Jedro

Tekoči trak sicer narekuje določen ritem dela, ki se mu mora delavec prilagoditi, kar pomeni, da ima delavec na voljo natančno določen čas, v katerem mora opraviti delovno operacijo. Ko čas, ki je temu namenjen, poteče, se trak premakne naprej in pred delavcem je nova (enaka) operacija.

Glede na opisan potek in način dela je treba pritrditi reviziji, da preproste delovne operacije na transportnem traku, ki se giblje v enakomernem ritmu, same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek glede temelja zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine za nesrečo pri delu v znesku 35.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka za nesrečo, do katere je prišlo pri tekočem traku, pri katerem je tožnica opremljala hladilnike za transport, objektivno odgovorna. Delo, ki ga je opravljala, po oceni sodišča prve stopnje predstavlja delo s povečano nevarnostjo, saj delavec ne more nadzorovati premika transportnega traku in hitrega tempa dela, ki od delavca zahteva popolno zbranost in psihično ter fizično obvladovanje situacije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnice, tožene stranke in stranskega intervenienta delno ugodilo in razveljavilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, zavrnilnega za znesek 54,50 EUR ter odločitev o stroških postopka. V preostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in z vmesno sodbo odločilo, da je glede na podlago tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke, pri čemer razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni ponavljalo in tudi ne dopolnilo. Presodilo je tudi, da niso podane okoliščine, ki bi toženo stranko (vsaj delno) razbremenile odgovornosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da dejavnost opremljanja hladilnikov na transportnem traku pomeni povečano nevarnost. Poudarja, da objektivna odgovornost ni uzakonjena zaradi običajne nevarnosti, ki smo jim ljudje izpostavljeni na vsakem koraku, pač pa le, ko gre za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti odvrniti, in ki pogosto povzročijo poškodbe. Širjenje pojma nevarne stvari in nevarne dejavnosti je po njenem mnenju v nasprotju s temeljnimi načeli in funkcijo odškodninskega prava. Opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 86/2010 z dne 25. 8. 2011, od katere odločitev v obravnavani zadevi močno odstopa. Nadalje navaja, da v 10 letih pri toženi stranki ni prišlo do takšne poškodbe, čeprav delo na številnih tekočih trakovih opravlja nekaj tisoč delavcev. Princip dela na taktnem tekočem traku je tak, da se delovne operacije na njem izvajajo, ko trak miruje, po končani operaciji pa se v enakomernem intervalu premakne naprej. Nikoli se ne premakne prej, kot je to računalniško predvideno. Običajno je, da na tak način trak nalaga delavcu določen ritem, ki se mu mora prilagoditi, zaradi česar mora biti zbran in pozoren, kar pa niso okoliščine, ki bi utemeljevale povečano nevarnost. Tožničino delo na dan nezgode ni bilo neobičajno, okoliščine so bile take, kot vsak drug dan. Zato je bil lahko vzrok za nastanek poškodbe kvečjemu njeno ravnanje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev zahtevka.

4. Revizija je utemeljena.

5. V tej zadevi je bila revizija dopuščena s sklepom VIII DoR 68/2012 z dne 23. 8. 2012 glede vprašanja, ali pomeni delo pri opremljanju hladilnikov na industrijskem tekočem traku v okoliščinah, v katerih ga je opravljala tožnica, povečano nevarnost. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistega konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena.

6. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo je po prvem odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno pravilo civilnega prava o odškodninski odgovornosti je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji): kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Načelo krivdne odgovornosti za povzročeno škodo je v odškodninskem pravu pravilo, vendar pa je v določenih primerih odgovornost lahko tudi objektivna (torej ne glede na krivdo). Ne glede na krivdo se po drugem odstavku 131. člena OZ odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. V spornem primeru je ugotovljeno, da krivdna odgovornost tožene stranke ni podana, pač pa je sodišče ugotovilo njeno objektivno odgovornost. 7. Po prvem odstavku 150. člena OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost. Pove le, kakšne so posledice, če zaradi nje pride do škode. Ali je neka dejavnost ali stvar nevarna, se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Zato revizija utemeljeno poudarja, da gre za pravni standard, katerega vsebino, glede na okoliščine primera, določi sodišče. 8. Sodišče prve stopnje se je pri opredelitvi, ali gre v konkretnem primeru za povečano nevarnost, oprlo na izvedeniško mnenje. Iz njega izhaja, da delo, ki ga je opravljala tožnica, zahteva popolno zbranost, ker se izvaja v določenem tempu, kljub temu pa se delavke znajdejo pogosto v situaciji, da morajo posamezno delovno fazo opraviti, ko se trak že premakne in zaradi tega lahko pride do manjših poškodb. Povečano stopnjo nevarnosti je sodišče prve stopnje, ki mu je, ne da bi navajalo dodatne razloge, sledilo tudi sodišče druge stopnje, utemeljilo s tem, da delavec ne more nadzorovati premika transportnega traku in hitrega tempa dela, ki od njega zahteva popolno zbranost in psihično ter fizično obvladovanje situacije.

9. Stališče sodišč je materialnopravno zmotno. Objektivna odškodninska odgovornost zaradi ogrožanja je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (1). Tekoči trak sicer narekuje določen ritem dela, ki se mu mora delavec prilagoditi, kar pomeni, da ima delavec na voljo natančno določen čas, v katerem mora opraviti delovno operacijo. Ko čas, ki je temu namenjen, poteče, se trak premakne naprej in pred delavcem je nova (enaka) operacija. Kot je ugotovil tudi izvedenec, se lahko zgodi, da delavec svoje delovne operacije ne zaključi v času mirovanja traku, ampak jo dokonča na že premikajočem se traku. Prav to se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Tožnica je ob tekočem traku v hladilnike vstavljala distančnike, ki so preprečevali, da bi se hladilnik med transportom poškodoval. Operacijo je morala opraviti, ko je transportni trak miroval in sicer je v času, ki je bil na voljo, morala (med drugim) odpreti vrata hladilnika in v notranjost vstaviti distančnik. Kljub pozornosti je pri tem enostavnem opravilu prišlo do situacije, da je tožnica še držala za vrata hladilnika, ko se je trak že premaknil, pri čemer jo je potegnilo naprej in ji zlomilo prst. 10. Znan je princip dela ob tekočem traku: delavci ob njem tempa ne morejo prilagajati sebi, pač pa se morajo oni prilagoditi tempu stroja. Ta pa je pričakovan in enakomeren. Glede na opisan potek in način dela je treba pritrditi reviziji, da preproste delovne operacije na transportnem traku, ki se giblje v enakomernem ritmu, same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Lahko pa seveda ob določenih okoliščinah tudi taka opravila postanejo nevarna. Vendar sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti ene okoliščine, ki bi kazala na to, da je delo ob tekočem traku nevarno (npr. nenaden, sunkovit premik, očitno ogrožajoča hitrost ali kakšna druga okoliščina, ki bi presenetila tožnico in zmotila njeno zbranost). Sodišče druge stopnje prav tako ne. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano in je tempo hiter, zaradi česar je potrebna popolna zbranost, za objektivno odgovornosti tožene stranke ne zadošča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in vmesno sodbo sodišča druge stopnje v prvi alineji prve točke izreka spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo. Ker je sodišče druge stopnje z vmesno sodbo pravnomočno odločilo le o temelju zahtevka, po višini pa le o zavrnilnem delu in je bila sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavljena, v ta del ob reševanju revizije ni bilo mogoče poseči. Zato tudi o stroških revizijskega postopka Vrhovno sodišče ni odločilo, temveč je odločitev o njih pridržalo za končno odločbo. Ko bo sodišče prve stopnje odločilo o preostalem delu zahtevka (ki bo moral biti tudi zavrnjen), bo moralo odločiti o vseh stroških postopka, vključno z revizijskimi.

Op. št. (1): Tako sklep VS RS opr. št. II Ips 412/2009 z dne 17. 2. 2011