Jedro

V opisu kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovanko tako hudo poškodoval, da je bilo zaradi tega v nevarnosti njeno življenje, dejanski potek dogodkov po poškodbi pa je tudi privedel do smrti oškodovanke, zato je pravilna pravna opredelitev obsojenčevega ravnanja po 52. členu KZS.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 52. člena KZ RS ter mu je bila določena kazen 6 let zapora. Hkrati je bila preklicana pogojna obsodba, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja zavodništva po 2. odstavku 105. člena KZ RS. Ob upoštevanju določene kazni iz preklicane pogojne obsodbe je nato sodišče obsojencu izreklo enotno kazen 7 let zapora. Obsojenčeva zagovornica, odvetnica je vložila zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V zahtevi je uveljavila kršitev po 1. točki 427. člena ZKP, ker naj bi tako prvostopno kot tudi drugostopno sodišče kršila kazenski zakon v obsojenčevo škodo s tem, ko sta uporabili kvalifikacijo posebno hude telesne poškodbe. Zagovornica je predlagala, da vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zagovornica obsojenega v zahtevi sicer pravilno razlaga teoretično izhodišče posebno hude telesne poškodbe, kot je opredeljena v 1. odstavku 52. člena KZ RS, vendar je pri tem prezrla, da je v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje v opisu dejanja pod točko 2) opisana prav takšna tkim. smrtno nevarna poškodba. Iz omenjenega opisa dejanja je namreč razvidno, da je obsojenec tako hudo poškodoval, da je bilo zaradi tega v nevarnosti njeno življenje, saj je dejanski potek dogodkov po poškodbi privedel do smrti navedene oškodovanke, iz česar torej izhaja, da so bile njene poškodbe smrtno nevarne. Opis kaznivega dejanja torej v celoti ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 52. členu KZ RS.

Ob ugotovitvi, da je v obravnavani zadevi poškodba ustrezala posebni hudi telesni poškodbi in da je zaradi te poškodbe umrla, je torej podan dejanski stan kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 52. člena KZ RS. Zagovornica v tej zvezi izpodbija tudi obsojenčevo krivdo, vendar pa takšnega razloga za izpodbijanje pravnomočne sodbe z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 427. členu ZKP ni možno uveljaviti. Ob tem naj še dodamo, da iz obeh pravnomočnih sodb ne izhaja, da bi bil obsojenec spoznan za neko "quasi naklepno obliko", saj je sodišče tako s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 52. člena KZ RS, kot tudi v obrazložitvah pravostopne in drugostopne sodbe povsem določno opredelilo obsojenčevo krivdo glede naklepne povzročitve poškodb ter zavestne malomarnosti glede smrti oškodovanke, prav tako pa je tudi ugotovilo, da je bil obsojenec pri storitvi kaznivega dejanja prišteven.

V postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe tudi ni možno upoštevati tistih delov zahteve, v katerih zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, češ da je obstajal le obsojenčev malomarnostni odnos do poškodb poškodovanke.

Vrhovno sodišče torej ni našlo kršitev kazenskega zakona glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, kar je v zahtevi uveljavljala obsojenčeva zagovornica, medtem ko se v vprašanja ugotovljenega dejanskega stanja v tem postopku ni moglo spuščati.

Uporaba določb zakona o kazenskem postopku temelji na določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).