakala za rezultat, ki ni bil odvisen od nje, ni pravilno sklepanje, da je končala študij 2. 11. 2006. V pogodbi je obvezno, da izpolni svoje študijske obveznosti, ki so odvisne od tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi (v kolikor presega znesek 16.072,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila in glede odločitve o stroških) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko I delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 11. 2012, in sicer za znesek 20.144,07 EUR tako, da je tožena stranka dolžna plačati ta znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da ostane v veljavi tudi tretji odstavek sklepa o izvršbi glede izvršilnih stroškov 21,00 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo plačilo dodatnih pravdnih stroškov 2.81,05 EUR s pripadki.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo v delu, v kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in glede stroškov. Sodišče prve stopnje se je oprlo na šesto alinejo 6. člena Pogodbe o štipendiranju z dne 17. 10. 2015 in menilo, da je tožena stranka izpolnila študij 2. 11. 2006. Zato je štelo, da je tožena stranka izpolnila pogodbo za 4,899% obveznosti. Tožeča stranka pa meni, da je sodišče napačno upoštevalo obdobje, za katerega naj bi se tožena stranka zavezala zaposliti se in to je eno koledarsko leto in ne 364 dni. Študijsko leto traja od septembra 2005 do septembra 2006, to je eno leto. Zato je sodišče zmotno zavrnilo zahtevek za 4.828,15 EUR. Sodba navaja, da je glede obresti veljal ZPOM-1 in navaja obrestno mero. Ne obrazloži pa, zakaj je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonitih zamudnih obresti. Bile so prisojene zgolj zakonite zamudne obresti od glavnice od 16. 10. 2012, ne pa v celoti. Sodišče je napačno zavrnilo zahtevek za zakonite zamudne obresti. Tožeča stranka je zahtevala znesek od zamude s plačilom do kapitalizacije obresti in od vložitve izvršilnega predloga dalje do plačila. Zamuda pa ni nastopila 16. 10. 2012, ampak 1. 9. 2009, ko je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom prvega obroka zahtevanega vračila. Sodba nima razlogov zakaj je do zamude prišlo 16. 10. 2012. Prepoved obrestovanja obresti velja za pogodbene obresti, ne za zamudne. Sodišče zavrne zahtevek za vračilo stroškov predujma 650,00 EUR. Tožeča stranka je priglasila te stroške, sodišče pa zmotno meni, da jih ni.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo za znesek, ki presega 16.072,24 EUR s pripadki. Izpodbija valorizacijo šolnine. Sodišče se strinja z valorizacijo tožeče stranke in upoštevalo je gibanje indeksa cen v obdobju od plačila do odločitve. Citirane sodbe v tej zadevi niso uporabne, saj gre za čisto denarno terjatev, kar je šolnina v denarju. Meni, da velja načelo monetarnega nominalizma. Člen 372 pa določa, da se pogodbeni stranki lahko dogovorita za valorizacijo glede spremembo cen za blago in storitve, indekse ali tečaj valute. Dogovor o valorizaciji je torej dopusten, če je nedvoumno določen način valorizacije. Zmotno je stališče sodišče, da tožeča stranka lahko izbira način valorizacije, saj tega ni v pogodbi. Ne s pogodbo, ne s splošnimi pogoji tožeča stranka ni določila načina valorizacije. Zato mora tožena stranka vrniti nevalorizirani znesek. Tožeča stranka ni zatrjevala metode valorizacije. Sodišče zmotno meni, da je tožena stranka izpolnila obveznost le za 4,899% oziroma 17 dni. Tožena stranka je svojo študijsko obveznost izpolnila 14. 8. 2006 in s tem študij zaključila. 2. 11. 2006 je bil datum podelitve naziva. Od 14. 8. 2006 tožena stranka ni imela več obveznosti v A. in je o tem predložila dokaze. Rok 30 dni od zaključka študija pa je skrajni rok za zaposlitev. Sodišče zmotno meni, da se tožena stranka ni mogla zaposliti prej. Če je tožena stranka izpolnila obveznosti 14. 8. 2006, bi ji moralo sodišče upoštevati 50 dni zaposlitve, kar je 14,41%. Pritožuje se tudi zaradi pravdnih stroškov.

