Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba I Cpg 200/2018

ECLI:SI:VSMB:2018:I.CPG.200.2018 Gospodarski oddelek

prepoved vnovčenja globalna fiduciarna cesija vpliv postopka prisilne poravnave ločitvena pravica terjatve, nastale po začetku postopka prisilne poravnave načelo enakega obravnavanja upnikov razlaga jasnih pogodbenih določil
Višje sodišče v Mariboru
13. september 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za predmetni postopek je relevantno vprašanje vpliva prisilne poravnave nad fiduciantom na globalno fiduciarno cesijo in obstoj izvršilnega naslova za poplačilo terjatev do tožeče stranke.

Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika kot upnika.

Pri cesiji bodočih terjatev gre za vnaprej sklenjen sporazum o cesiji kot razpolagalnem poslu.

Upnik, ki takšno pravico uveljavlja, je ločitveni upnik. Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve (1. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP). V postopku zaradi insolventnosti je treba v skladu s 46. členom ZFPPIPP vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.

Glavni namen stečajnega postopka je enakomerno in hkratno poplačilo vseh upnikov iz stečajne mase.

Namen prisilne poravnave pa je izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnika, ki zagotovi ugodnejše pogoje plačila upnikom, kot če bi bil začet stečajni postopek in nadaljevanje poslovanja dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.278,15 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala prepoved unovčenja zavarovanj iz naslova treh notarskih zapisov in prepoved izterjave terjatev tožeče stranke, ki jih ima le-ta do družbe T. d.o.o.(I. točka izreka). V II. točki izreka je tožbo zavrglo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala umik zahteve za priznanje procesne ligitimacije glede prijavljenih terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku nad družbo T. d.o.o.. V III. in IV. točki izreka je odločilo o stroških postopka in jih v višini 4.617,74 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje pod I., III. in IV. točko se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje v točkah od 7 do 12 obrazložitve odločilo v nasprotju s postavljenim zahtevkom tožeče stranke, kar predstavlja kršitev 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s čemer je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vse vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako ne drži očitek iz 9. točke izpodbijane sodbe, da bi naj tožeča stranka navajala, da je sklep o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju St 2552/2012 z dne 1. 12. 2014 omejil zavarovanje. Tožeča stranka je navajala le, da je toženi stranki v načrtu finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju NFP) priznalo ločitveno pravico na terjatvah po računih št. 138, 158 in 174 in nič več od tega. S tem pa je priznala ločitveno pravico na terjatvah nastalih do trenutka uvedbe postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko. Bistveno za predmetni postopek je, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek gradi na prepovedi unovčitve zavarovanj iz naslova notarskega zapisa na dveh pravnih podlagah, in sicer, da pravnomočno potrjena prisilna poravnava nad fiduciantom vpliva na globalno fiduciarno cesijo, in sicer na terjatve fiduanta, nastale po uvedbi postopka prisilne poravnave in da tožena stranka nima izvršilnega naslova za poplačilo svojih terjatev do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje na ti odločilni vprašanji ni odgovorilo in so ostala nerazrešena, s čemer je kršen 23. člen Ustave Republike Slovenije, izpodbijana sodba pa je tudi neobrazložena, kar predstavlja kršitev iz 22. člena Ustave RS. Zaradi neustrezne obrazloženosti sodne odločbe je bila tožeči stranki odvzeta pravica do poštenega obravnavanja po 22. in 23. členu Ustave RS ter tudi po 25. členu Ustave RS ter 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Nadalje pritožba podrobneje navaja razloge vpliva potrjene prisilne poravnave na globalno fiduciarno cesijo in poudarja, da tožena stranka ne razpolaga z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za izterjavo terjatve po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 5211513/9/138 z dne 26. 5. 2009 in Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 51/12253/10/138 z dne 23. 7. 2010 (v nadaljevanju kratkoročna in dolgoročni kredit). Sodišče prve stopnje je namreč zanemarilo dejstvo, da 206. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) fiduciarju v primeru insolventnosti fiducianta priznava le ločitveno pravico in ne polnega imetništva terjatve. Terjatev v primeru globalne fiduciarne cesije namreč preide na fiduciarja posredno. Prav tako 151. