Jedro

Tudi če se tožnikova pričakovanja glede položaja pri toženi stranki niso uresničila, čeprav je sodeloval pri njenem ustanavljanju, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v primeru, če so bile pomembne naloge zaupane drugim delavcem, to sodi v okvir svobode poslovnih odločitev tožene stranke in organizacije dela, njenih odločitev o postavljanju vodilnih delavcev ter delitev pristojnosti ni mogoče opredeliti za nezakonitega ali nedopustnega. Zaradi tega ni mogoče šteti, da je bil povsem izključen iz delovnega okolja oziroma degradiran v smislu, da bi to predstavljalo trpinčenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR zaradi trpinčenja in šikaniranja na delovnem mestu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 423,07 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo kumulativnega učinka ravnanj, ko je tudi v primeru, če so posamezna dejanja po obsegu in intenzivnosti sicer manjša, lahko njihov skupni učinek dovolj velik, da pomenijo trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do naslednjih dejstev in sicer, da je tožnik opozarjal toženo stranko na nepravilnosti v podjetju in skušal pomagati direktorju, da tožena stranka glede nepravilnosti ni ukrepala, da je bil tožnik zaradi omejevanja pristojnosti postavljen v neprijeten položaj glede na sodelavce, do katerih je imel in čutil formalne in neformalne obveznosti, da tožena stranka ni spoštovala dogovorov, ki jih je tožnik sklenil s kupci, da je tožena stranka izkoristila tožnika za "prinašalca slabih novic" sodelavcem v zvezi s službenimi vozili, da je direktor tožene stranke tožniku in sodelavcu očital, da "letata okoli kot kure brez glave", da glede zdravljenja poškodbe na testiranju na Češkem tožena stranka ni želela prevzeti stroškov zdravljenja izven obsega, ki ga je krila njena zavarovalnica, čeprav bi bilo zdravljenje hitrejše, kasneje pa je direktor tožene stranke pri tožniku poizvedoval, zakaj zdravljenje traja toliko časa ter izražal svoje nezadovoljstvo nad tožnikovo neučinkovitostjo. Prav tako se ni opredelilo do prenehanja (neposredne) komunikacije s tožnikom, saj je direktor po 4. 4. 2014 tožniku pošiljal dopise le še preko odvetniške pisarne, pisarna pa je potem od tožnika tudi izrecno zahtevala, da se tudi tožnik obrača samo še nanjo, glede dogajanja na sestanku 4. 4. 2014, ko se je od tožnika zahtevala zapustitev podjetja, čeprav za to pa niso bili podani nobeni oprijemljivi razlogi, tožnikove prošnje za podaljšanje zaposlitve, dokler ne bi pozdravil kolena, pa so bile zavrnjene, da je tožena stranka ves čas spreminjala očitke tožniku in s tem psihično pritiskala nanj ter da je tožena stranka vplivala na pričo A.A. in mu preko odvetnika svetovala, naj ne odgovori na tožnikovo zaprosilo za izjavo, s katero bi potrdil komunikacijo s tožnikom glede nezadovoljstva tožene stranke s tožnikovo zelo dolgo bolniško odsotnostjo. Navaja, da bi vpliv funkcije direktorja tožene stranke moralo sodišče prve stopnje povezati tudi s tem, da tožena stranka ni imela sprejetih ukrepov zoper trpinčenje na delovnem mestu, kar je kot kršitev 47. člena ZDR-1. Opozarja na neverodostojnost prič in direktorja tožene stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do razlogov za neizplačane materialne zahtevke tožnika, kljub temu, da so se prvi pritiski in pogojevanja s strani tožene stranke pričeli že maja 2014, ko je tožena stranka zahtevek za izplačilo bonusa za leto 2013 najprej ignorirala, potem se sprenevedala in spraševala po specifikaciji terjatve, nato pa naslednji dan po prejemu tožnikovega zahtevka za izplačilo tožniku vročila vabilo na zagovor zaradi odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov, zahtevek pa znova zavrnila 11. 7. 2014. Ostale zahtevke za izplačilo tožena stranka ni želela plačati tožniku vse do prve sodbe sodišča prve stopnje v predmetnem postopku. Tožniku je v celotnem obdobju po aprilu 2014, kljub njegovim opozorilom, napačno obračunavala bolniško nadomestilo, ter ni odgovorila na njegovo elektronsko sporočilo z dne 19. 6. 