Jedro

Tožnica ne izpodbija volilnega izida oziroma ne oporeka rezultatom tajnega glasovanja o izvolitvi v naziv izredne profesorice, na podlagi katerih temelji izpodbijan dokončni sklep, ki vsebuje tudi vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z volitvami. Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega dokončnega sklepa pravilen, kot tudi, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožena stranka, kot tudi prvostopni organ pred njo pa sta za svojo odločitev navedla zadostne razloge, ki so skladni z podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo o neizvolitvi v naziv, ki jo je izdal dekan Fakultete za elektrotehniko v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča U 2723/2006 z dne 19. 9. 2008, na podlagi sklepa Senata Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, sprejetega na 20. redni seji dne 11. 6. 2009, tožnice Senat FE ni izvolil v naziv izredne profesorice za področje elektrotehnike (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločeno, da tožnica ne more ponovno zaprositi za izvolitev v naziv izredna profesorica pred potekom enega leta od datuma sklepa senata o neizvolitvi v naziv. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica dne 9. 9. 2003 vložila prošnjo za prvo izvolitev v naziv izredna profesorica za področje Elektrotehnika. Na seji dne 8. 12. 2004 je Habilitacijska komisija Univerze v Ljubljani sprejela sklep, da tožnica ne izpolnjuje v celoti vseh kriterijev, določenih v Merilih za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (v nadaljevanju: Merila). V nadaljevanju obrazložitve podrobneje opisuje dotedanji potek postopka v obravnavani zadevi do dne 19. 9. 2008, ko je Upravno sodišče odločilo, da ugodi tožbi tožnice in odpravi tedaj izpodbijani sklep Senata Univerze v Ljubljani ter zadevo vrne v ponovno odločanje Fakulteti za elektrotehniko. Nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da je dekan Fakultete za elektrotehniko tožnico dne 8. 10. 2008 skladno z navodilom pravne službe Univerze v Ljubljani pisno pozval, da se izjasni, ali vztraja pri obravnavani vlogi za izvolitev v naziv. Tožnica je v pisnem odgovoru sporočila, da si želi, da se postopek za izvolitev v naziv nadaljuje in ponovno obravnava. V ponovljenem postopku je kadrovska komisija Fakultete za elektrotehniko (v nadaljevanju FE) na seji dne 28. 5. 2009 ponovno obravnavala vlogo tožnice za izvolitev v naziv izredna profesorica za področje elektrotehnika z dne 9. 9. 2003. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so v nadaljevanju povzete ugotovitve glede pedagoškega dela (točka a) in znanstvenega dela (točka b) tožnice v elekcijskem obdobju 1998/99 – 2002/03, med drugim, da je kandidatka prejela negativno mnenje Študentskega sveta FE o svojem pedagoškem delu. Kadrovska komisija je bila na podlagi ponovnega pregleda vloge tožnice mnenja, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za izvolitev v naziv in je njeno izvolitev v zaprošeni naziv podprla. Mnenje študentov pa je ostalo nespremenjeno (negativno). Senat FE je na svoji 20. redni seji dne 11. 6. 2009 ponovno odločal o izvolitvi tožnice v naziv izredna profesorica. Na seji je tajno glasovalo 27 članov senata, od tega jih je 12 glasovalo za izvolitev, 8 jih je bilo proti, 7 glasovnic pa je bilo neveljavnih. Glede na navedeno tožnica ni bila izvoljena v zaprošeni naziv.

