Jedro

Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti tožnika (voznika avtomobila) ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 30. 5. 2012 in sklep tožene stranke z dne 24. 4. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.048,49 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Meni, da ima priča A.A. interes, da se predmetni spor konča v korist tožnika in da sodba temelji na kontradiktornih zaključkih, da sta priči B.B. in C.C. neverodostojni priči, ker se njuni izjavi za razliko od tožnika in A.A. ne ujemata, da sta v izjavah neskladna in izpovedujeta različno, da sta ob priliki nadzora ugotovila nepravilno dejansko stanje in ga kot takšnega zapisala v poročilu o nadzoru, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik spal oziroma počival v vozilu, ker listine v spisu, zlasti plačilni nalog dokazujejo, da je tožnik delo opravljal in da ugotovitve nadzora v poročilu o opravljenem nadzoru na terenu ne držijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre za nebistvene razlike v njunih izpovedbah in tako dvom v verodostojnost prič gradi na podlagi pravno irelevantnih dejstev. Tako tožnik kot priča A.A. imata interes, da se postopek konča v njuno korist. Meni, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da policista, ki sta zaradi zdravstvenega stanja zapeljala z glavne poti cca 100 m, nista skrenila z zadane relacije, kar naj bi dokazovala kopija plačilnega naloga. Iz izpovedbe B.B. in C.C. izhaja, da cesta D. - E. - F. ne predstavlja nikakršne bližnjice, in da se po tej poti ne pride do F., temveč na eni strani do G., na drugi strani pa do E., ter da sta se policista nahajala na t.i. modelarskem letališču v G., do katerega vodi poljska pot. Meni, da je neprepričljiva sodba sodišča prve stopnje tudi v delu, da je bilo tožniku kritičnega dne slabo zaradi česar je bruhal. Res se lahko zgodi, da ti je morda med delovnim časom kdaj slabo, da se slabo počutiš, da bruhaš, da zato ustaviš vozilo, če si takrat v njem, ni pa logično, da skušaš takšne zdravstvene težave sanirati na kraju, kjer ni sanitarij, ne vode in ničesar drugega, kar bi pripomoglo k rešitvi teh težav. Če bi bilo tožniku slabo in to le 10 minut pred opravljenim nadzorom, potem bi bile na tožniku vidne posledice slabega počutja, pa po izjavi B.B. niso bile. Prav tako ob nadzoru svojih zdravstvenih težav tožnik B.B. in C.C. ni niti omenil, tega pa ni storil niti vodja patrulje A.A.. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je šel tožnik k zdravniku šele naslednji dan, potem ko je vmes opravil še eno nočno službo. Dejstvi, da je bil poslan na laboratorijske preiskave in je prejel zdravilo, pa ne dokazujeta, da je to zdravilo prejel prav zaradi zatrjevane slabosti dne 15. 3. 2015. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da svetloba armaturne plošče ni mogla sevati v tožnika, saj je splošno znano, da se armaturna plošča z instrumenti nahaja pred voznikovim sedežem, tudi prižgane pozicijske luči sevajo svetlobo na armaturni plošči, da sta bila policista na lokaciji, ki ni bila določena v delovnem nalogu; da so bili sedeži vozila v avtomobilu policistov spuščeni; da policista nista bila seznanjena z aktualnimi dogodki; da poročilo o delu ni bilo izpolnjeno sproti, policista pa nista znala pojasniti, kaj počneta na nepredvidljivi lokaciji, kjer ni bilo nikakršne varnostne ali druge problematike. Iz poročila na delovnem nalogu izhaja, da je imela patrulja zadnji vpis zabeležen ob 22.45 uri in da po tem vpisov do 3.25 ure, ko je bila kontrola, nista imela, iz česar izhaja, da z delovnim nalogom odrejenih nalog nista opravljala. To kaže na to, da je tožnik skupaj s svojim sodelavcem spal ali vsaj počival v vozilu in da v resnici ni opravljal del in nalog, ki so mu bile določene z delovnim nalogom. Zgolj en plačilni nalog izdan več kot štiri ure pred opravljeno kontrolo po mnenju tožene stranke ne more biti relevanten dokaz o tem, da sta tožnik in A.A. zahtevano delo kritičnega dne opravila tako kot bi morala. Navaja, da je sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo tudi stopnjo krivde in brez ustrezne dokazne ocene zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati malomarnosti, kaj šele naklepa, saj je imel zdravstvene težave, ki so nastopile brez njegove volje, pri čemer pa tožnikova slabost sploh ni dokazana.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, se do vseh relevantnih dokazov opredelilo in sprejelo pravilno dokazno oceno. Zakaj sodišče ni sledilo pričam B.B. in C.C., je sodišče obrazložilo v zadostni meri in opozorilo na neskladja v njuni izpovedbi. Meni, da pritožba skuša zamegliti dejansko stanje, ko vzpostavlja, da pot, na kateri sta se nahajala tožnik s sodelavcem, vodi zgolj do G., vendar zavestno molči, da se tudi G. nahaja ob glavni cesti in se iz G. lahko pride tako v F., kot v smeri H. ali avtoceste. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

6. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. V kolikor je sodišče verjelo le določenim pričam in tožniku, gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo sicer pritožba obširno izpodbija. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka, kot to določa 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotila pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1426/2014 z dne 9. 4. 2015 in v ponovljenem postopku po oceni pritožbenega sodišča pravilno razveljavilo sklepa tožene stranke. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika, priče A.A., B.B. in C.C. ter prebralo pisno izjavo B.B.. Med strankama sicer ni bilo sporno, da sta bila tožnik in A.A. dne 14. 3. 2012 razporejena na delo od 17.00 do 5.00 ure in bi se morala na podlagi delovnega naloga nahajati od 1.00 do 3.00 ure, na relaciji I. - J. - K., po 3.00 uri pa je bil opravljen nadzor nad njima na terenu. Tožnik je dne 14. 3. 2012 delal skupaj z A.A., pri čemer je bil voznik, A.A. pa je bil sovoznik. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku natančno in prepričljivo obrazložilo svojo odločitev in tako ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na obširne pritožbene navedbe pa še dodaja:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku po malici postalo slabo, pri čemer je dvakrat bruhal, zato sta se tožnik in A.A. ustavila izven naselja E. na bivšem letališču, kar je cca 500 metrov pred F. in predstavlja bližnjico od kraja kjer sta bila pa do F. in je bilo 100 m od glavne poti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti tožnika (voznika avtomobila) ne predstavlja očitane lažje kršitve tožnika, pri čemer je tožnik ves čas zanikal, da bi v policijskem vozilu spal. Priča A.A. je na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je dejansko visok, zato je imel sedež v vozilu rahlo nagnjen nazaj. Ker je visok in ima že tako pokrčene noge, je imel tudi zaprt predal, v katerem se nahaja UKV postaja. Tako luč iz navedenega predala ni mogla sijati v obraz tožniku in A.A. ter priči C.C. in B.B. nista mogli niti videti, ali ima tožnik zaprte oči in ali je spal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se priči B.B. in C.C. pripeljali s službenim avtomobilom od zadaj, tako da je logično, da nista mogli videti ne tožnika ne A.A., da spita. Tudi navedba v pritožbi, da je B.B. v disciplinskem postopku izpovedoval, da je tožnika izrecno vprašal, zakaj spita in da je ta le skomignil z rameni in rekel: „Ah, jebi ga“, ne more pomeniti, da je tožnik priznal, da spi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da so izjave B.B. in C.C. neskladne, pri čemer je ugotovilo, da je A.A. kot vodja patrulje uporabljal svoje beležke, ter da je kasneje to zabeležil tudi v poročilu in da je bilo tožniku dvakrat slabo, zato sta se s sodelavcem prav zaradi njegovih slabosti ustavila, pri tem pa se tožnik ni oddaljil od relacije, ki je bila določena, saj je bil oddaljen od glavne ceste cca 100 m. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta se policista, ko sta se peljala po cesti od D. preko E. do F., nahajala na zadani relaciji in da niti njun postanek zaradi slabosti tožnika ne predstavlja očitane kršitve, da nista bila na zadani relaciji. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je predpisana cesta, po kateri se mora patrulja do določenega kraja peljati, če do kraja vodi več cest. Policista sta se res peljala od naselja D. diagonalno skozi vas E. do F. in ne po relaciji, ki pelje pravokotno do F. (D. - J. - L. proti F.), vendar je bil vodja patrulje (v konkretnem primeru A.A.) tisti, ki je lahko določil, po kateri poti naj se patrulja pelje. Dejstvo, da sta oba policista, tako tožnik kot A.A., navedenega dne opravljala svoje naloge, pa izhaja tudi iz plačilnega naloga.

