Jedro

Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, so eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje.

Zastaranje kazenskega pregona za vsako od kaznivih dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej, zastaranje kaznivega dejanja, ki je sestavljeno iz več izvršitvenih dejanj, pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno izvršitveno dejanje tega samostojnega kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Uporabi pa se tudi zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, tudi, če je ta za storilca strožji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VII K 17331/2015 z dne 24. 1. 2018 obsojenega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je desetim oškodovancem prisodilo premoženjskopravne zahtevke in jih s presežki napotilo na pravdo, tri oškodovance pa na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo z njihovimi celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki. Obsojencu je po 74. in drugem odstavku 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem na škodo B. B. v znesku 77.500,00 EUR in na škodo C. C. v znesku 107.000,00 EUR ter ga po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Potrebne izdatke in stroške njegovega zagovornika, postavljenega po brezplačni pravni pomoči je naložilo v breme proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 17331/2015 z dne 9. 1. 2019 pritožbama obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa izpustilo dejanja na škodo D. D., E. E. in F. F., obsojencu pa za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen štiri leta zapora ter mu nato ob nespremenjeni že določeni kazni za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance D. D., E. E. in F. F. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo ter razveljavilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem. V ostalem je obe pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. in 4. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona že pritožbeno sodišče odgovorilo, da gre pri kaznivem dejanju na škodo G. G. in H. H. za dejanji povezani v enovit pravni posel ter zgolj formalno okoliščino dveh sklenjenih pogodb, enako pri kaznivih dejanjih na škodo B. B., I. I. in J. J., ki so z obsojencem sklenili od dve do štiri pogodbe na isti podlagi z enotno causo ter je po njegovem mnenju pravilno pojasnilo tudi tek zastaranja kazenskega pregona. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa navaja, da ne drži očitek o neobrazloženosti podlage za sklepanje o obsojenčevem namenu, s kaznivim dejanjem si pridobiti protipravno premoženjsko korist, saj je v izreku pri posameznih kaznivih dejanjih navedeno, da prejetega denarja sploh ni položil na trgovalni račun, niti ga ni vložil v druge naložbe po pogodbi in ga na večkratne pozive ni vrnil. Poudarja, da to jasno kaže na obsojenčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Kolikor zahteva uveljavlja, da je ključno vprašanje pričakovane zanesljivosti donosov in zaupanje obsojenca v zagotovila K. K. in L. L. ter da ni šlo za rizične naložbe, pa navaja, da te navedbe niso upoštevne, saj poskuša zagovornik v tem delu zgolj izpodbiti pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 3. in 4. točki 372. člena ZKP ter navajajo, da bi moralo sodišče druge stopnje zaradi absolutnega zastaranja iz opisa obsojenčevega ravnanja, poleg že izpuščenih dejanj na škodo D. D., E. E. ter F. F., izpustiti še dejanja na škodo G G.. in H. H., B. B., I. I. ter J. J., saj po njihovih trditvah kazniva dejanja, ki se jim očitajo, niso pravilno pravno opredeljena. Trdijo, da sta na škodo G. G. in H. H. storjeni dve in ne eno kaznivo dejanje, saj je obsojenec na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju sklenjene z G. G. prejel 11.000,00 EUR in na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju sklenjene z H. H. 45.000,00 EUR, pregon za temeljni obliki kaznivih dejanj goljufije pa je že absolutno zastaral. Poudarjajo, da je sodišče postopalo nepravilno, ko je zneska seštelo in dejanje opredelilo kot eno kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja. Nadalje zagovorniki trdijo, da je treba kot posamezna kazniva dejanja po temeljni obliki opredeliti tudi dejanja storjena na škodo ostalih navedenih oškodovancev, pri katerih znesek po posamezni pogodbi ne dosega velike premoženjske koristi ter jih zaradi nastopa absolutnega zastaranja izpustiti iz opisa.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta posamezni dejanji kaznivega dejanja goljufije, storjenega na škodo G. G. in H. H., časovno in prostorsko povezani na tak način, da sta pravilno opredeljeni kot eno kaznivo dejanje, saj sta oba oškodovanca 11. 3. 2008 k obsojencu v Moravče prišla skupaj, sklenila z njim pogodbi o poslovnem sodelovanju, za očeta je kot zastopnik pogodbo sklenil sin G. G., oba pa sta obsojencu izročila denar in si je obsojenec na njun račun tako prilastil 56.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Gre torej za sorodnika, ki sta z obsojencem istočasno sklenila pogodbi, na drugi strani pa je za obsojenčevo ravnanje podan enoten naklep. Sodišče druge stopnje je zato pravilno presodilo, da ni mogoče govoriti o storitvi dveh temeljnih oblik kaznivega dejanja goljufije, za kateri bi sicer že nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Ostala obsojencu očitana kazniva dejanja pa so bila storjena zoper isto osebo. Oškodovanci so z obsojencem sklenili od dve do štiri posamične pogodbe, tako da šele skupna vsota zneska, ki ga je vsak od njih izročil obsojencu, presega znesek, ki opredeljuje veliko premoženjsko korist in obsojencu očitana kazniva dejanja v kvalificirani obliki. Ustrezna je zato navedba sodišča druge stopnje, da so po ustaljeni sodni praksi dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma.1 Posamezna dejanja tako ne pomenijo samostojnega kaznivega dejanja, temveč le del obsojenčeve enotne kriminalne dejavnosti, pri kateri mora biti izražena enotnost volje, dejanje pa usmerjeno v kršitev iste pravno varovane dobrine. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje.2 Glede na navedeno, bi v obravnavani zadevi delitev posameznih obsojenčevih ravnanj na posamezna kazniva dejanja nasprotovalo vsebini samih življenjskih dogodkov, kot celota pa se z življenjskega stališča pokažejo tudi posamezna kazniva dejanja iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja.3 Sodišče prve stopnje je zato posamezna kazniva dejanja očitana obsojencu pravilno tudi pravno opredelilo kot kvalificirano obliko kaznivih dejanj goljufije, saj je obsojenec z enotnim delovanjem povzročil nastanek velike premoženjske škode.