Pritožbo tožnice je rektor Univerze v Ljubljani zavrnil kot neutemeljeno na podlagi sklepa Senata Univerze v Ljubljani, sprejetega na seji dne 22. 6. 2010, na kateri je od 23 prisotnih članov za tak sklep glasovalo 13 članov. V obrazložitvi povzema mnenje poročevalcev za pripravo ocen o tožničini usposobljenosti za izvolitev v zaprošeni naziv ter sklep Habilitacijske komisije Univerze v Ljubljani z dne 8. 12. 2004, da tožnica ne izpolnjuje v celoti vseh kriterijev v zaprošeni naziv, ker nima skladno z določili 7. alineje 7. točke 12. člena Meril pozitivnega mnenja Študentskega sveta FE, ki se kandidatom v vseh izvolitvah v naziv izredni profesor na Univerzi v Ljubljani in dosledno postavlja kot nujni pogoj za izdajo soglasja Habilitacijske komisije Univerze v Ljubljani. V nadaljevanju podrobno opisuje potek dotedanjega postopka in povzema navedbe v poročilu poročevalca, ki je bil na seji Senata 29. 9. 2009 določen za poročevalca o pritožbi tožnice zoper sklep Senata FE, sprejetega v ponovljenem postopku po citirani sodbi Upravnega sodišča. Povzema tudi določila 55. člena ZViS-UPB2 ter 15. člena Meril ter upoštevajoč, da je bila tožnica dne 11. 2. 1999 izvoljena v naziv docentka, ugotavlja, da zajema predhodna elekcijska doba v njenem primeru obdobje po njeni izvolitvi v naziv docentka, to je študijska leta 1998/99, 1999/2000, 2000/2001, ki jih je upošteval Študentski svet FE in svoje mnenje pripravil ob upoštevanju rezultatov študentskih anket za navedena študijska leta glede na datum vložitve njene vloge v septembru 2003, ko še ni bilo končano študijsko leto 2002/2003, zato tudi ankete za to (in za naslednje) študijsko leto še niso bile izvedene oziroma obdelane.

Tožnica v tožbi uvodoma podrobno in obširno opisuje dotedanji potek postopka in odločitve organov tožene stranke v zvezi z njeno prošnjo za prvo izvolitev v naziv izredna profesorica za področje elektrotehnika z dne 9. 9. 2003, o kateri je bila v ponovljenem postopku izdana sedaj izpodbijana odločba, ki je po mnenju tožnice nepravilna in nezakonita. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), dodatno pa uveljavlja, da je tako tožena stranka, kot tudi prvostopni organ, prekoračila meje prostega preudarka, oziroma meni, da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V nadaljevanju tožbe povzema stališča sodišča v sodbi U 2723/2006 z dne 19. 9. 2008. V tožbi izpostavlja, da je kadrovska komisija FE na podlagi ponovnega pregleda podala mnenje, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za izvolitev v zaprošeni naziv in je podprla njeno izvolitev. V nadaljevanju tožbe povzema navedbe v pritožbi zoper izpodbijano prvostopno odločbo in ob sklicevanju na mnenje poročevalke v predhodnem postopku prof. dr. A.A. z dne 13. 3. 2006 uveljavlja, da se zadevno mnenje Študentskega sveta nanaša na obdobje 1998/99 – 2002/03, kar ne predstavlja celotne predhodne elekcijske dobe, poleg tega pa naj bi bilo zastarelo in kot tako naj ne bi moglo predstavljati podlage za odločanje o imenovanju tožnice v zaprošeni naziv v letu 2009. Navaja podatke o rezultatih anket v študijskem letu 2004/05, ki jih je prof. dr. A.A. sama pridobila in kažejo izboljšanje, saj je tožnica za „odnos do študentov“ dobila oceno 4,12, za „splošno oceno pedagoškega dela“ pa je dobila oceno 3,80. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo, kljub navedenim dobrim rezultatom ankete v študijskem letu 2004/05 in kljub jasnim napotkom Upravnega sodišča v citirani sodbi z dne 19. 9. 2008 pritožbo zavrnila ter s tem potrdila sedaj izpodbijano odločbo. Drugostopno odločbo je tožena stranka utemeljila na poročilu prof. dr. B.B., ki je po mnenju tožnice v tolikšni meri subjektivno in pristransko ter v nasprotju z veljavno zakonodajo, da ne sme predstavljati podlage za odločitev o pritožbi tožnice zoper prvostopno odločbo z dne 18. 6. 2009, saj izkazuje nastrojenost poročevalca proti tožnici, ki je osebne narave z namenom diskreditacije tožnice, vsebuje pa mnogo neresnic, nepravilnih in celo nemoralnih zaključkov. Njegova nepravilna interpretacija predpisov, ki urejajo imenovanje v naziv, za katero poročevalec ni pristojen niti poklican, predstavlja po oceni tožnice največjo kršitev.