9. Pritožbeno sodišče se ob tem tudi v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni realno pričakovati od policista, da bi vedel za seznam ukradenih vozil na pamet, da zato obstajajo tehnični pripomočki, kakršne sta policista tudi uporabljala, kakor je izpovedal A.A.. Takšna zahteva je tudi povsem nesmiselna za pravilno opravljanje delovnih nalog in sicer, da so številke ukradenih vozil prepisane v beležko, kar pa tudi ni bilo določeno kot obvezno navodilo.

10. Iz izvedenih dokazov res izhaja, da tožnik, kakor tudi sodelavec A.A., o slabosti tožnika nista nikogar obveščala, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožniku v izpodbijanih sklepih ne očita, da bi to tožnik moral storiti in na kakšen način. Sodišče je ob tem ugotovilo tudi, da iz razloga, ker je bilo tožniku bolje, je le-ta ocenil, da zdravnika ne bo nemudoma obiskal in je bil v službi in kljub slabosti delo opravljal. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je neživljenjsko pričakovati od kogarkoli in tudi od tožnika, da bi ob najmanjšem nelagodju obiskal zdravnika, tudi če se to zgodi na delovnem mestu. Glede na to, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik bruhal, je kot voznik moral ustaviti službeno vozilo na varnem mestu, kar je povsem normalna reakcija v takšnem primeru.

11. Sodišče prve stopnje je tako verjelo tožniku in A.A., ker je njune izpovedbe ocenilo kot verodostojne, saj so bile enake, ni pa poklonilo vere izpovedi C.C. in B.B., ker sta izpovedovala glede nepravilnosti različno. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov glede dokazne ocene, saj je sodišče prve stopnje neposredno in natančno v ponovljenem postopku ocenilo izjave prič in tožnika. Sodišče je pri tem tudi izrecno ugotovilo, da je tožnik dne 23. 4. 2012 na ustni obravnavi pri toženi stranki izpovedal natanko tako, kot je izpovedal na sodišču dne 17. 4. 2014, kar še dodatno potrjuje odločitev sodišča glede tega, komu je poklonilo vero, saj so bile izjave udeležencev v postopku bistveno različne.

12. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje izrecno ugotavljalo, da tožniku ni mogoče očitati malomarnosti, kaj šele naklepa, češ, da navedeno ni bilo ugotovljeno v disciplinskem postopku, niti tožniku to ni bilo očitano. Pritožbeno sodišče ob tem izrecno navaja, da 122. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) določa, da je javni uslužbenec odgovoren za disciplinske kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so disciplinske kršitve lažje in težje. Tretji odstavek 122. člena ZJU pa izrecno določa, da je disciplinska odgovornost podana le, če jo stori javni uslužbenec z naklepom ali iz malomarnosti. Navedeno pomeni, da je sodišče moralo ugotavljati naklep ali malomarnost tožnika, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava in v kolikor javnemu uslužbencu ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost niti ni podana.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).