Jedro

Če je igra, ki jo je učitelj izbral izmed standardnih iger, uvrščena med igre za ogrevanje in vsebuje pozitivne karakteristike ter se prostega gibanja po prostoru ne da izključiti, učitelj pa je podal navodila za izvedbo igre in igro nadzoroval, ni mogoče očitati, da mu je igra ušla iz rok in da ni ravnal tako, kot je treba.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi svoje pritožbene stroške sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 1,950.000,00 SIT z obrestmi, kot neutemeljen, zavrne.

Presodilo je, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo je dne 10.2.1993 utrpel tožnik pri uri telesne vzgoje, ko se je telesno poškodoval. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da je tožena stranka odgovorna tožniku za nastanek škodnega dogodka ali pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožnik v pritožbi trdi, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, da je bil učitelj telesne vzgoje prisoten pri izvajanju igre "lovec". Izpovedbe prič in tudi tožnika navajajo, da učitelj ob izvajanju igre ni bil prisoten, ampak se je v tistem času nahajal v kabinetu pod tribunami.

Tožeča stranka se strinja, da je šport koristna dejavnost, ker udeleženec pristane na določenene rizike, ki utegnejo nastati. Zajeti so tisti riziki, ki so v mejah pravil športne igre, v konkretnem primeru pa je šlo za obvezno šolsko uro, torej nevoljno dejanje tožnika, ki je bil pod oblastjo šole in šolskega načrta. Tožnik je bil dolžan sodelovati v igri in se igri ni mogel izogniti. Izvajal je vsa športna pravila v skladu s pravili igre "lovec". Po mnenju izvedenca, učitelj ni izbral ustreznega načina gibanja in bi lahko učence ogrel na veliko učinkovitejši način ter z manjšim učinkom za nastanek škode. Izbrana igra "lovec" tako predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da odgovornost tožene stranke obstaja.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Sodišče druge stopnje pri presoji dela sodišča prve stopnje ni ugotovilo zatrjevanih izpodbijanih razlogov določb pravdnega postopka po 340 in 341. čl. ZPP, ki jih pritožnik tudi ni utemeljil. Po presoji višjega sodišča je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva na katera je tožnik opiral svoj tožbeni zahtevek in tista, s katerimi je tožena stranka izpodbijala navedbe in dokaze nasprotnika. Pravilno jih je upoštevalo pri presoji, v razlogih sodbe pa ustrezno obrazložilo svojo odločitev.

Pritožba ne navaja novih dejstev, ampak ponavlja že v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva.

Dokazano je, da je navedenega dne tožnik pri uri telesne vzgoje utrpel poškodbo noge. Prav tako ni sporno, da je imela osnovna šola zavarovano odgovornost pri toženi stranki.

Za ugotovitev obstoja odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedeniško mnenje Fakultete za šport iz Ljubljane, iz katerega je razvdino, da je obravnavana igra uvrščena med igre za ogrevanje. Take igre vsebujejo večjo rizičnost, ki se z ustrezno organizacijo in vodenjem zmanjša, ne da pa se povsem izničiti. Igra vsebuje tudi pozitivne karakteristike, dejansko pa se ne da izključiti tega, da se učenci ne bi prosto gibali in tekali po prostoru. Igra je po oceni Fakultete za šport primerna glede na namen, ki ga je želel učitelj doseči. Gre za standardno igro. Glede na opis nastanka škodnega dogodka ni razvidno, da bi izbrana igra odstopala od varnostnih kriterijev. V primeru, da je učitelj podal natančna navodila za izvedbo igre, igro nadzoroval in tudi vodil, mu ni mogoče očitati, da mu je igra ušla iz rok.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da ni bil učitelj telesne vzgoje prisoten v času izvajanja igre.

Z zaslišanjem tožnika in ostalih prič (S. D. ter K. D.) izhaja, da jim je pred začetkom igre učitelj povedal pravila igre, poleg tega se je igra odvijala v omejenem prostoru, z namenom zmanjševanja hitrosti igre zaradi večjega števila učencev na igrišču. Očitek, da je učitelju igra ušla iz rok, je neutemeljen, da učencev ni nadzoroval pri igri, pa v dokaznem postopku nima podlage.

Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pri ugotavljanju obstoja odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo ter pri presoji ali obstoji krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke oprlo na določilo 170. čl. in 167. čl. ZOR. Ti dve zakoniti določili obravnavati odgovornost drugih za škodo, ki jo povzroči mladoletnik in odgovornost delovne organizacije za škodo, ki jo povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je po mnenju drugostopenjskega sodišča neutemeljen, sa je sodišče prve stoopnje ugotovilo, da je delavec zavarovanca v danih okoliščinah ravnal kot je treba.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Poleg tega, da je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, je na podlagi določila 365. čl. ZPP, preizkusilo izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti. Ker pri tem ni ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo kakšno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kar mora preizkusiti po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 368. čl. ZPP, pritožbo kot neutemeljeno, zavrnilo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ki po načelu uspeha pritožbeni stroški ne gredo (čl. 154-166 ZPP/77).