Čeprav je poročevalec sicer pravilno ugotovil, da je imela tožnica v predhodnem postopku pozitivno mnenje vseh treh strokovnih poročevalcev in da njena obsežna bibliografija izkazuje znanstveno, raziskovalno in strokovno usposobljenost, vendar njegov predlog, naj tožena stranka zavrne tožničino pritožbo temelji le na ugotovitvi, da ni bila dokazana njena pedagoška usposobljenost, zaradi domnevno negativnega mnenja Študentskega sveta FE, s tem pa naj ne bi izpolnjevala pogoja iz 7. alinee 12. člena Meril. Tožnica izpostavlja stališče Kadrovske komisije FE, ki je po ponovnem pregledu njene vloge podprla njeno izvolitev v zaprošeni naziv, kot izhaja iz zapisnika 20. redne seje Sveta FE z dne 11. 6. 2009, na kateri temelji izpodbijana odločba. Iz navedenega zapisnika tudi izhaja, da je predstavnik Študentskega sveta FE na podlagi opravljenih "še nekaj dodatnih razgovorov s tedanjimi člani ŠS" navedel, da "je ŠS prišel do zaključka, da mnenja ne morejo spremeniti", za kar pa ni priložil nobenega dokaza, tudi v kolikor so bili taki razgovori res izvedeni. Vendar pa tožnica meni, da takšni razgovori ne morejo predstavljati podlage za negativno mnenje Študentskega sveta o njenem pedagoškem delu sklicujoč se na določilo 7. alinee 7. točke 12. člena Meril v povezavi s točko II/10 Navodil za izvajanje Meril, po kateri mora visokošolski zavod predložiti Habilitacijski komisiji Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju HK) poleg mnenja Študentskega sveta (v nadaljevanju ŠS) tudi kopije uradnih študentskih anket. Tožnica zato meni, da mora mnenje ŠS temeljiti izključno na rezultatih anket, kar določa tudi 2. alinea 85. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut) v povezavi z 204. členom Statuta, po katerem se HK posreduje celotno gradivo z ocenami poročevalcev in z mnenjem študentov o pedagoški usposobljenosti kandidatov, ki je bilo oblikovano z anketo. Ker je predstavnik ŠS na seji Senata FE 11. 6. 2009 izjavil, da sporno študentsko mnenje ni bilo pripravljeno zgolj na osnovi anket, temveč širše, tožnica meni, da ga že iz tega razloga ne bi smeli upoštevati pri obravnavi njene prošnje; še zlasti to velja iz razloga, ker se je ŠS v letu 2004 zavezal, da bo počakal na rezultate nove ankete ter tedaj napisal novo mnenje, vendar tega ni storil vse do vložitve predmetne tožbe.

Dodatno v tožbi poudarja, da rezultati anket v šolskem letu 2004/2005 kažejo bistveno izboljšanje ocene, tako da bi njihovo upoštevanje nedvomno privedlo do bolj ugodnega mnenja ŠS, pri čemer se sklicuje na stališče tožene stranke v njenem predhodnem sklepu z dne 24. 5. 2005, ki ga povzema v nadaljevanju tožbe.

