Jedro

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, je praviloma nična. Vendar se ničnost ne more uveljavljati, če gre za kršitev prepovedi manjšega pomena in je posredno kršena, ničnostni razlog pa je potekel.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na vpis delovnega razmerja v delovno knjižico za čas od 15.1.1997 do 14.5.1997 razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 22.6.1998, na podlagi katerega ji je kot tujki -nemški državljanki - prenehalo delovno razmerje po 16. členu Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, 13/93, 43/98 - ZZT). Sodišče je ugotovilo, da je tožnici delovno dovoljenje kot zakoniti pogoj iz 3. člena omenjenega zakona za sklenitev delovnega razmerja, poteklo z dnem 13.5.1998. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi reintegracijski, reparacijski in odškodninski zahtevek tožnice. Zavrnilo je tudi njen zahtevek na vpis delovne dobe v delovno knjižico od 15.1.1997 do 13.5.1997, saj je bila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjena dne 15.1.1997, do pridobitve delovnega dovoljenja, to je 14.5.1997 - nična.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi poudarja, da ji je bilo vselej izdano delovno dovoljenje na vlogo tožene stranke, zato ne vidi razloga, da bi si ga morala pridobiti sama. Zlasti pa očita sodišču, da je njen zahtevek na vpis v delovno dobo za čas, ko še ni imela delovnega dovoljenja, stvar drugega, njej neznanega postopka. Ker lahko vpiše delovno dobo v delovno knjižico le delodajalec, je nerazumljivo stališče obeh sodišč, da tožena stranka za ta del zahtevka ni pasivno legitimirana. Kljub izrecnim pritožbenim navedbam v tej smeri, sodišče druge stopnje ni presodilo njenih trditev.

Takšno ravnanje pritožbenega sodišča predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi morala biti odločitev drugačna glede na dejstvo, da je tožnica delala, prejemala plačo, od katere so bili odvedeni vsi prispevki in davki. Zato predlaga razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje na prvi stopnji.

V skladu z določbo 375. člena ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija zaradi pomanjkanja revizijskih razlogov zavrne.

Revizija je delno utemeljena.

Odločitev nižjih sodišč je glede zavrnitve zahtevka na razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dnem 13.5.1998 pravilna. Dejstvo, da je tožnici s tem dnem prenehalo delovno dovoljenje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot podlago za svojo presojo, da je tožnici s tem dnem zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po določbi 16. člena ZZT preneha tujcu delovno razmerje pri delodajalcu med drugim tudi v primeru, če preneha delovno dovoljenje po 1. alinei 13. člena (s pretekom časa, za katerega je bilo izdano), z dnem prenehanja delovnega dovoljenja. Razlog prenehanja delovnega razmerja po tej zakonski določbi, je primerljiv z zakonitim razlogom za prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas (2. odstavek 17. člena ZTPDR). Tako je v tem delu revizija neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti (378. člen ZPP).

Pri zavrnitvi tožbenega zahtevka glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico za čas, ko tožnica še ni imela delovnega dovoljenja za pridobitev delovnega vizuma, pa sta obe sodišči izhajali zgolj iz določbe 1. odstavka 103. člena v zvezi s 1. odstavkom 105. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR). Pri tem pa nista upoštevali določbe omenjenega zakona glede pravnih posledic nične pogodbe. Prvi odstavek 103. člena ZOR določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Iz navedene opredelitve ničnosti je povzeti, da je sankcija ničnosti pravnega posla skrajna. To pomeni, da je potrebno, če je le mogoče, pogodbo obdržati v veljavi, ali jo sicer sanirati, in šele, če to ni mogoče, jo zadenejo pravne posledice ničnosti. Praviloma je torej pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična.

Vendar pozna določba 2. odstavka 107. člena ZOR izjemo, po kateri se ničnost ne more uveljaviti, če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetega na občni seji VS RS 18. in 19.6.1996 (I/96) se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. Zakon o zaposlovanju tujcev opredeljuje po 2. odstavku 3. člena pogodbo o zaposlitvi oziroma pogodbo o delu, sklenjeno s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem, brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena. Vendar pa bi ostale zatrjevane okoliščine, ki jih sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, ni ugotavljalo, znale privesti do zaključka, da bi bila kršitev te prepovedi manj pomembna. Bistveno namreč je, ali so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 15.1.1997 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale in da je bilo tožnici dne 13.5.1997 izdano delovno dovoljenje. To pa pomeni, da je odpadla ovira za sklenitev delovnega razmerja iz 3. člena ZZT. Od ugotovitve, ali je bila pogodba o zaposlitvi izvrševana in izvršena že od 15.1.1997 dalje in od nespornega dejstva, da je tožnica pridobila delovno dovoljenje med trajanjem delovnega razmerja, bo odvisna ponovna presoja sodišča, ali sama prepoved iz 2. odstavka 3. člena ZZT daje podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ker sodišči prve in druge stopnje nista uporabili materialnega prava na opisan način, je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in vrnilo v tem obsegu zadevo sodišču prve stopnje (2. odstavek 380. člena ZPP).