4. Na vročeni pritožbi sta odgovorili obe pravdni stranki in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

6. Tožena stranka priznava obstoj obveznosti vrnitve štipendije vendar meni, da v pogodbi ni določen način valorizacije in da zato tožeča stranka ni smela zneska valorizirati. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pogodbena valorizacija denarnih obveznosti možna, če se stranki to dogovorita in določita način valorizacije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, ki je trdila, da tožeča stranka ne bi smela opraviti valorizacije, če ni bil dogovorjen način (372. člen OZ). Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da je tožeča stranka pravilno opravila valorizacijo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ob dogovorjeni uporabi valorizacije treba dogovoriti tudi način oziroma kateri izbrani standard valorizacije se uporabi za izračun višine denarne obveznosti ob njeni zapadlosti oziroma izpolnitvi (primerjaj komentar, N. Plavšak, Komentar OZ, Splošni del, druga knjiga, stran 521). To je torej bistvena sestavina pogodbe. V konkretnem primeru je bilo v pogodbi dogovorjeno še vračilo v SIT in valorizacija. Nato je ob uveljavitvi EUR prišlo do preračunavanja zneska 4.500.000,00 v EUR, stranki pa nista v pogodbi določili načina valorizacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ne odgovori ugovoru tožene stranke o tem, da je tožeča stranka pripravila pogodbo, ki je v tem delu nepopolna in da zato valorizacija ni utemeljena. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in vrniti v ponovno sojenje.