Nadalje meni, da mnenje ŠS v ponovljenem postopku ni bilo izdelano v skladu z določili Statuta in Meril, ker ni predstavljalo zgolj komentarje anket študentov, niti ni temeljilo na anketah iz celotne predhodne elekcijske dobe, pač pa le za študijska leta 1998/99, 1999/2000 in 2000/2001, zato po mnenju tožnice ne more imeti nobene teže pri odločanju v obravnavani zadevi. Tudi sicer tožnica poudarja, da razpolaga s pozitivnim mnenjem študentov, ker to dokazujejo relevantne ankete študentov. Četudi se tožena stranka sklicuje v drugostopni odločbi na 15. člen Meril, dodatno pojasnjuje, da ŠS ni upošteval anket za študijsko leto 2002/2003, ker glede na datum njene vloge (9. 9. 2003) navedeno študijsko leto še ni bilo končano in iz tega razloga ankete za to leto še niso bile obdelane. S tem pa se tožnica ne more strinjati, ker tudi še v letu 2010 postopek odločanja o njenem prvem imenovanju v zaprošeni naziv še ni bil končan, tako da ne le tožena stranka, pač pa tudi prvostopni organ sedaj brez dvoma že razpolaga z rezultati anket za celotno predhodno elekcijsko obdobje. V tožbi še navaja, da se tožena stranka v svoji obrazložitvi ponovno sklicuje na domnevno dejstvo, da bi naj rezultati študentskih anket tožnico uvrščali na sam rep lestvice pedagogov, kar je v nasprotju s 13. členom Pravil o izvajanju študentskih anket in prestavlja novo kršitev določil postopka o izvolitvi v naziv. Glede obrazložitve prvostopnega organa meni, da je sploh ni, zaradi česar je onemogočen preizkus izpodbijanega akta. Glede očitka drugostopnega organa, da (pri)tožnica v svoji pritožbi ni dokazala, da trditve v mnenju ŠS FE ne držijo, meni, da je absurden, glede na dokazno breme za trditveno podlago, ki je na strani stranke, ki podaja trditev, ne pa na nasprotni strani, ki zatrjuje negativna dejstva oziroma zanika trditve nasprotne stranke. V tožbi nadalje izpostavlja stališča iz citirane sodbe U 2723/2006 in predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani akt in tožnico izvoli v zaprošeni naziv, oziroma podrejeno, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek; hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/ in 62/2010) predložila predmetne upravne spise. Hkrati je vložila odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo iz razlogov, ki jih podrobno navaja, zavrne kot neutemeljeno in tožnici naloži povrnitev stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

Tožnica kot irelevantno označuje sodno prakso, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo (sodbe I Up 214/2009, II U 34/2009 in II U 167/2009) ter v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2011 izrecno vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, dodatno pa modificira tožbeni zahtevek tako, da sodišču predlaga, naj kot njen edini tožbeni zahtevek šteje tisti, ki ga je v prvotni tožbi podla podredno in hkrati umika svoj primarni tožbeni zahtevek, oziroma predlaga, da se odpravi izpodbijana odločba in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka : Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje dokončni sklep prvostopenjskega organa, Senata FE, s katerim tožnice ni izvolil v naziv izredne profesorice za področje elektrotehnike in hkrati odločil da pred potekom enega leta od datuma tega sklepa tožnica ne more ponovno zaprositi za izvolitev v navedeni naziv, ki je bil izdan v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS U 2723/2006 z dne 19. 9. 2008. Sodišče je na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tedaj ugodilo tožbi tožnice in tedaj izpodbijani sklep odpravilo, ker je presodilo, da v postopku za izdajo tedaj izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka in je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v smislu 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 oziroma je bilo kršeno materialno določilo 1. in 7. odstavka 55. člena ZViS-UPB2 in 7. točka 12. člena Meril, ker obrazložitev tedaj izpodbijanega akta ni omogočala preizkusa zakonitosti le-tega, saj iz obrazložitve tedaj izpodbijanega akta ni bilo razvidno, ali je tožena stranka odločila v skladu z namenom, za katerega ji je bilo pooblastilo dano, tako da bi njena obrazložitev vsebovala zadostne razloge za sprejeto odločitev in pojasnila ter ustrezne utemeljitve ugotovljenega dejanskega stanja ter preudarke tožene stranke, ki so jo vodili pri odločanju ob smiselni uporabi 2., 3. in 5. točke 1. odstavka ter 5. odstavka 214. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 4. člena ZUP.

