Jedro

Bistveno za presojo nezakonitosti izpodbijane odpovedi v obravnavani zadevi je, ali je bila tožnica dejansko nezmožna za opravo svojega dela v spornem obdobju, in ali je bila torej njena odsotnost z dela upravičena, saj v takem primeru pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla kršiti. Ker sodba glede teh odločilnih dejstev, torej razlogov za tožničino odsotnost z dela (z vidika upravičenosti tožnice do odsotnosti) nima razlogov, saj se sodišče niti ni opredelilo do glede tega predloženih dokazov (izvedensko mnenje iz pravnomočno zaključenega postopka v socialnem sporu), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitvena zahtevka tožnice, da ji je toženka z odpovedjo z dne 2. 11. 2020 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in da ji delovno razmerje pri toženki z iztekom odpovednega roka ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja glede na pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 7. 2019. Zavrnilo je tudi njena zahtevka po reintegraciji in reparaciji (točka I izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Navaja, da je ugotovitev sodišča glede nesubstanciranosti dokaznega predloga za postavitev izvedenca protispisna. Izvedbo tega dokaza je predlagala iz previdnosti, če bi se sodišče odločilo samo ugotavljati resničnost trditve, da v času odsotnosti z dela tega ni bila sposobna opravljati, čeprav je to dokazala z izvedenskim mnenjem iz postopka opr. št. V Ps 1397/2019. Vendar pa sodišče glede te trditve sploh ni zavzelo stališča, temveč se je sklicevalo zgolj na odločbo imenovanega zdravnika ZZZS, po kateri naj bi bila za delo v spornem obdobju sposobna za 4 ure dnevno, čeprav jo je v postopku pred socialnim sodiščem izpodbijala in predložila izvedensko mnenje, ki dokazuje nasprotno. Tudi tega je sodišče v celoti spregledalo, do njega se ni opredelilo, čeprav bi na njegovi osnovi lahko ugotovilo nezakonitost odpovedi, izvedlo ni niti dokaza z izvedencem medicinske stroke. Da v spornem obdobju za delo ni bila sposobna in je bila odločba imenovanega zdravnika nepravilna ter nezakonita, izhaja tudi iz odločbe ZPIZ z dne 19. 11. 2020, s katero ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 1. 11. 2020 dalje, in iz sodbe v zadevi V Ps 1397/2019, ki jo je prejela še preden je bilo odločeno v obravnavani zadevi. Ker za delo ni bila sposobna, so neutemeljeni zaključki sodišča, da je kršila sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, svojo zakonsko dolžnost vestnega opravljanja dela, upoštevanja in izpolnjevanja navodil delodajalca, ki jih za sporno obdobje tudi ni dobila. Delodajalec od nje tudi ni zahteval, naj pride na delo, saj ni vedel, katera odločba imenovanega zdravnika sploh velja. Sodišče načina vročanja odpovedi tožnici ne šteje kot mobbing, čeprav iz njene izpovedi izhaja, da je šlo za neobičajen način vročanja, ki jo je močno prizadel ter hkrati pokazal odnos delodajalca do nje, ko zaradi bolezni ni mogla na delo. Dejstvo, da ji je bilo pred odpovedjo že podano pisno opozorilo za istovrstno kršitev, je res priznala, vendar je hkrati navedla, da se je to izkazalo za neutemeljeno in je bil postopek ustavljen. Pri zaključku glede izgube zaupanja toženke v tožnico in posledične nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, je sodišče prezrlo, da je to njena prva zaposlitev, da je pri toženki zaposlena 33 let, da je pri delu zanjo izgubila svoje zdravje, in da je imela hude zdravstvene težave. Te je delodajalec ocenjeval kot nezanesljivost, zaradi katere je izgubil zaupanje, čeprav dela ni mogla opravljati in na delo ni prišla iz opravičenih razlogov. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnica svoj dokazni predlog substancirala šele v pritožbi, zato sodišče s tem, ko ni postavilo izvedenca, določb postopka ni kršilo. O tožničini delovni zmožnosti je bilo za sporni čas v času do konca glavne obravnave odločeno z zavezujočimi in izvršljivimi odločbami imenovanega zdravnika ter odločbo komisije ZZZS. Na te je sodišče vezano in za preizkus njihove zakonitosti ni pristojno, zato izvedenec tudi ni bil potreben. Mnenje izvedenca in odločitev sodišča v postopku opr. št. V Ps 1397/2019 v konkretnem postopku nista relevantna, ker ne vplivata na obstoj same kršitve, delovna sposobnost tožnice ni bila predmet tega spora. V spornem času se ni ravnala po odločbi imenovanega zdravnika in dela ni opravljala, zato je kršila zakonsko obveznost opravljanja dela. Zaključek staleža pomeni, da se mora delavec vrniti na delo, ne glede na morebitno pritožbo zoper odločbo. Glede na dokaze so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec ni vedel katera odločba pride v poštev. Tožnica se je zavedala, da mora tudi v času pritožbenega roka priti na delo, toženka ji pojasnil v zvezi z odločbami ni bila dolžna dajati. Opozorila pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov z dne 9. 3. 2020 ni preklicala. Tega tožnica ni prerekala, niti nasprotovala njegovi utemeljenosti. Dejstvo, da je bila tožnica pri njej zaposlena 33 let ni relevantno, temveč zgolj okoliščina, da je sama vanjo izgubila zaupanje. Navedbe glede mobbinga niso relevantne, tožnica glede tega ni postavila nobenega zahtevka. Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se te ne da preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo po določbi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delodajalec delavcu lahko poda, če ta krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 17. 8. 2020 do 18. 9. 2020 odsotna z dela, in da ji je tožena stranka zato 2. 11. 2020 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V odpovedi je navedla, da je bila tožnica z dela odsotna neupravičeno, saj je imenovani zdravnik ZZZS z odločbo ugotovil, da je bila v navedenem obdobju sposobna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno in je bila torej v navedenem obdobju dolžna opravljati delo. Ker pa tega ni storila, je kršila zakonsko obveznost vestnega opravljanja dela in upoštevanja zahtev ter navodil delodajalca kakor tudi določbe sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Za podobno kršitev ji je toženka že izdala opomin z dne 9. 3. 2020. 9. Bistveno za presojo nezakonitosti izpodbijane odpovedi v obravnavani zadevi je, ali je bila tožnica dejansko nezmožna za opravo svojega dela v spornem obdobju, in ali je bila torej njena odsotnost z dela upravičena, saj v takem primeru pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla kršiti. Ker sodba glede teh odločilnih dejstev, torej razlogov za tožničino odsotnost z dela (z vidika upravičenosti tožnice do odsotnosti), nima razlogov, saj se sodišče niti ni opredelilo do glede tega predloženih dokazov (izvedensko mnenje iz pravnomočno zaključenega postopka v socialnem sporu opr. št. V Ps 1397/2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica upravičeno navaja tudi, da je bila sodba opr. št. V Ps 1397/2019 izdana preden je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev v tem sporu.

10. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To naj v ponovljenem postopku na podlagi že izvedenih dokazov, in po potrebi z dopolnitvijo dokaznega postopka, ugotovi oziroma se opredeli do vseh bistvenih okoliščin, dejstev in dokazov v zvezi s tožničino (ne)zmožnostjo za opravljanje dela v spornem obdobju, saj je ta bistvena za odločitev o (ne)opravičenosti odsotnosti z dela in s tem za odločitev o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi. O tem naj poda jasne in prepričljive razloge, saj bo le v tem primeru mogoč pritožbeni preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Če bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, naj ugotovi tudi dejstva, od katerih je odvisna odločitev o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo samo ne more odpraviti. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.