Jedro

Splošno pravilo je, da stroški postopka načeloma niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki niso bile izogibne, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Tega, da je v konkretnem primeru zagovornica storila vse, kar je v danem primeru lahko, kot sama poudarja v pritožbi, glede na njeno povzeto ravnanje, ni mogoče sprejeti. Kot je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, je bilo prav zaradi njenih številnih predhodnih opravičil in preložitev sporazumno dogovorjeno, kdaj se bo opravil sporni narok, pri čemer zagovornica po takšnem sporazumnem dogovoru o ovirah na svoji strani sodišča ni takoj obvestila, temveč šele 31. 5. 2022, ko je sodišče z odredbo z dne 26. 5. 2022 na dogovorjen narok že vabilo priče.

Izrek

I. Pritožba zagovornice A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zagovornica A. A. je dolžna plačati sodno takso v višini 50,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom zagovornici obdolženca, odvetnici A. A., na podlagi 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v plačilo naložilo stroške, ki so nastali s preložitvijo glavne obravnave v obravnavani kazenski zadevi, in sicer glavne obravnave z dne 15. 6. 2022, v znesku 426,71 EUR in sodno takso po tar. št. 7401 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 125,00 EUR. Zagovornici je bilo naloženo, da po pravnomočnosti tega sklepa nakaže znesek 426,71 EUR na račun B. d.o.o., z navedenim naslovom in številko transakcijega računa, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP, prav tako uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve 14., 22. ter 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, predlog predlagatelja zavrne ter odloči o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica uvodoma poudarja teoretična izhodišča kontradiktornega postopka in graja prvotno postopanje prvostopenjskega sodišča, ki ji predloga za naložitev krivdnih stroškov sprva ni poslalo v odgovor, zaradi česar je prišlo do kršitve 22. člena Ustave. Navedene očitke je pritožbeno sodišče že presojalo, ko je s sklepom II Kp 10526/2021 z dne 14. 9. 2022 ugodilo pritožbi zagovornice in sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 7. 2022 razveljavilo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ob upoštevanju navodil višjega sodišča ugotovljeno kršitev odpravilo in je zagovornico seznanilo z navedenim predlogom oškodovankinega pooblaščenca ter ji tako omogočilo, da se je o tem predlogu ustrezno izjavila. Izpostavljena kršitev pravice do izjave v smislu 22. člena Ustave tako ni več podana.

5. Zagovornica prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da se o navedbah in argumentih v odgovoru na predlog za naložitev krivdnih stroškov ni opredelilo, zaradi česar naj sklep ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovornica s tem uveljavlja uvodoma zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 3 razlogov izpodbijanega sklepa povzelo odgovor zagovornice z dne 6. 10. 2022, nadalje pa v točki 5 razlogov sklepa obširno in tehtno odgovorilo na navedbe zagovornice in tako prepričljivo utemeljilo svojo odločitev. Navedena kršitev tako ni podana, prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena, ki jo zagovornica smiselno zatrjuje zaradi kršitve drugega odstavka 94. člena ZKP. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje 13. 7. 2022 izdalo sodbo, s katero je med drugim odločilo, da mora obdolženec, ki je bil sicer oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR, kot tudi stroške pooblaščenca oškodovanke, ki se ob priglasitvi odmerijo s posebnim sklepom. Sodišče ob razglasitvi sodbe tako ni odločilo, da bi zagovornico stroški postopka kakorkoli obremenjevali, saj jih je naložilo v plačilo obdolžencu. Tako je po mnenju zagovornice že odločeno, da mora stroške pooblaščenca oškodovanke plačati obdolženec in tako kasnejša izdaja sklepa o krivdno povzročenih stroških, ki jih mora plačati zagovornica, ni pravilna.

6. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Drži, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 13. 7. 2022 odločilo tudi o stroških kazenskega postopka, kot je to pravilno povzela zagovornica, vendar je napačno sklepala, da zato nje krivdno povzročeni stroški, ki so nastali pooblaščencu oškodovanke, ne morejo več bremeniti. Zagovornica prezre, da je mogoče tudi zagovorniku naložiti stroške postopka, ki jih povzroči po svoji krivdi, kot tudi ustrezno sodno takso, kar je predvideno s 94. členom ZKP, pri čemer o teh stroških izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari. Navedena izjema, ki se nanaša na odločitev o stroških v odločbi o glavni stvari, velja torej le za zasebnega tožilca in obdolženca, ne pa tudi za zagovornika. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izdalo poseben sklep, s katerim je zagovornici naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov, pri čemer ti ne bodo mogli bremeniti obdolženca, saj je o teh stroških, ki so nastali pooblaščencu oškodovanke, že odločeno.

7. Zagovornica pa se neuspešno pritožuje tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnih dejanskih ugotovitev, s čimer naj bi bila okrnjena pravica do sodnega postopka (ki jo zagotavlja 23. člen Ustave in 6. člen EKČP ), kot tudi pravica do nepristranskega sojenja.