7. Pritožba tožene stranke tudi opozarja, da je vračilo prejetega zneska bilo dogovorjeno po šesti alineji 6. člena pogodbe, če se toženec ne zaposli po uspešno zaključenem študiji v RS v 30-ih dneh po uspešno zaključenem študiju. Treba je pritrditi, da če bi tožena stranka zaključila študij in se zaposlila pred potekom 30 dni, bi tudi pomenilo to izpolnitev pogodbene zaveze. Sodišče prve stopnje se postavi na stališče, da je toženec zaključil šolanje takrat, ko je bil podeljen naziv magister znanosti, 2. 11. 2006. Tožena stranka pa je ponujala dokaz in tudi predlagala svoje zaslišanje o tem, da je že v avgustu opravila svoje šolske obveznosti ter oddala diplomo ter s tem izpolnila pogodbo glede časa študijskih obveznosti. Zato je trdila, da se je zaposlila za 50 dni in ne le 17, kot izračuna sodišče. Pritožbeno sodišče opozarja, da je glede izpolnitve šolskih obveznosti tožene stranke dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ni jasno, na podlagi česa sodišče sklepa, da je tožena stranka zaključila študij 2. 11. 2006. Iz potrdila se vidi, da je takrat prejela naziv magister znanosti. Če je bila njena obveznost, da v avgustu odda diplomo in je nato čakala za rezultat, ki ni bil odvisen od nje, ni pravilno sklepanje, da je končala študij 2. 11. 2006. V pogodbi je obvezno, da izpolni svoje študijske obveznosti, ki so odvisne od tožene stranke. Zato je tudi v tem delu bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti v ponovno sojenje. Če se torej izkaže, da se je tožena stranka zaposlila za 50 dni, bo treba za takšen del znižati vračilo štipendije.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo zahtevek za kapitalizirane zamudne obresti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v tem delu sodbe ne more preizkusiti. Tožeča stranka je zahtevala kapitalizirane zamudne obresti na dan 1. 10. 2012 – 4.790,70 ERU (primerjaj pripravljalni spis na list. št. 122). Pri tem iz zahtevka izhaja, da je nakazala štipendijo 17. 10. 2005 v višini 18.788,17 EUR. Nato pa v točki 16 obrazložitve sodišče zapiše, da glede izračuna obresti velja ZPOM-1. Ugotovi višino obrestne mere, to je 9%. Vendar ni mogoče preizkusiti sodbe v delu, ali je tožeča stranka priznala kapitalizirane zamudne obresti ali ne. Sodišče prve stopnje sicer zapiše, da je zamuda 16. 10. 2012 in od tedaj dalje prisodi zakonite zamudne obresti. Vendar pritožba pravilno opozarja, da sodba v tem delu nima razlogov. Vendar je treba tožeči stranki odgovoriti, da že v predlogu za izvršbo in tudi v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2014 tožeča stranka zahteva zakonite zamudne obresti od 16. 10. 2012 dalje do plačila. Predlog za izvršbo je bil vložen 16. 11. 2012, tožeča stranka pa je kapitalizirala zamudne obresti na dan 1. 10. 2012 v višini 4.790,70 EUR. V zvezi s tem delom zahtevka oziroma z zamudo tožene stranke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v sodbi ugotovilo, za kakšno podlago tožbenega zahtevka tožeče stranke gre. Sodišče prve stopnje po eni strani zapiše, da je bila tožeča stranka v zamudi s študijem, nato z zaposlitvijo. Na koncu pa se opre na 6. člen pogodbe, ki v šesti alineji zahteva, da se tožena stranka zaposli v RS v 30-ih dneh po uspešno zaključenem študiju. Ni pa prezreti, da sta se v 8. členu pogodbe pravdni stranki dogovorili, da če štipendist po uspešno končanem študiju ne izpolni pogodbene obveznosti iz šeste alineje 7. člena (verjetno 6. člena, saj 7. člen nima šest alinej), mora povrniti vrednost v skladu z veljavno zakonodajo najkasneje v obdobju enakem tistemu, v katerem jo je prejemal. Štipendist prične z vračanjem štipendije v dveh letih po zaposlitvi oziroma treh letih po končanem študiju. Če štipendinst ne vrne dogovorjenega zneska v roku iz prejšnjega odstavka, je dolžan poleg osnovnega zneska plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vračila dolgovanega zneska. Pravdni stranki sta nato ponudili sodišču vrsto dopisov o tem, kako je potekalo dogovarjanje o vračilu. O vsem tem sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča v izpodbijani sodbi. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more odgovoriti pritožbi tožeče stranke, ki zahteva kapitalizirane zamudne obresti in nato še celo pred pravdo uveljavljane zakonite zamudne obresti. O tem sodba nima razlogov.

9. Pritožba tožeče stranke še trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo zahtevek za pravdne stroške za predujem začasnega zastopnika v znesku 650,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem delu sodba tudi nima pravno relevantnih dejstev. Iz spisa le izhaja, da je bil postavljen začasni zastopnik, vendar je bil že s sklepom z dne 11. 10. 2013 razrešen in v spisu ni podatka, da bi mu sodišče izplačalo kakšne stroške. V spisu tudi ni stroškovnika odvetnika A. A., ki je bil postavljen za začasnega zastopnika. Če ta ni priglasil stroškov, tedaj mora sodišče prve stopnje tožeči stranki vrniti predujem in ti stroški niso nastali. O vsem tem v sodbi ni pravno relevantnih ugotovitev, zato je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških (165. člen ZPP). Če pa so stroški nastali, pa je treba ugotoviti, da jih je tožeča stranka priglasila.

10. V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje ugotovi, ali je bila dogovorjena valorizacija denarne obveznosti na način, kot to zahteva 372. člena OZ. Nato naj sodišče prve stopnje ugotovi, kdaj je tožena stranka izpolnila študijsko obveznost in ali se je zaposlila za 50 dni v RS. Glede zahtevka za kapitalizacijo zamudnih obresti, pa naj sodišče prve stopnje ugotovi, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo, ali je kapitalizacija zamudnih obresti in tek zamudnih obresti, kot jih uveljavlja tožeča stranka v skladu z OZ in naj o zahtevku ponovno odloči.