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da v postopku prisilne poravnave dolžnik ne sme razpolagati s svojim premoženjem, razen v obsegu, potrebnem za opravljanje poslov iz prvega odstavka tega člena, torej poslov, povezanih z rednim poslovanjem. Začetek postopka prisilne poravnave pri fiduciantu vpliva na njegovo razpolagalno sposobnost ter s tem zmožnost prehoda terjatev s fiducianta na fiduciarja. Z dnem začetka postopka prisilne poravnave nad fiduciantom se torej prehod fiduciarno zastavljenih terjatev ustavi in fiduciar na naknadno pridobljenem premoženju ne pridobi ločitvene pravice. Po stališču, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, torej, dejstvo, da se prenos terjatev v premoženje fiduciarja nadaljuje, lahko pridemo do zaključka, da v primeru, da je insolventni dolžnik pred začetkom postopka zaradi insolventnosti sklenil globalno cesijo, cilja, predvidenega z drugim odstavkom 136. člena ZFPPIPP, ni mogoče doseči, saj bodo navadni upniki na vsak način prikrajšani za poplačila iz naslova zatrjevanega nadaljevanja prenosa terjatev v premoženje fiduciarja. Ustavno nesprejemljiva je razlaga, ki razlikuje pravni položaj fiducianta v primeru stečajnega postopka in postopka prisilne poravnave, saj je potrebno bistveno enake položaje obravnavati enako. 206. člen SPZ pa določa, da ima fiduciar ob stečaju ali prisilni poravnavi na fiduciarno preneseni premičnini ločitveno pravico. Sodišče prve stopnje pa tudi ni obrazloženo in argumentirano obrazložilo, zakaj naj bi postopek prisilne poravnave drugače vplival na globalno fiduciarno cesijo kot stečajni postopek. Nadalje navaja, da je v pogodbi določeno, da mora biti višina odstopljenih terjatev vsaj v razmerju 1:1,2 napram terjatvam tožene stranke po pogodbi o dolgoročnem in kratkoročnem krediti. Ker je na dan 23. 7. 2010 višina odstopljenih obstoječih terjatev znašala 3,422.800,00 EUR, višina terjatve tožene stranke pa 2,869.000,00 EUR, pomeni, da je bilo razmerje terjatev natančno 1:1,2 in je bila kvota zavarovanja že izpolnjena. Ob dosegu tega razmerja pa se prehod terjatev ustavi. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče J.K., vendar sodišče predlaganemu dokazu ni sledilo in je le zapisalo, da bi bil dogovor o omejitvi zavarovanja gotovo zapisan v samih notarskih zapisih. Nadalje je trdila, da tožena stranka napram družbi T. d.o.o. nima izvršilnega naslova in gre za terjatve, ki so zastarale v treh letih. Prav tako pogodbi o kratkoročnem in dolgoročnem kreditu nista bili sklenjeni v notarskem zapisu in gre za zasebne listine. Tožeča stranka nadalje graja odločitev sodišča iz 27. točke obrazložitve, ko navaja, da bi tožeča stranka morala v tožbenem zahtevku opredeliti, katerih terjatev tožena stranka ne bi smela izterjati kot upnik in se iz njih poplačati. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je zahtevek tožeče stranke iz zgoraj citiranih razlogov nedoločen, je bilo dolžno v skladu z 285. členom ZPP pozvati tožečo stranko k ustrezni modifikaciji zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka odgovarja na pritožbene trditve in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. S predmetno tožbo tožeča stranka zahteva prepoved unovčitev zavarovanj iz treh notarskih zapisov notarke I.B. iz M. SV 916/2009 z dne 26. 5. 2009, SV 1229/2010 z dne 23. 7. 2010 in SV 1340/2010 z dne 23. 7. 2010 in prepoveduje terjatve tožeče stranke, ki jih ima le-ta do T. d.o.o., izterjati ali kako drugače z njimi razpolagati. Tožeča stranka je toženi stranki s pogodbo o kratkoročnem kreditu in pogodbo o dolgoročnem kreditu odobrila kredit, katerega je zavarovala z zastavo opreme, ki se nahaja na v notarskem zapisu navedenih nepremičninah in z odstopom vseh obstoječih in bodočih prvovrstnih in nezapadlih terjatev do podjetja T. d.o.o. na osnovi potrjenih situacij, predračunov, računov oziroma druge dokumentacije, izdane s strani odstopnice podjetju T. d.o.o. ter na osnovi seznama nezapadlih odstopljenih terjatev, ki je priloga tega notarskega zapisa. Višina odstopljenih terjatev mora biti vsaj v razmerju 1:1,2 napram terjatvam po pogodbi o kratkoročnem kreditu oziroma dolgoročnem kreditu. Omenjene terjatve so bile toženi stranki odstopljene na podlagi treh sporazumov o zavarovanju terjatev in odstopu terjatev v zavarovanje po členih 171, 207 do 209 SPZ, sklenjene v obliki notarskih zapisov. Stranke so v sporazumu izrecno soglašale, da je notarski zapis po prvem odstavku 20 a. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ( v nadaljevanju ZIZ) in 4. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) neposredno izvršljiv. Nad tožečo stranko je bil dne 7. 12. 2012 uveden postopek prisilne poravnave, ki je bil potrjen s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St 2552/2012 z dne 1. 12. 2014. Med strankama postopka je tako nesporno, da je tožena stranka tožeči stranki odobrila kredit, ki ga je le-ta zavarovala tudi z odstopom vseh obstoječih in bodočih terjatev do družbe T. d.o.o. z globalno fiduciarno cesijo. Tožeča stranka do začetka postopka prisilne poravnave nad njo svojega dolga do tožene stranke ni poravnala. Tožeča stranka ne nasprotuje terjatvam, ki so nastale in bile odstopljene do začetka postopka prisilne poravnave nad njo.

