Jedro

Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju (od 18. 6. 2019 dalje) dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta „analitik VII/2-I“. Pri tem je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da so tožničine naloge po zahtevnosti presegale naloge njenega delovnega mesta, sprejelo zgolj upoštevaje opis del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, čeprav je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da je bila tožnica s sklepom z dne 21. 10. 2019 z dnem 1. 11. 2019 premeščena na delovno mesto „analitik VII/2-II“ v Oddelek D.. Na tem delovnem mestu je potrditvah tožene stranke skladno opravljala tudi naloge v zvezi z vnašanjem podatkov v evidenco nepremičnin, trga nepremičnin in ... evidenco, ter naloge v zvezi s spremljanjem vpisa kupcev v zemljiško knjigo, za katere je sodišče prve stopnje (po primerjavi z opisom del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, v katerem naloga vodenja evidenc ni bila določena) ugotovilo, da po zahtevnosti presegajo naloge tožničinega delovnega mesta. Navedbe tožene stranke o tem, da je bila naloga vodenja evidenc formalno določena v opisu njenih del in nalog v sklepu z dne 21. 10. 2019, bi zato lahko bile odločilne in bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti, ker tega ni storilo, pa je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (ugodilni del II. točke in odločitev v IV. točki izreka, da tožena stranka sama nosi stroške postopka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke z dne 10. 6. 2019, za ugotovitev, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki na strokovno-tehnično delovnem mestu „analitik VII/2-I“ v organizacijski enoti Direktorat A., Sektor B., Oddelek C., ter za ugotovitev, da je tožnica od 18. 6. 2019 do 31. 10. 2019 uvrščena v 42. plačni razred, od 1. 11. 2019 dalje pa v 43. plačni razred. V II. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, naj tožnici za obdobje od 18. 6. 2019 do 31. 10. 2019 obračuna mesečne razlike v plači med izplačano osnovno bruto plačo 37. plačnega razreda in plačo 42. plačnega razreda, za obdobje od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2019 mesečne razlike v plači med izplačano bruto osnovno plačo 38. plačnega razreda in plačo 43. plačnega razreda, za obdobje od 1. 12. 2019 do izdaje sodbe pa mesečne razlike v plači med izplačano osnovno bruto plačo 40. plačnega razreda in plačo 43. plačnega razreda, od teh zneskov odvede davek in prispevke, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila; v presežku, to je za obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje od izdaje sodbe dalje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo zahtevek za obračun in izplačilo plače v višini 43. plačnega razreda za čas od pravnomočnosti sodbe dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v IV. točki izreka sodbe pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del II. točke izreka sodbe in zoper odločitev v IV. točki izreka, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je bila tožnica na delovno mesto „analitik VII/2-I“ razporejena le enkrat. Sodišču prve stopnje očita napačno povzemanje opisov delovnih mest. Pogodba o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015 je bila sklenjena za delovno mesto „analitik VII/2-II“, delovno mesto, na katerem je bila tožnica zaposlena od 1. 7. 2018 dalje, pa ni enako delovnemu mestu, na katerem je bila zaposlena na podlagi sklepa z dne 10. 6. 2019. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da je bila tožnica s sklepom z dne 21. 10. 2019 premeščena na delovno mesto „analitik VII/2-II“ v Oddelek D., in je zato pri presoji utemeljenosti zahtevka za obdobje od 1. 11. 2019 do 18. 3. 2021 izhajalo iz napačnega formalnega opisa del in nalog. Tožnica nalog, povzetih v 21. točki obrazložitve sodbe, po juliju 2019 ni več opravljala. Tudi po njenih navedbah je sodelavca E.E. nadomeščala le do konca julija 2019, kar sovpada z obdobjem, ko je bila formalno zaposlena na višje vrednotenem delovnem mestu. Iz izpovedi tožnice in priče F.F. izhaja, da naloge v zvezi z zavarovanji, pripravo pogodb in vlaganjem davčnih napovedi niso bile določene v dogovoru z dne 22. 8. 2019. Ne drži, da se je tožnica ukvarjala s cenitvami, njena izpoved v zvezi s tem pa se nanaša na obdobje pred 18. 6. 2019. Naloge v zvezi z izdajo in potrjevanjem računov in spremljanjem vpisa kupca v zemljiško knjigo so zajete v dogovoru z dne 22. 8. 2019. Gre za enostavno opravilo, za katero se zahteva visoka strokovna izobrazba, ki jo tožnica ima. Vodenje stanovanjske evidence, vnos vselitev in izselitev v to evidenco, vračilo kavcij ter poročanje GURS o najemnikih službenih stanovanj so naloge delovnega mesta „analitik VII/2-II“ po sklepu z dne 21. 10. 2019, določene pa so bile tudi v dogovoru z dne 22. 8. 2019. Tožnica preverjanja nepremičnin po stanju v zemljiški knjigi in drugih evidencah od 22. 8. 2019 dalje ne opravlja več. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da formalnih opisov del in nalog v obravnavanem sporu ni mogoče upoštevati in da je bila določitev tožničinih nalog z dogovorom z dne 22. 8. 2019 neprimerna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je izrazito enostranska in usmerjena v ugoditev tožbenemu zahtevku, zato je podana kršitev 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V izpovedi priče F.F. ni nobenih nasprotij, iz izpovedi tožnice pa ne izhaja, da je v vtoževanem obdobju opravljala naloge delovnega mesta „analitik VII/2-I“. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo po dejanskem delu ni opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb tožene stranke.