2013 glede izrabe starega dopusta. Nadalje navaja, da je sodišče napačno časovno povzelo zaporedje nezakonitih dejanj, saj so bile odredbe o čakanju na delo tožniku vročene pred vdorom v elektronsko pošto. Sodišče prve stopnje navaja, da ravnanja tožene stranke v "večini primerov" objektivno gledano niso očitno negativna in žaljiva ravnanja, kar pomeni, da tudi sodišče prve stopnje ocenjuje, da je v določenih primerih tožena stranka kljub vsemu ravnala očitno negativno in žaljivo. Po odhodu B.B. je direktor tožene stranke sprejel nov organigram, v katerem je tožniku odvzel disciplinsko nadrejenost nad oddelkom in mu naložil samo nekakšno operativno odgovornost, namesto da bi mu vrnil odgovornost za celoten oddelek. Glede vprašanja neupravičenega čakanja na delo doma se sodišče prve stopnje najprej naveže na drug sodni spor med strankama in sicer glede nezakonite odpovedi delovnega razmerja ter zakonitost odpovedjo utemeljuje s tem, da trpinčenja na delovnem mestu ni bilo, saj je bila odpoved zakonita. Nezakonita odpoved po stališču tožnika ni nujno potreben sestavni del trpinčenja na delovnem mestu in kot v opombi navaja sodišče prve stopnje tudi drugi postopek še ni bil pravnomočno končan. Nadalje se tožnik ne strinja s stališčem sodišča, da je toženi stranki očital, da je premalo storila za njegovo okrevanje. Šlo je le za to, da bi v primeru, če bi tožena stranka za tožnika plačala samoplačniško operacijo kolena, lahko hitreje prišlo do njegove vrnitve na delo. Glede testiranj na Češkem, ki ga tožena stranka imenuje "team building" pritožba navaja, da sodišče noče dopustiti možnosti, da je šlo za testiranje, kljub splošno znanim dejstvom, da "team building" in testiranja obstajajo v različnih oblikah ter predloženim kopijam materialom iz predmetnega testiranja, kjer je bila jasno zapisana, da bodo udeležence spravili iz "cone udobja" ter izjave vodje testiranja C.C., da so se o dogajanju pisala poročila. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil direktor prepričljiv v svoji izpovedbi, tožnik pa neprepričljiv, pri tem pa ne pojasni, na podlagi česa je sprejelo takšno stališče. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komunikacija tožene stranke s tožnikovo osebno zdravnico ne pomeni trpinčenja. Meni, da komunikacija s tožnikom ni bila primerna, sodišče pa je ugotovilo nasprotno, kljub predloženim pisnim dokazom glede nezadovoljstva s podaljševanjem bolniške odsotnosti in neučinkovitostjo pri delu doma in nasprotovanju dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure. Nadalje pritožba izpodbija ugotovitev sodišča, da direktor tožniku ni prepovedal kontakta s sodelavci, oziroma da je prepoved komunikacije omejil z namenom tožnikovega zdravljenja. Prepoved je trajala vse do prenehanja delovnega razmerja pol leta kasneje in imela vpliv na tožnikove odnose s sodelavci. Nepravilno je tudi stališče glede preusmeritve elektronske pošte, glede katere je informacijska pooblaščenka ugotovila, da ni bila zakonita. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da tožena stranka ni imela namena zavlačevati s prenosom številke na tožnika ob prenehanju delovnega razmerja. V zvezi z onemogočanjem vstopa v prostore tožene stranke pritožba izpostavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi imela pred tem težave z elektronskimi karticami. Tožnik je moral pri prihodu v prostore tožene stranke zaradi zagovora nemudoma iti v 2. nadstropje, vrata mu je odpirala asistentka in mu z rokami nakazovala ter blokirala pot tako, da je moral oditi neposredno v direktorjevo pisarno, čemur pa se je tožnik v izogib nadaljnjim konfliktom podredil. Nadalje izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede vročanja pošte, saj je v pogodbi o zaposlitvi jasno napisano, da prebiva in prihaja na delo iz naslova D.. Na ta naslov bi mu morala tožena stranka vročati pošiljke, ne pa vznemirjati njegove starše na naslovu E.. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je dne 23. 5. 