To vprašanje ostaja med strankama sporno tudi v sedaj obravnavanem primeru glede na njihove navedbe v tožbi, odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Glede na predmet spora so v obravnavani zadevi, kar se tiče odločitve o tožničini prvi izvolitvi v naziv izredne profesorice, relevantna določila 1., 7., 8. in 9. odstavka 55. člena, 56. člena in 57. člena ter 59. člena ZViS-UPB2, v povezavi z 215., 216. in 217. ter 2. odstavkom 53. člena Statuta tožene stranke. V zvezi z obsegom obrazložitve odločbe (glede na volilni postopek, predpisan s citirani določili ZViS-UPB2 in Statuta tožene stranke) pa po mnenju sodišča pravilno opozarja že tožena stranka v odgovoru na tožbo na stališča sodne prakse, izoblikovana zlasti na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 214/2009, v sodbah Upravnega sodišča RS II U 34/2009 z dne 25. 8. 2010 in II U 167/2009 z dne 8. 9. 2010. Vrhovno sodišče RS je namreč s citirano sodbo I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009, izdano v primerljivi zadevi glede neizvolitve v naziv redni profesor, sprejelo stališče, ki je relevantno tudi v obravnavanem primeru, in sicer: "Obrazložitev odločbe tožene stranke, glede na volilni postopek, predpisan z ZViS in v njenem Statutu o tajnem glasovanju njenega senata, iz objektivnih in zakonskih razlogov ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločali glasovati proti predlogu, da se tožnik izvoli v naziv rednega profesorja. Taka odločba tudi po mnenju Vrhovnega sodišča lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. S tem so tudi po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru glede na posebne zakonske določbe ZViS dovolj tehtno in prepričljivo opredeljena odločilna dejstva, ki so vodila toženo stranko pri izdaji s tožbo izpodbijane odločbe, ter jih je sodišče prve stopnje upravičeno presojati v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločbe. Preizkus sodišča prve stopnje prek teh okvirov, kot je že navedeno, ne more in ne sme segati, saj s tem sodišče prve stopnje prekorači svojo pristojnost v zvezi z ugoditvijo tožbi in odpravo izpodbijanega akta. V nasprotnem primeru sodišče prve stopnje nedopustno posega v ustavno (58. člen Ustave RS) in zakonsko zagotovljeno (ZViS) avtonomijo tožene stranke, ki jo sicer sodišče prve stopnje razlaga v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Člani senata tožene stranke, ki volijo, namreč z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev. Zato tudi tožena stranka, objektivno gledano, svoje odločitve ne more obrazložiti drugače, kot je to že naredila. Zato je pravilna in razumna obrazložitev v odločbi tožene stranke, ki svojo odločitev utemeljuje zgolj z izidom tajnih volitev svojega senata in avtonomijo, zagotovljeno v Ustavi RS in ZViS" (11. točka obrazložitve).

Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene ob ugotovitvi, da tožnica ne izpodbija volilnega izida oziroma ne oporeka rezultatom tajnega glasovanja o izvolitvi tožnice v naziv izredne profesorice, na podlagi katerih temelji izpodbijan dokončni sklep, ki vsebuje tudi vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z volitvami. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega dokončnega sklepa pravilen, kot tudi, da je uvodoma navedeni dokončni izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožena stranka, kot tudi prvostopni organ pred njo pa sta za svojo odločitev navedla zadostne razloge, ki so skladni z podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

K točki 2: O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbo zavrne.