8. Zastaranje kazenskega pregona za vsako od kaznivih dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej,4 zastaranje kaznivega dejanja, ki je sestavljeno iz več izvršitvenih dejanj, pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno izvršitveno dejanje tega samostojnega kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.5 Uporabi pa se tudi zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, tudi, če je ta za storilca strožji.6 Za kaznivo dejanje goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, na podlagi 3. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo dvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme izreči zapor nad pet let. Kazenski pregon obsojencu očitanih kaznivih dejanj zato ne bi bil več dovoljen šele, ko bi preteklo 20 let od njihove storitve, zato se zahteva obsojenčevih zagovornikov tudi v tem delu izkaže za neutemeljeno.

9. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi uveljavljajo še kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljujejo z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede očitka obsojencu, da oškodovancem denarja ni vrnil, česar že od začetka ni imel namena storiti, saj si je njihov denar prilastil. Trdijo, da v sodbi ni razlogov in ne dokazov za takšen zaključek sodišča, da je bil obsojenec že v trenutku prevzema denarja odločen, da ga nikoli ne bo vrnil in da ga je sprejel z namenom povečanja svojega lastnega premoženja. Menijo, da se je sodišče ukvarjalo izključno z razlogi, ki vodijo do zaključka, da je obsojenec oškodovance zavedel in njihovih sredstev v skladu z dogovorom ni vložil na svoj trgovalni račun Forex. Zagovorniki nadalje navajajo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z obsojenčevim odnosom do njegovih partnerjev, katerim je izročil denar, ki ga je prejel od oškodovancev, prav tako ne z njegovim odnosom do naložb, kamor je denar vložil. Zatrjujejo, da je ključno vprašanje, ali je obsojenec v te naložbe verjel in bil na podlagi tega, kar sta mu predstavila K. K. in L. L., prepričan, da ne gre za rizične naložbe ter da se bo denar preko njunega upravljanja oplemenitil in oškodovancem vrnil z obljubljenimi donosi. Izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje v točki 33 obrazložitve sodbe zapisalo, da verjame, da je obsojenec upal, da bi K. K. oziroma M. projekt uspel, saj bi mu očitno le tako ta lahko vrnil posojena sredstva, s katerimi bi lahko poplačal tudi oškodovance in se rešil iz zagate ter trdijo, da so takšni zaključki sodišča v nasprotju z očitki, da obsojenec prejetih sredstev že v samem začetku oškodovancem ni imel namena vrniti.

