Jedro

Po tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno in zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je med njim in toženko obstajala zunajzakonska skupnost, ni bilo več dolžno ugotavljati in presojati, ali sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje, kakšen je obseg skupnega premoženja in delež pravdnih strank na tem premoženju in je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 525,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje tožeče in tožene stranke spadata nepremičnina parc. št. 359 in parc. št. 360/2 obe k.o. S..., da delež na skupnem premoženju znaša za tožečo stranko 50% in za toženo stranko 50% ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere bo lahko slednja vknjižila svojo lastninsko pravico do 1/2 na spornih nepremičninah, s stroškovno posledico (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.071,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo nepravilno odločitev. Kot je bilo ugotovljeno v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru I P 423/2018, sta tožnik in toženka živela v izvenzakonski skupnosti. Toženka je izpovedala, da sta s tožnikom živela v skupnem gospodinjstvu na tožnikovem naslovu dve leti in pol, dokler se nista 1. 6. 2018 razšla. Toženka je na izrecno vprašanje sodnice priznala obstoj izvenzakonske skupnosti s tožnikom, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje v predmetnem postopku, da naj bi bila tožnik in toženka le prijatelja in da izvenzakonska skupnost ni bila prepoznavna navzven. Pravdni stranki sta skupaj preživljali dopuste, kar nedvomno potrjuje obstoj izvenzakonske skupnosti navzven, saj je to bilo znano prijateljem. Sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem prezrlo izjavi prič L.O. in S.P., ki sta potrdila obstoj izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Pritožba ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni v zadostni meri specificiral del, ki naj bi jih opravil na nepremičnini in pojasnil, v kakšnem smislu naj bi ta dela vplivala na povečanje vrednosti nepremičnine. Tožnik je v točki III tožbe povsem zadostno pojasnil, katera dela so bila opravljena in predlagal, da izvedenec oceni, za koliko se je posledično povišala vrednost sporne nepremičnine. Zaključek sodišča prve stopnje, da edini vir za plačilo skupne nepremičnine predstavlja posojilo, ki ga je najela toženka, je v nasprotju s podatki v spisu. Aro za nakup sporne nepremičnine je namreč plačal tožnik, tako da ni mogoče zaključiti, da je nepremičnino financirala toženka sama. Upoštevaje, da je bila pogodba za nakup nepremičnine sklenjena v času trajanja izvenzakonske skupnosti, tožniku nedvomno pripada delež na nepremičnini, zaradi česar je izpodbijana odločitev napačna. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je bil ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti zaposlen in da je prejel 4.500,00 EUR od prodaje podedovanega premoženja ter je neutemeljeno opustilo izvedbo dokazov. Ker se potrdilo NDM z dne 13. 10. 2016, potrdilo o odpovedi delovnega razmerja z dne 24. 9. 2017 in plačilni nalog z dne 9. 11. 2017 nahajajo v spisu Okrajnega sodišča v Mariboru I P 423/2018, ki ga je sodišče uradno pribavilo, tožnik teh dokazov ni predložil, saj bi jih lahko sodišče vpogledalo samo. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Toženka je vložila obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem pojasnjuje, zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka z opustitvijo izvedbe določenih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, ker jih tožnik ni predložil v predvidenem roku1 oziroma ker bi dokaz predstavljal informativni dokaz2. Tožnik teh kršitev ni uveljavljal v skladu z navodilom iz prvega odstavka 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, česar tožnik ne zatrjuje, prav tako pa se pritožbeni očitki ne nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta živeli skupaj na tožnikovem naslovu bivanja L. 8 in da sta bila partnerja. Med njima je bilo sporno, ali je njuno razmerje mogoče opredeliti kot izvenzakonsko oziroma zunajzakonsko skupnost3, kot jo določa 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)4 oziroma 4. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ)5. Odgovor na to vprašanje daje podlago za nadaljnje odločanje o vprašanju, ali sporna nepremičnina, ki je v zemljiški knjigi vknjižena na ime toženke, predstavlja skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev ali ne. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na določbo 12. člena ZZZDR, čeprav je bil v času vložitve tožbe že v veljavi DZ, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj omenjeni določbi zunajzakonsko skupnost opredeljujeta enako.

8. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da skupnosti oziroma partnerstva tožnika in toženke ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost, ki bi imela enake pravne posledice pri delitvi skupnega premoženja kot skupnost zakoncev, saj manjkajo nekateri bistveni elementi, kot je prepoznavnost take skupnosti navzven, hkrati pa je ugotovilo, da je v zvezi z nakupom sporne nepremičnine manjkala skupna odločitev za nakup nepremičnine, ki bi bila namenjena nadaljnjemu skupnemu bivanju, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, mora biti po vsebini enaka, kot je življenjska skupnost med zakoncema. Zunanji znaki take skupnosti so med drugim skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost, čustvena navezanost in dejstvo, da veljata tudi v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena. Voljo živeti skupaj kot mož in žena morata imeti oba partnerja. Če jo ima samo eden, ne gre za zunajzakonsko skupnost. 10. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru slediti odločitvi Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi I P 423/2018, kjer naj bi bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti. Rešitev tega vprašanja ima pravni učinek le v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 4. člena DZ), zato se pritožba neuspešno osredotoča na ugotovitve iz postopka I P 423/2018, ko iz dejanskih ugotovitev niti ne izhaja, da bi bila med pravdnima strankama ugotovljena zunajzakonska skupnost. Ravno nasprotno. Tožnik je v postopku I P 423/2018 od toženke zahteval vrnitev denarnega zneska 1.000,00 EUR, ki naj bi ji ga posodil za plačilo are za nakup sporne nepremičnine ter zahteval tudi povrnitev vlaganj v toženkino nepremičnino iz naslova verzije oziroma neupravičene obogatitve.6 Že tožbeni zahtevek v zadevi I P 423/2018 predpostavlja, da zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama ni obstajala, ne glede na to, kaj je o vrsti partnerstva menila oziroma izpovedala toženka, ko je bila tekom postopka zaslišana kot stranka.