8. Z zagovornico ni mogoče soglašati, saj je sodišče prve stopnje glede na podatke spisa, s katerimi se je seznanilo tudi višje sodišče, dejansko stanje pravilno ugotovilo (točka 5 razlogov izpodbijanega sklepa), pri tem pa ustrezno povzelo tudi preostale predhodne predloge za preložitev, ki jih je zagovornica naslovila na sodišče. Ne glede na to, da je sodišče o predhodnih predlogih za preložitev obravnav že odločilo, povzeto procesno dogajanje kaže na ponavljajoče ravnanje zagovornice, ki ga sodišče ne more v nedogled tolerirati. Prav tako takšno ravnanje v relativno kratkem obdobju (pet prošenj za preložitev v šestih mesecih) ni sprejemljivo z vidika ekonomičnosti postopka in varstva pravic ostalih procesnih udeležencev.

9. Bistvena okoliščina, na katero se je v zvezi s preložitvijo naroka z dne 15. 6. 2022 oprlo sodišče prve stopnje, je dejstvo, da je bil ta narok sporazumno dogovorjen na (do tedaj edinem) naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2022, pri čemer iz zapisnika ne izhaja, da bi zagovornica ob določitvi datuma in ure naroka karkoli pripominjala. V pritožbi namreč navaja, da je morala istega dne biti prisotna na drugem naroku v pravdni zadevi, pri čemer s pritožbo ponovno opozarja na svoj predlog za preložitev glavne obravnave z dne 31. 5. 2022, kateremu je predložila tudi prvo in zadnjo stran zapisnika glavne obravnave v zadevi P 76/2020 z dne 22. 4. 2022. Iz navedenega izhaja, da je torej zagovornica že 22. 4. 2022 bila seznanjena, da bo imela 15. 6. 2022, to pomeni istega dne kot v obravnavani kazenski zadevi, narok v pravdni zadevi, pa ničesar v zvezi s tem na naroku 25. 5. 2022 ni omenila. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je zagovornica šele 31. 5. 2022 na sodišče naslovila predlog za preložitev glavne obravnave, čeprav bi lahko, ob dejstvu, da se je za 15. 6. 2022 sporazumno dogovorila za narok v kazenski zadevi, to takoj preverila.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo navedbe zagovornice v zvezi z nadaljnjimi dopolnitvami njenega predloga za preložitev glavne obravnave, ki so tudi po presoji višjega sodišča glede na predhodno ravnanje zagovornice, ki je šele po šestih dneh sodišču sporočila ovire za narok, brezpredmetne. Zagovornica ne pojasni, zakaj po prihodu v pisarno, ko je nedvomno ugotovila, da je dogovorjen datum zaradi njenih predhodno znanih obveznosti problematičen, ni nemudoma odreagirala in sodišča o tem obvestila.

11. Splošno pravilo je, da stroški postopka načeloma niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki niso bile izogibne, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Tega, da je v konkretnem primeru zagovornica storila vse, kar je v danem primeru lahko, kot sama poudarja v pritožbi, glede na njeno povzeto ravnanje, ni mogoče sprejeti. Kot je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, je bilo prav zaradi njenih številnih predhodnih opravičil in preložitev sporazumno dogovorjeno, kdaj se bo opravil sporni narok, pri čemer zagovornica po takšnem sporazumnem dogovoru o ovirah na svoji strani sodišča ni takoj obvestila, temveč šele 31. 5. 2022, ko je sodišče z odredbo z dne 26. 5. 2022 na dogovorjen narok že vabilo priče. Glede na tako ravnanje zagovornice je brezpredmetno njeno poudarjanje, da substitucija po drugem odvetniku zaradi želje strank ni bila mogoča. Odvetnik mora svoje delo ustrezno organizirati in pri tem tudi upoštevati procesno vodstvo razpravljajočega sodnika. Sodnica je v konkretni zadevi prav zato, da ne bi prišlo do ponovne prošnje za preložitev, narok za glavno obravnavo za 15. 6. 2022 sporazumno določila, vendar zagovornica tega termina ni upoštevala. Razpravljajoča sodnica se je na dogovorjen datum zanesla, naslednjega dne tudi že odredila vabljenje prič, nakar je zagovornica šele po šestih dneh začela uveljavljati, da ji datum ne ustreza. Glavna obravnava 15. 6. 2022 je tako bila preložena izključno zaradi izostanka pravilno vabljene obdolženčeve zagovornice, ob tem ko je tudi prej zaradi njenih večkratnih predlogov za preložitev bilo mogoče v pol leta izvesti le en narok za glavno obravnavo (25. 5. 2022).

12. Pri tem ni odločilna navedba v razlogih izpodbijanega sklepa, ko je pri povzemanju zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 6. 2022 navedeno, da „sodišče zaradi izostanka zagovornice in obtoženca, ki ga ni opravičilo...“, naroka za glavno obravnavo ni moglo izvesti, saj je iz samega zapisnika o glavni obravnavi razvidno pravilno, da je obdolženec bil navzoč. Ta okoliščina pa ob izostanku zagovornice, ki ga sodišče ni opravičilo, ni odločilna, saj sodišče glavne obravnave ni moglo izvesti prav zaradi njenega izostanka. Predvideno je bilo namreč zaslišanje dveh prič, zaradi česar bi ob nadaljevanju glavne obravnave v nenavzočnosti zagovornice lahko prišlo do kršitve pravic obrambe, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

13. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kakršnih kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), zato je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu s tar. št. 7404 Taksne tarife.