Jedro

V obravnavani zadevi gre za mladoletnega tožnika brez spremstva. Čeprav se je CSD na to skliceval, toženka v izpodbijani odločbi ni presodila vprašanja koristi otroka, kar pa je vodilo v vseh postopkih, v katerih so udeleženi mladoletni otroci. Združevanje družine mladoletnega otroka s starši je nedvomno v korist otroka.

Zaključek, da je preložitev osebnega razgovora tožnikov zakoniti zastopnik predlagal iz neopravičljivih razlogov, je glede na podatke upravnega spisa preuranjen. Upoštevaje, da je CSD v prošnji za preložitev osebnega razgovora navedel, da se mladoletni tožnik nahaja na Finskem in da je njegov prihod v Slovenijo odvisen od postopkov na Finskem, bi morala toženka pri pristojnih organih Finske navedeno preveriti in ugotoviti, ali obstaja opravičljiv razlog za to, da tožnik ne more priti v Slovenijo in se udeležiti osebnega razgovora.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-27/2012/48 (1312-04) z dne 13. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki ima v Republiki Sloveniji od 4. 1. 2013 dalje priznan status begunca, za združevanje družine, in sicer z mamo A.A. in očetom B.B., oba državljana Somalije. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 9. 8. 2013 vložil prošnjo za združitev družine na podlagi 16.b in 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), in sicer z družinskimi člani mamo, očetom, štirimi brati in dvema sestrama. Iz prošnje izhaja, da štirje bratje in mama živijo v C. Somalija, oče živi ilegalno v Saudski Arabiji, sestri pa od leta 2009 ilegalno živita v Keniji. Tožnik ni mogel predložiti nobenih osebnih dokumentov za dokazovanje istovetnosti in izkazovanje sorodstvenega razmerja. O prošnji tožnika za združevanje družine s štirimi brati in dvema sestrama je toženka odločila 5. 9. 2013 ter prošnjo v tem delu zavrnila. Navedena odločba pa še ni pravnomočna. V nadaljevanju obrazložitve citira prvi, drugi in tretji odstavek 17. člena ZMZ ter prvi odstavek 16. b člena tega zakona ter se sklicuje na 5. člen in na drugi odstavek 11. člena Direktive Sveta št. 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine. Ugotavlja, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je bil tožnik 14. 8. 2013 na podlagi Uredbe (ES) št. 343/2003 z dne 18. 3. 2003 iz Finske vrnjen v Slovenijo. Tožnika je 5. 11. 2013 preko zakonitih zastopnikov in pooblaščencev povabila na osebni razgovor. Vendar pa je CSD Č. dne 13. 11. 2013 toženki predlagal prestavitev osebnega razgovora. Dne 28. 11. 2013 je bil kljub temu opravljen osebni razgovor, na katerem je bila prisotna skrbnica tožnika s strani CSD Č. in pooblaščenka. Poudarja, da je pred izdajo izpodbijane dopolnilne odločbe preverila, ali se je tožnik iz Finske morebiti vrnil nazaj v Slovenijo, in pridobila podatek, da naj bi se še vedno nahajal na Finskem. Glede združevanja z domnevnim očetom toženka zaključuje, da tožnik ni predložil verodostojnih listinskih dokazov o obstoju sorodstvenih vezi z njim. Tudi iz izjav, ki jih je podal v času trajanja postopka za priznanje mednarodne zaščite, izhaja, da stikov z očetom od leta 2003 dalje nima in da domnevni oče zanj tudi ni skrbel. Zato je toženka želela preko osebnega razgovora s tožnikom ugotoviti, ali med tožnikom in njegovim domnevnim očetom obstaja kakšna povezanost, ki bi nakazovala tesnejše družinske vezi, ki bi lahko ob odsotnosti verodostojnih listinskih dokazov omogočili izpeljavo ugotovitve, da gre res za očeta in mld. sina. Vendar pa tega ni mogla ugotoviti, saj se tožnik osebnega razgovora ni udeležil. Glede njegove prošnje za združevanje družine z mamo ugotavlja, da naj bi imel tožnik z njo leta 2012 telefonske kontakte približno 3x na mesec in da se od njega pričakuje, da bo družini pošiljal denar. Dokler je še živel v Somaliji, torej do njegovega odhoda v začetku leta 2008, ko naj bi bil star 11 let, naj bi oseba z imenom A.A. skrbela za njegovo preživljanje. Vendar pa toženka v postopku združevanja družine zaradi tožnikove neudeležbe na razpisanem osebnem razgovoru ni mogla pridobiti novejših informacij, ali ima tožnik s svojo družino oziroma z osebo, za katero trdi, da je njegova mama, še vedno kakršnekoli stike oziroma da jim tudi finančno pomaga, s čimer bi bilo mogoče posredno ugotoviti, da med njimi obstajajo družinske vezi. Zato je njegovo prošnjo za združevanje družine z osebo, za katero zatrjuje, da je njegova mama in z domnevnim očetom zavrnila na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZMZ.