2014 pri vročanju prišlo do neprimernega vedenja vročevalca proti tožniku, ko ga je opozoril, da na kuvertah ne označuje vsebine pošiljke, kar je tožena stranka že skušala izkoristiti in prikriti vročanja odredbe o čakanju na delo doma. Tožniku je vseeno uspelo o vračilu vpisati svoje pripombe, potrdilo pa je vročevalec odnesel s seboj. Z izjavo priče F.F. je tožnik dokazoval, da se je direktor tožene stranke tudi proti drugim sodelavcem vedel nenavadno ter brez vnaprejšnjega opozorila prekinjal sodelovanje, pri čem pa razlagal kot razlog navajal neobstoječo reorganizacijo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Glede na to, da tožnik uveljavlja odškodnino iz naslova mobinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo v letih 2013 in 2014, so za odločitev o pritožbi relevantne določbe prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl) in sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Navedena zakona določata, da je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR; četrti odstavek 7. člena ZDR-1). V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu oziroma nezagotavljanja varstva v zvezi s trpinčenjem je delodajalec delavcu odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR; 8. člen ZDR-1). Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da mu delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je na delodajalcu (drugi odstavek 45. člena ZDR; tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na povrnitev škode, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. 7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih dejstev. Sodišču se ni treba opredeliti do tistih navedb, ki niso dopustne, ali pa so za odločitev nerelevantne ter očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč vsebinsko obravnavalo vsa ravnanja tožene stranke, ki jih je tožnik opredelil kot trpinčenje na delovnem mestu, ter na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni mobinga. Posledično se torej sodišču prve stopnje ni bilo treba opredelili do navedb, ki na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati, npr. da je tožnik opozarjal toženo stranko na nepravilnosti v podjetju, da je skušal pomagati direktorju in da tožena stranka glede opozoril o nepravilnostih ni ukrepala, saj je ugotovljeno, da nepravilnosti sploh ni bilo. Ker tožena stranka tožniku ni omejevala njegovih pristojnosti v zvezi z delovnim mestom, so nebistvene tudi njegove navedbe, da je bil tožnik zaradi omejevanja pristojnosti postavljen v neprijeten položaj. Mobing se ne more nanašati na to, da tožena stranka v razmerju do kupcev ni spoštovala sklenjenih dogovorov, tudi če je te dogovore sklenil tožnik. Mobinga tudi ne predstavlja dejstvo, da naj bi tožnik kot "sales manager" oziroma vodja prodaje moral sodelavcem sporočiti "slabe novice" glede službenih vozil. Izjava direktorja, da tožnik in sodelavec "letata okoli kot kure brez glave", sicer ni primerna, vendar sama zase niti v povezavi z ostalimi ravnanji tožene stranke, ne predstavlja mobinga. Enako velja tudi za tožnikove očitke, da tožena stranka ni hotela prevzeti stroškov (samoplačniškega) zdravljenja tožnikove poškodbe, ki jo je utrpel na Češkem. Dejstvo, da naj bi bila tožena stranka nezadovoljna zaradi tožnikove daljše bolniške odsotnosti, ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Tudi če bi A.A. v pisni izjavi, za katero ga je zaprosil tožnik, potrdil nezadovoljstvo, izraženo s strani (direktorja) tožene stranke, to ne pomeni mobinga, saj ne gre za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje. Zato tožnik tudi neutemeljeno navaja, da naj bi vsa dejanja tožene stranke skupaj predstavljala mobing. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo treba opredeljevati do tožnikovih navedb, da se je prekinila (neposredna) komunikacija med direktorjem in tožnikom, ki je potekala le še preko odvetniških pisarn, saj tudi tožnik sam navaja, da je takrat tudi sam že pooblastil odvetnika za komunikacijo s toženo stranko. Kot neutemeljeni so se izkazali očitki tožnika, da je tožena stranka nanj izvajala pritiske, zato so pravno ireleveantne tudi navedbe tožnika o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da so bile tožnikove prošnje za podaljšanje zaposlitve, dokler ne bi pozdravil kolena, zavrnjene.

8. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V okoliščinah konkretnega primera namreč ni šlo za mobing, zato tudi odsotnost ustreznega internega pravilnika tožene stranke, ki bi urejal preprečevanje mobinga na delovnem mestu, ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožene stranke ni bilo trpinčenja. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem, ko navaja, da so direktor tožene stranke in zaslišane priče prepričljivo izpovedovale, tožnik pa ne. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, zakaj je verjelo direktorju in pričam, zato sodbi v tem delu ni mogoče očitati, da ne bi ustrezala standardu vestnosti in skrbnosti ter ne bi bila analitično sintetična. Ravnanja, ki naj bi jih tožena stranka storila potem, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pa ne predstavljajo mobinga, ki obstaja le v razmerju delodajalca do delavca, zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeliti.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. V predhodnih dveh sojenjih je obakrat zavrnilo toženi zahtevek, po pritožbi tožnika pa sta bili sodbi razveljavljeni v delu, ki se nanaša na mobing in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pd 276/2016 z dne 22. 9. 2016 ter s sklepom opr. št. Pdp 714/2017 z dne 16. 11. 2017. V sodbi in sklepu Pdp 276/2016 je pritožbeno sodišče sodbo glede odločitve o mobingu razveljavilo predvsem zaradi dejstva, ker so bile ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje preveč splošna, neobrazložena in jih ni bilo mogoče preizkusiti. V sklepu opr. št. Pdp 714/2017 pa se pritožbeno sodišče ni strinjalo le z nekaterimi preuranjenimi in zato zmotnimi stališči sodišča prve stopnje, ki niso temeljila na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, v preostalem pa se je strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke ne pomenijo mobinga. Glede teh ravnanj je pritožbeno sodišče zavzelo povsem jasna stališča, kot sledi: - označevanje tožnikovega delovnega mesta direktor prodaje "sales manager" - vodja prodaje objektivno gledano ne pomeni nedopustnega ravnanja tožene stranke; - udeležba na "team building"-u oziroma na dogodku, ki ga je tožena stranka organizirala na Češkem, je bila za tožnika prostovoljna; - tožena stranka ni izvajala mobinga s tem, ko je ob prenehanju delovnega razmerja prenos mobilne številke nazaj na tožnika pogojevala z vračilom prenosnega računalnika; - zgolj poziv oziroma komunikacija med pogodbenim izvajalcem obračuna plač in tožnikovo osebno zdravnico ne pomeni oblike nedopustnega ravnanja tožene stranke; - komunikacija med toženo stranko oziroma njenim direktorjem in tožnikom ni bila neprimerna in žaljiva; - prepoved poslovne komunikacije med tožnikom in njegovimi sodelavci v času bolniškega staleža v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni očitno negativnega oziroma graje vrednega in žaljivega ravnanja; - ravnanja tožene stranke po 15. 10. 2014, ko je prenehalo delovno razmerje in ki se nanašajo na neizpolnitev denarnih obveznosti, o katerih je bilo določeno s sodbo opr. št. Pd 130/2015 oziroma s sodbo in sklepom Pdp 276/2016 z dne 22. 9. 2016, ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu, saj do tega lahko pride le v času delovnega razmerja; - vročanje pisanj tožniku s strani tožene stranke ne predstavlja elementov trpinčenja, vročanje je potekalo po vročevalcu, na po zakonu dopusten način na naslovu E.. Ta naslov tožnik uporablja tudi v sodnem postopku.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje torej pravilno presojalo tista ravnanja, glede katerih je bilo v razveljavitvenem sklepu zavzeto stališče, da dejansko stanje še ni pravilno ugotovljeno oziroma, da sodišče prve stopnje ni sprejelo pravilnih dokaznih zaključkov.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti tožnikovih očitkov v zvezi z zmanjševanjem tožnikovih pristojnost glede opravljanja dela delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tudi če se tožnikova pričakovanja glede položaja pri toženi stranki niso uresničila, čeprav je sodeloval pri njenem ustanavljanju, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi v primeru, če so bile pomembne naloge zaupane drugim delavcem, to sodi v okvir svobode poslovnih odločitev tožene stranke in organizacije dela, njenih odločitev o postavljanju vodilnih delavcev ter delitev pristojnosti ni mogoče opredeliti za nezakonitega ali nedopustnega. Zaradi tega ni mogoče šteti, da je bil povsem izključen iz delovnega okolja oziroma degradiran v smislu, da bi to predstavljalo trpinčenje. Pravilno se je sklicevalo tudi na stališče v sodbi in sklepu VDSS opr. št. Pdp 276/2016, da tožnik ni bil diskriminiran s tem, ko ga tožena stranka ni več toliko, kot je to sam želel, vključevala v organizacijo delovnega procesa. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je po odhodu B.B. direktor, namesto da bi tožniku vrnil odgovornost za celoten oddelek, sprejel nov organigram, v katerem je tožniku odvzel disciplinsko nadrejenost nad oddelkom in mu naložil samo operativno odgovornost. V tem delu je šlo za avtonomno odločitev vodstva tožene stranke, ki ne vpliva na omejevanje tožnikovih pristojnosti.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri odreditvi čakanja na delo doma ni šlo za mobing. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odredba o čakanju na delo doma ni nezakonita, saj je tožena stranka prepričljivo pojasnila, da je zaradi dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti tožnika njegovo delo prerazporedila med direktorja in ostale zaposlene. Glede na to, da je delovni proces potekal nemoteno, je ugotovila, da njegovo delo ni več potrebno. Pri tem je upoštevalo spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki, ki pomenijo okoliščine iz 138. člena ZDR-1. Pravilno je tudi zaključilo, da prepoved opravljanja dela v času bolniškega staleža (niti ponudba sporazumnega prenehanja delovnega razmerja) ne predstavlja trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1, na kar ne vpliva tožnikovo subjektivno dojemanje tega ukrepa kot izvajanja pritiska nanj. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da mobinga tudi ne predstavlja omejitev komunikacije s tožnikom glede na okoliščine, ko je bil na bolniški.