10. Zahteva obsojenčevih zagovornikov tudi v tem delu ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje konkretne razloge glede obsojenčevega naklepa, ki je bil usmerjen v pridobitev protipravne premoženjske koristi, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ni sprejelo obsojenčevega zagovora, da je denar oškodovancev nakazoval oziroma izročal K. K. za projekt ..., saj o tem v spisu ni niti enega dokaza (točki 7 in 32 obrazložitve sodbe). Glede projekta ... pa je ugotovilo, da je obsojencu služil le kot priročen izgovor za pojasnila oškodovancem, kam je izginil njihov denar in zakaj ne dobijo izplačanih svojih vložkov ter da obsojencu iz tega projekta tudi v primeru njegove realizacije formalno ne bi pripadalo nič, saj vanj ni vložil denarja ter po nobeni dokumentaciji v ... ni imel nobene vloge in pristojnosti (točki 8 in 33 obrazložitve sodbe). Nadalje je v točki 10 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje navedlo, da je obsojenec že pri sklepanju pogodb namerno zavajal oškodovance z namenom, da od njih zvabi denar zase, ko jim je predstavljal, da je naložba, kamor bo vložil njihov denar, varna in zagotovljeno donosna, pri tem pa se je zavedal, da njihovega denarja ne bo naložil v nobeno konkretno naložbo, temveč ga bo uporabil za lastne premoženjske interese v visoko rizičnih poslih z K.K. in L. L. Sodišče prve stopnje zato tudi ni sprejelo teze, da je bil obsojenec v plasiranju sredstev zgolj malomaren ali celo zaveden, saj je ocenilo, da njegovo edino izkazano početje netransparentnega prelivanja sredstev od ene fizične ali pravne osebe na drugo ni imelo nič skupnega s kakršnimikoli konkretnimi naložbami (točka 12 obrazložitve sodbe). Prav tako je navedlo, da ni mogoče ugotoviti, kaj je obsojenec z denarjem počel, saj je bilo ugotovljeno, da je ta po izročitvi obsojencu izginil neznano kam (točka 28 obrazložitve sodbe). Če ga je porabil za nakazilo N., ki je 450.000,00 EUR nakazala L. L. družbi za pridobitev poslovnega deleža v novoustanovljeni mešani družbi, pa za takšno financiranje ni imel nobenega upravičenja oškodovancev in si je s pridobitvijo njihovega denarja za ta namen, le tega protipravno prilastil, saj ga je porabil izključno zase oziroma za potrebe pridobitve deleža N. v mešani družbi (točka 30 obrazložitve sodbe). Iz vsega navedenega je v točki 34 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec denar oškodovancev porabil za neugotovljene namene in z njim razpolagal, kot da bi šlo za njegov lastni denar ter si ga na ta način protipravno prilastil, s tem pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostno obrazložena vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe. Z navedbami glede obsojenčevega poslovnega sodelovanja s K. K. in L. L. pa zagovorniki predstavljajo zgolj svojo oceno že izvedenih dokazov ter na tak način uveljavljajo po drugem odstavku 420. člena ZKP nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. V zvezi s trditvami obsojenčevih zagovornikov glede navedbe v točki 33 (pravilno 32) obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pa je ustrezno stališče zavzelo že sodišče druge stopnje, ko je pojasnilo, da gre za besedilo iztrgano iz celote, ki obširno pojasnjuje in dokazuje, da obsojenčevo posojanje denarja K. K. podjetju nima nič skupnega z denarjem vlagateljev in obsojenčevimi lažnimi zagotovili, da je bil denar oškodovancev vložen oziroma kasneje prestavljen v K. K. projekt ... Očitno je, da se izpostavljena navedba sodišča prve stopnje nanaša na čas, ko se je obsojenec zaradi izvršenih kaznivih dejanj že znašel v težavah in je poskušal reševati nastalo situacijo. To pa izhaja tudi iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obsojenec s sklepanjem novih pogodb o poslovnem sodelovanju z oškodovanci, ne da bi mu ti izročali dodaten denar, zgolj zamikal čas poplačila, da se ne bi njegova goljufiva shema za pridobivanje denarja od oškodovancev za neke lastne načrte, ki jo je sam imenoval »matematika«, podrla prej, kot se je.

12. Obsojenčevi zagovorniki zahtevo vlagajo tudi zaradi obsojencu izrečene kazenske sankcije. Navajajo, da je obsojencu izrečena kazen zapora bistveno prestroga in predlagajo, da se ustrezno zniža, tako, da bo obsojenec izpolnjeval pogoje za alternativni način njene izvršitve. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčevi zagovorniki v tem delu z zahtevo ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče v odločbi o kazenski sankciji prekorači pravice, ki jih ima po zakonu, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz ugotovitev sodišča prve stopnje.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016. 2 Barbara Zobec, Nadaljevano kaznivo dejanje, Pogled skozi prakso, Zbornik 2012, 5. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana 2012, strani 85 in 89. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015. 5 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009. 6 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3/2011 z dne 14. 7. 2011.