Tožnik preko svojih pooblaščencev v tožbi navaja, da toženka informacij iz izvorne države, ki jih je predložil k svoji prošnji za združevanje družine, ni upoštevala z utemeljitvijo, da gre za stare informacije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, kako naj bi prevzemanje oblasti oziroma spremenjene razmere po letu 2011 vplivale na izdajo osebnih dokumentov. Poleg tega toženka k svoji odločitvi ni predložila nobene informacije iz izvorne države, ki bi kazale na drugačne razmere, kot jih kažejo informacije, ki jih je predložil tožnik. Tožnik je prepričan, da je odločitev toženke, ki je zavrnila prošnjo za preložitev osebnega razgovora, ker naj v njej ne bi bil naveden opravičen razlog, nepravilna. Poudarja, da se sam s Finske ne more vrniti, kar je toženki dobro znano. To pa je prav gotovo opravičen razlog, da se razgovora ni udeležil. Poudarja pa tudi, da je bilo v prošnji za preložitev osebnega razgovora navedeno, da se tožnik nahaja na Finskem, kjer naj bi stopil v kontakt z znancem, ki je družinski prijatelj in ki dobro pozna njegove starše. Ta oseba naj bi njegovim staršem pomagala pri pridobitvi dokumentacije, ki je potrebna za dokazovanje sorodstvenih vezi. Meni tudi, da razlog, ki ga je toženka navedla za zavrnitev njegove prošnje za združitev z očetom, in sicer, da z očetom zadnjih nekaj let ni živel, ni razlog za zavrnitev prošnje za združitev družine po ZMZ ali po Direktivi Sveta 2003/86/ES. Niti ZMZ niti navedena direktiva ne zahtevata, da je tožnik živel skupaj z očetom. Določata le, da izpolnjujejo pogoje za združitev družine starši mladoletne osebe brez spremstva. Sodišču predlaga, da izpodbijano dopolnilno odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Podrejeno pa, da ugodi tožnikovi prošnji za združevanje družine in A.A. in B.B. prizna status begunca in se družina združi. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da kljub temu, da razpisanega osebnega razgovora ni prestavila, je tožniku oziroma njegovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem dala dovolj časa, da tožniku predstavijo posledice neudeležbe na osebnem razgovoru in možnost, da se izjasni, kaj želi s postopkom. Meni, da odgovor njegovih zakonitih zastopnikov, da kljub njegovi odsotnosti iz Slovenije vztrajajo pri nadaljevanju postopka za združevanje družine, kaže na to, da ne razumejo pomena samega postopka združevanja družine, ki teče v Sloveniji in ga ni mogoče nadaljevati, če osebe, ki je začela ta postopek, v Sloveniji ni. Če je tožnik sam odšel iz Slovenije, se lahko sam vanjo tudi vrne, seveda, če je to sploh v njegovem interesu. Ni pa dolžnost toženke, da zato, ker tožnika ni v Sloveniji, ob tem da sploh ni jasno, ali se v Slovenijo še želi vrniti, čaka s postopkom na njegovo morebitno vrnitev. Meni, da s strani tožnika ni več pravnega interesa za nadaljevanje postopka in se sklicuje na sklep Upravnega sodišča I U 1/2014 z dne 26. 3. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne oziroma zavrže. Tožnik po pooblaščenki v pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2014 izpostavlja, da ga zadržujejo organi finske države. Glede na to, da je toženka dolžna opraviti osebni razgovor, mora s postopkom počakati, da bo tožnik lahko podal svojo izpoved in da bo toženka lahko zaslišala predlagano pričo. Navaja, da se v Slovenijo vrača. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi prošnje mld. tožnika (roj. ...) za združevanje družine, in sicer z mamo A.A. in očetom B.B., oba državljana Somalije.