6. Stranki sta 15. 1. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „analitik VII/2-II“, tožnica pa je bila po spremembi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji z aneksom št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z dnem 1. 7. 2018 premeščena na višje vrednoteno delovno mesto „analitik VII/2-I“. Tožena stranka jo je nato s sklepom z dne 10. 6. 2019 premestila na delovno mesto „analitik VII/2‑II“, ki ga tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnica za zaposlitev na delovnem mestu „analitik VII/2-I“ ni izpolnjevala pogoja univerzitetne ali primerljive bolonjske stopnje izobrazbe, zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 10. 6. 2019 in za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki še naprej zaposlena na delovnem mestu „analitik VII/2‑I“ (zoper to odločitev ni pritožbe). Glede zahtevka za plačilo po dejanskem delu pa je zaključilo, da je tožnica v obdobju od 18. 6. 2019 do 18. 3. 2021 kljub formalni premestitvi na nižje vrednoteno delovno mesto „analitik VII/2‑II“ še naprej opravljala dela in naloge delovnega mesta „analitik VII/2‑I“, in tožbenemu zahtevku iz tega naslova v pretežnem delu ugodilo. Pri tem je izhajalo iz določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, ki se skladno s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.) in 88. členom Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.) uporablja tudi za delavce na obrambnem področju.

7. Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju (od 18. 6. 2019 dalje) dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta „analitik VII/2-I“. Pri tem je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da so tožničine naloge po zahtevnosti presegale naloge njenega delovnega mesta, sprejelo zgolj upoštevaje opis del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, čeprav je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da je bila tožnica s sklepom z dne 21. 10. 2019 z dnem 1. 11. 2019 premeščena na delovno mesto „analitik VII/2-II“ v Oddelek D.. Na tem delovnem mestu je potrditvah tožene stranke skladno opravljala tudi naloge v zvezi z vnašanjem podatkov v evidenco nepremičnin, trga nepremičnin in ... evidenco, ter naloge v zvezi s spremljanjem vpisa kupcev v zemljiško knjigo, za katere je sodišče prve stopnje (po primerjavi z opisom del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, v katerem naloga vodenja evidenc ni bila določena) ugotovilo, da po zahtevnosti presegajo naloge tožničinega delovnega mesta. Navedbe tožene stranke o tem, da je bila naloga vodenja evidenc formalno določena v opisu njenih del in nalog v sklepu z dne 21. 10. 2019, bi zato lahko bile odločilne in bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti, ker tega ni storilo, pa je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno odgovorilo na navedbe tožene stranke, da je s tožnico zaradi njenega nezadovoljstva z vsebino dela in s tem povezanim plačilom za delo na sestanku 22. 8. 2019 prišlo do dogovora, katera dela in naloge bo opravljala v prihodnje. Takšno določanje delovnih nalog javnega uslužbenca je sodišče prve stopnje označilo za neprimerno, ni pa ugotavljalo za odločitev bistvenega dejstva, ali je na tem sestanku res prišlo do dogovora o spremembi vsebine in obsega tožničinih nalog, oziroma ali je tožnica po tem sestanku res opravljala le še naloge delovnega mesta „analitik VII/2-II“, kot je zatrjevala tožena stranka.

9. Pritožba utemeljeno zatrjuje tudi druge pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ugotovitve v 15. točki obrazložitve sodbe, da je bila tožnica z delovnega mesta „analitik VII/2-I“ na delovno mesto „analitik VII/2-II“ premeščena večkrat, da je bila od 1. 7. 2018 dalje zaposlena na delovnem mestu „analitik VII/2-II“ in da je delo v obdobjih po 1. 7. 2018 in 18. 6. 2019 opravljala na enakih delovnih mestih, nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje glede nespornih dejstev iz 5. točke obrazložitve sodbe (da je bila tožnica v obdobju od 1. 7. 2018 dalje zaposlena na delovnem mestu „analitik VII/2-I“ in da je do premestitve na nižje vrednoteno delovno mesto „analitik VII/2-II“ prišlo le s sklepom z dne 10. 6. 2019). Pritožba sodišču prve stopnje tudi utemeljeno očita, da v razlogih sodbe ni jasno razmejilo, katere naloge je tožnica opravljala pred in katere po 18. 6. 2019, čeprav je za odločitev o zahtevku za plačilo po dejanskem delu bistveno le obdobje od 18. 6. 2019 dalje. V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zaključek o opravljanju višje vrednotenega dela v vtoževanem obdobju utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnica namesto E.E. sklepala zavarovanja, čeprav je po njenih navedbah tega sodelavca nadomeščala le do konca julija 2019. 10. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je presodilo, da ugotovljene bistvene kršitve ne more samo odpraviti, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke glede širšega sklopa odločilnih dejstev, predvsem pa ima sodba tudi številne druge izpostavljene pomanjkljivosti. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju ustrezno opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb tožene stranke in v zvezi s tem natančno ugotoviti, katere naloge je tožnica opravljala v vtoževanem obdobju od 18. 6. 2019 dalje. Šele nato bo mogoča presoja, ali je dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da za utemeljenost zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne zadošča ugotovitev, da so tožničine naloge po zahtevnosti presegale naloge njenega delovnega mesta, temveč je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta (v konkretnem primeru delovnega mesta „analitik VII/2-I“).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.