13. Tožnik je prostovoljno odšel na "team building" oziroma na srečanje, ki ga je organizirala tožena stranka na Češkem, pri katerem se je poškodoval, zato glede prisile glede same udeležbe ni mogoče govoriti oziroma so ti očitki že v celoti zavrnjeni. V novem sojenju je sodišče tudi pravilno ugotovilo vsebino tega dogodka, kaj je tožena stranka s tem dogodkom zasledovala. Ugotovljeno je, da so bili udeleženci razdeljeni v skupine, ki so morale izpolniti zadane naloge. Skupino sta kot zunanja opazovalca spremljala tudi G.G. in H.H., ki sta dogajanje komentirala in se posvetovala z organizatorjem. Sodišče je ugotovilo, da so morali udeleženci v temi, brez luči hoditi po gozdu, pri čemer je prišlo do poškodbe tožnika. Namen srečanja je bilo spraviti udeležence iz "cone udobja", sodišče prve stopnje pa je takšno testiranje oziroma srečanja pravilno ocenilo kot preizkus reševanja težjih ali lažjih nalogah na terenu, ter na tak način od zabave do preverjanja sposobnosti udeležencev. Tudi po stališču pritožbe ni šlo za mobing. Razen tega, da je tožnik na testiranju doživel konflikt s sodelavcem oziroma delavcem tožene stranke I.I., ki je tožnika udaril v ramo, je šlo po vsebini za testiranje kot obliko spoznavanja sposobnosti delavcev tožene stranke, ki sama po sebi niti ni bila obligatorna niti nedopustna.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre pri preusmeritvi sporočil, ki so prihajala na tožnikov službeni elektronski naslov, na druge sodelavce, za mobing. Tožena stranka je zaradi tožnikove daljše odsotnosti morala ustrezno preusmeriti sporočila, ki so prihajala na njegov službeni elektronski naslov. V kolikor namreč ne bi tako postopala, in ne bi odgovarjala na poslovno komunikacijo, bi to imelo negativne učinke na poslovanje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je veliko poslovne komunikacije potekalo preko elektronskega naslova tožnika, ki je bil odsoten, zaradi česar so se stranke pritoževale. Tožnik kljub prošnji tožene stranke ni aktiviral sporočila o odsotnosti, kjer bi bilo napisano, na koga naj se stranke obrnejo, zato je bil sprejet sklep o preusmeritvi njegove e-pošte. Bistvena je tudi ugotovitev, da je tožena stranka takoj, ko je o nepravilnosti takšnega ukrepa odločila informacijska pooblaščenka, ukrep popravila.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na omejevanje tožnikovega vstopanja v prostore tožene stranke. Bistveno je, da je bil tožnik pospremljen v točno določen prostor pri toženi stranki, ko je imel zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ter je prišel na sedež tožene stranke izključno zaradi zagovora. Tožnik namreč ni trdil, da bi takrat delal, temveč mu je bilo odrejeno čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je tudi te okoliščine pravilno ovrednotilo, saj je upoštevalo, da je šlo za napete odnose med strankama, za že izdano odredbo na čakanje na domu in začet postopek odpovedi, zato je v takšnih okoliščinah tožena stranka utemeljeno tožnika usmerila le v prostore, kjer se je opravil zagovor.

16. Nadalje se pritožba neutemeljeno sklicuje na izjavo F.F., ki naj bi dokazovala, da se je direktor tožene stranke tudi proti drugim sodelavcem vedel nenavadno ter brez vnaprejšnjega opozorila prekinjal sodelovanje, pri čem pa razlagal kot razlog navajal neobstoječo reorganizacijo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da iz predloženih pisnih izjav prič F.F. in G.G. (priloga A 63 in A 65), kot tudi iz pisne izjave priče J.J. (priloga B 7), ne izhaja, da bi se nad tožnikom izvajala kakršnakoli nedovoljena ravnanja, tudi ne v času dogovarjanja o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja s tožnikom.

17. Tožnik tudi nekoliko nekorektno povzema zapis sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke v "večini primerov" objektivno gledano niso bila očitno negativna in žaljiva ravnanja, ter na podlagi tega sklepa, da pa je v določenih primerih tožena stranka kljub vsemu ravnala očitno negativno in žaljivo. Iz dokaznega postopka tak zaključek ne izhaja niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato jih tožena stranka krije sama (155. člen ZPP).