Jedro

Iz določbe tretjega odstavka 44. člena ZVoz izhaja, da se programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo lahko udeleži le tisti imetnik vozniškega dovoljenja, ki ima dosežene ali presežene 4 kazenske točke. Tožeča stranka, ki ima le 3 kazenske točke, zato programa sploh ne bi smela opravljati in posledično pridobiti potrdila o opravljenem dodatnem usposabljanju za varno vožnjo, ki je pogoj za izbris kazenskih točk.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila vlogo tožeče stranke za izbris treh kazenskih točk iz skupne evidence kazenskih točk v cestnem prometu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka na podlagi opravljenega dodatnega usposabljanja za varno vožnjo pridobila potrdilo o opravljenem programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, ki ga je vlogi priložila. Tožeča stranka je imela v času izvedbe programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, v skupni evidenci kazenskih točk v cestnem prometu vpisane 3 kazenske točke. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), pa se programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo lahko udeleži le imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki je dosegel ali presegel 4 kazenske točke. Glede na navedeno tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev, ki jih ZVoz določa za udeležbo v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo in posledično pogojev za izbris štirih kazenskih točk iz evidence kazenskih točk. Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi bila razlaga, da izbris treh točk ni možen, nelogična, saj bi naslovnike pravne norme tretjega odstavka 44. člena ZVoz, dejansko nagovarjala k temu, da bi poskrbeli za pridobitev dodatne kazenske točke le za to, da bi lahko izkoristili boniteto omenjenega pravnega pravila. Navaja še, da bi bila razlaga, po kateri bi se izbris treh točk zavrnil zato, ker še ni dosegla štirih točk, v očitnem nasprotju z Ustavo Republike Slovenije ter z razlago le-te, kakršno je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Iz ustaljene prakse slednjega je namreč nesporno, da je treba enake položaje pravnih subjektov urejati enako, različne pa različno, če se bistveno enaki položaji urejajo različno pa mora za to obstajati razumen razlog, sicer pride do kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije.

Ustava Republike Slovenije je hierarhično najvišji splošni pravni akt, zato je treba vse njemu podrejene predpise (tudi Zakon o voznikih) sprejemati in razlagati tako, da niso v nasprotju z njim. Odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka pa je bila sprejeta ob očitnem spregledu pravkar navedenega pravila, na katerem temelji vsaka pravna država. V zvezi s tolmačenjem tretjega odstavka 44. člena ZVoz pa navaja, da je omenjanje štirih kazenskih točk v zakonskem besedilo jasno namenjeno le določitvi maksimalnega števila kazenskih točk, ki jih je mogoče izbrisati, nikakor pa ne temu, da vozniki, ki so dosegli šele 1, 2, ali 3 kazenske točke, niso upravičeni do bonitete izbrisa. Razlaga, za kakršno se je odločila tožena stranka pa vodi v položaj, v katerem se voznik, ki je najprej zbral 3 kazenske točke, kasneje pa storil prekršek za 16 kazenskih točk, ne more izogniti sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker prvih treh kazenskih točk ne more izbrisati, voznik, ki je zbral štiri kazenske točke in nato storil prekršek za 16 kazenskih točk, pa se temu lahko izogne. Iz tega očitno izhaja, da opisana razlaga tretjega odstavka 44. člena ZVoz, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pripelje do kršitve 14. člena Ustave RS, saj pride do razlikovanja med voznikom, ki je dosegel 4 točke in voznikom, ki je dosegel 3 točke.

Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se ji iz evidence kazenskih točk, pridobljenih zaradi kršitev cestno prometnih predpisov izbrišejo 3 kazenske točke. Podrejeno pa predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o voznikih v 44. členu v prvih dveh odstavkih določa kdaj se mora oseba udeležiti programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo. V tretjem odstavku 44. člena pa je določeno, da se programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo lahko udeleži tudi imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 4 kazenske točke, pa do dneva, ko opravi program ne preseže 17 kazenskih točk, če mu kazenske točke niso bile izrečene zaradi prekrškov z vožnjo pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Po uspešno zaključenem programu se vozniku z dnem, ko organu pristojnemu za vodenje evidence kazenskih točk, predloži potrdilo o opravljenem dodatnem usposabljanju za varno vožnjo, enkrat v treh letih, izbrišejo iz evidence 4 kazenske točke. Iz navedene določbe torej nesporno izhaja, tako kot je že ugotovila tožena stranka, da se programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo lahko udeleži le tisti imetnik vozniškega dovoljenja, ki ima dosežene ali presežene 4 kazenske točke. Zato tožeča stranka, ker je imela le 3 kazenske točke, programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo sploh ne bi smela opravljati. To pa pomeni, da v tem primeru sploh ne bi pridobila potrdila o opravljenem dodatnem usposabljanju za varno vožnjo, ki pa je pogoj za izbris štirih kazenskih točk. Sodišče še ugotavlja, da le tako dosledna razlaga in uporaba tretjega odstavka 44. člena ZVoz zagotavlja enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS). Kakršnakoli druga razlaga navedene določbe bi dejansko lahko pripeljala do različnega obravnavanja tistih imetnikov veljavnega vozniškega dovoljenja, ki so jim bile izrečene kazenske točke. Zato sodišče zaključuje, da tretji odstavek 44. člena Zakona o voznikih ni v neskladju s 14. in 22. členom Ustave RS, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.