Po določbi drugega odstavka 17. člena ZMZ oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, določenimi v prvem in drugem odstavku prejšnjega člena. Prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, se vloži pri pristojnem organu. Po prvem odstavku 16. b člena ZMZ so družinski člani državljani tretje države ali osebe brez državljanstva in so člani družine, ki je obstajala že v izvorni državi; v skladu s 7. točko te določbe so to lahko starši mladoletnika brez spremstva.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bilo tožniku preko njegovega zakonitega zastopnika CSD Č. in pooblaščenca D. dne 5. 11. 2013 poslano vabilo na osebni razgovor, ki naj bi potekal 28. 11. 2013 v prostorih Azilnega doma v Ljubljani. CSD Č. je z dopisom z dne 11. 11. 2013 na toženko naslovil prošnjo za preložitev omenjenega osebnega razgovora. V prošnji je navedel, da se mld. tožnik trenutno nezakonito nahaja v tujini in da ne morejo natančno določiti datuma njegovega prihoda v Slovenijo, saj je to odvisno od postopkov na Finskem. Po tem ko je toženka z dopisom z dne 18. 11. 2013 preložitev razpisanega osebnega razgovora zavrnila z navedbo, da CSD ni navedel opravičljivega razloga za prestavitev osebnega razgovora, je CSD Č. 26. 11. 2013 na toženko naslovil ponovni dopis, v katerem je podal na novo pridobljene informacije, in sicer, da je tožnik na Finskem stopil v kontakt z znancem, ki je njihov družinski prijatelj in dobro pozna njegove starše. Ta oseba naj bi staršem mld. tožnika pomagala pri pridobitvi dokumentacije, ki je pomembna za dokazovanje sorodstvenih vezi med mld. tožnikom in njegovimi starši. Pri tem se je CSD skliceval tudi na pomen varstva otrokovih pravic. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 28. 11. 2013, ki sta se ga udeležili predstavnici CSD Č. in D., izhaja, da je tožnik na Finskem zaprosil za azil. Sodišče izpostavlja, da gre v obravnavani zadevi za mld. tožnika brez spremstva. Pri čemer pa toženka v izpodbijani dopolnilni odločbi sploh ni presodila vprašanja koristi otroka, kar pa je v vseh postopkih pred vsemi organi, če so v postopku udeleženi mld. otroci, potrebno ugotoviti, čeprav se je CSD na to v dopisih skliceval. Združevanje družine - mld. otroka s svojimi starši - je nedvomno v korist otroka.

Glede na zgoraj navedene podatke upravnega spisa in ob tem, da gre v obravnavanem primeru za mld. tožnika, sodišče sodi, da je toženka izpodbijano odločbo izdala (vsaj) preuranjeno. Zaključek, da je preložitev osebnega razgovora njegov zakoniti zastopnik predlagal iz neopravičljivih razlogov, je namreč glede na podatke upravnega spisa preuranjen. Po mnenju sodišča bi moral organ glede na to, da je CSD Č. v prošnji za preložitev osebnega razgovora z dne 11. 11. 2013 navedel, da se mld. tožnik nahaja na Finskem in da je njegov prihod v Slovenijo odvisen od postopkov na Finskem, pri pristojnih organih Finske navedeno preveriti in ugotoviti, ali obstaja opravičljiv razlog za to, da tožnik ne more priti v Slovenijo in se udeležiti osebnega razgovora. Ob tem sodišče še izpostavlja, da je predstavnica CSD na osebnem razgovoru dne 28. 11. 2013 navedla, da je tožnik na Finskem zaprosil za azil. Takšne trditve tožnikovega zakonitega zastopnika bi moral organ v postopku pred izdajo odločbe po uradni dolžnosti preveriti.

Tako bi po presoji sodišča toženka z odločitvijo v konkretni zadevi morala počakati, da se tožnik vrne v Slovenijo, in glede na navedbe njegovega zakonitega zastopnika v obeh dopisih - prošnjah za preložitev osebnega razgovora in na osebnem razgovoru dne 28. 11. 2013 sama ugotoviti pri finskih pristojnih organih, kje se nahaja tožnik in s kakšnim razlogom oziroma zakaj se ne vrne v Slovenijo.

V zvezi s sklicevanjem toženke na sklep tega sodišča I U 1/2014 z dne 26. 3. 2014 pa sodišče pojasnjuje, da v omenjeni zadevi tožnik v času odločanja sodišča, za razliko od tožnika v obravnavani zadevi, ni bil več mladoleten.

Zaradi ugotovljenih kršitev pravil postopka, kar je vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, je po povedanem sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano dopolnilno odločbo odpravilo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati gornja stališča sodišča. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni vsebinsko presojalo.