11. Kot že povedano, morata imeti voljo živeti skupaj kot mož in žena oba partnerja, tako da pritožba s sklicevanjem na enostransko predstavo in izjavo toženke o vrsti njunega razmerja (ki je bila podana v drugem postopku), ob hkratnem pomanjkanju ustreznih navedb o volji tožnika, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, niti izkazal, da bi s toženko imela skupni namen kupiti sporno nepremičnino in v njej bivati kot zunajzakonska partnerja. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je bilo na tožniku. Le-ta je zgolj navajal, da sta pravdni stranki zunajzakonska partnerja in da bodo to potrdile priče, ki tega niso storile. Dve izmed prič izjavi nista podali, priči L.O. in S.P., ki sta izjavi podala, pa nista z zadostno stopnjo verjetnosti potrdili, da sta bila tožnik in toženka zunajzakonska partnerja oziroma da sta navzven delovala tako. Zaradi navedenega ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje "povsem prezrlo izjavi prič L.O. in S.P., ki sta potrdila obstoj zunajzakonske skupnosti pravdnih strank". Iz izjav navedenih prič to namreč ne izhaja7 in ju sodišče prve stopnje zaradi tega ni moglo upoštevati pri zaključku o tem, da naj bi tožnik izkazal, da je med njim in toženko obstajala zunajzakonska skupnost, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je izjavi prič dokazno ocenilo drugače, kot ju presoja tožnik, to pa še ne pomeni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Skupno preživljanje dopustov še ne pomeni, da sta pravdni stranki zunajzakonska partnerja, kot zmotno meni pritožba. Dejstvo, da sta tožnik in toženka šla skupaj na dopust je le eden izmed elementov, ki bi kazal na to, da bi bila njuna skupnost navzven lahko vidna kot zunajzakonska skupnost. 12. Po tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno in zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je med njim in toženko obstajala zunajzakonska skupnost, ni bilo več dolžno ugotavljati in presojati, ali sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje, kakšen je obseg skupnega premoženja in delež pravdnih strank na tem premoženju in je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Zgolj dejstvo, da je bil nakup nepremičnine opravljen v času, ko sta tožnik in toženka živela na istem naslovu in skupaj preživljala čas, ko med njima ni bilo ugotoviti vseh znakov zunajzakonske skupnosti, namreč ne daje podlage za odločitev, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje. Posledično se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na plačilo are, delo tožnika na nepremičnini in njegove finančne razmere oziroma vir finančnih sredstev za nakup sporne nepremičnine, saj za odločitev v zadevi glede na ugotovitev, da med pravdnima strankama ni bilo zunajzakonske skupnosti, niso bistvenega pomena.

13. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o priglašenih pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, v katerem je obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam. Sodišče druge stopnje ji je priznalo: 875 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1, kar ob vrednosti točke na dan odločanja 0,60 EUR znaša 525,00 EUR.

1 Potrdilo NDM z dne 13. 10. 2016, potrdilo o odpovedi delovnega razmerja z dne 24. 9. 2017 in plačilnega naloga z dne 9. 11. 2017, ki se nahajajo v spisu Okrajnega sodišča v Mariboru I P 423/2018. 2 Dokaz z izvedencem gradbene stroke. 3 V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje uporabljalo iz DZ izhajajoč termin zunajzakonska skupnost. 4 12. člen ZZZDR določa: (1) Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. (2) Če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prejšnjega odstavka, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. 5 4. člen DZ določa: (1) Zunajzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku, kakor če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. (2) Če je odločitev o pravici ali obveznosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prejšnjega odstavka, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali obveznosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. 6 Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik uprl plačilu are za hišo v Selnici ob Muri in je od toženke zahteval podpis potrdila o posoji denarja, namenjenega za plačilo are, kar nakazuje na to, da tožnik ni imel namena skupaj s toženko kupiti navedene nepremičnine, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je toženka tožniku posojen denar v celoti vrnila – tako znesek, ki ji ga je posodil za plačilo are, kot tudi preostanek denarja, ki ga je tožnik dobil od prodaje podedovanega premoženja. 7 Iz izjave S.P. (list. št. 46) izhaja, da se mu zdi, da sta bili pravdni stranki par, iz izjave L.O. (list. št. 50) izhaja, da sta pravdni stranki od junija 2015 do 1. 6. 2018 večino časa bivali skupaj in meni, da sta bila v zunajzakonski skupnosti, da pa se niso veliko družili in da podrobnosti o njunem odnosu, financah in ostalih zadevah ne ve.