7. Za predmetni postopek je tako relevantno vprašanje vpliva prisilne poravnave nad fiduciantom na globalno fiduciarno cesijo in obstoj izvršilnega naslova za poplačilo terjatev do tožeče stranke.

8. Tožeča stranka primarno očita sodišču prve stopnje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (2. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), kar vse bi naj vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker se je sodišče prve stopnje v točkah 7 do 12 obrazložitve sodbe ukvarjalo z vprašanjem, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala, in sicer obstoj dogovora o prenehanju zavarovanja in ali je bil sklenjen dogovor o prestrukturiranju zavarovane terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Glede na dejstvo, da pritožba ne zatrjuje, v čem naj bi ta relativna bistvena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, se sodišče z relativno bistveno kršitvijo določb postopka ni ukvarjalo.1

9. Pritožba nadalje navaja, da ji je bila kršena pravica do enakega varstva in pravica do poštenega obravnavanja, s čemer so ji kršene pravice iz 22, 23. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Tovrstne pritožbene navedbe so povsem pavšalne, saj tožeča stranka ne obrazloži, s čem konkretno so kršitve podane, ampak zgolj citira ustavne določbe. Sodba sodišča prve stopnje je namreč v celoti obrazložena in ima razloge o odločilnih dejstvih, zato prej navedene kršitve ZPP, Ustave in EKČP niso podane. Pritožba povzema trditve, podane že pred sodiščem prve stopnje, na slednje pa je sodišče prve stopnje sistematično odgovorilo v sedaj izpodbijani sodbi.

10. Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse, pri tem pa se sklicuje zgolj na sodbo VSC Cpg 125/2015 z dne 10. 5. 2015 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 101/2003 z dne 11. 11. 2014, ki pa se z vprašanjem učinkov potrjene prisilne poravnave nad odstopnikom na globalno fiduciarno cesijo ne ukvarja.

11. Globalna fiduciarna cesija oziroma vnaprejšnja anticipirana cesija pomeni odstop vseh bodočih terjatev, zato pridobi pravne učinke šele z nastankom konkretnih terjatev. V skladu z 206. členom SPZ ima fiduciar ob prisilni poravnavi fiducianta na preneseni premičnini ločitveno pravico. V skladu z drugim odstavkom 209. člena SPZ, ki je v poglavju odstop terjatve v zavarovanju, pa se za primer plačilne nesposobnosti fiducianta smiselno uporabljajo določila 206. člena SPZ, če je sporazum o odstopu terjatev sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen fiduciarnega odstopa je ta, da se upniku zagotovi zavarovanje njegove terjatve in pravica do poplačila. Zavezovalni pravni posel je lahko sklenjen z vsemi obligacijskopravnimi učinki še pred nastankom terjatve. Zavezovalni pravni posel pridobi pravne učinke že takrat, ko je sklenjen. Kasneje pa nastopijo učinki prenosa terjatev. Tako je mogoče o anticipiranju govoriti le v zvezi s cesijo kot razpolagalnim pravnim poslom. Gre za to, da se sklene vnaprejšnja cesija, ko terjatev še ne obstaja. Dokler terjatev še ni nastala, cedent nima razpolagalnega upravičenja, da bi jo prenašal na tretjega. Nima torej terjatve in s tem tudi ne imetništva nad terjatvijo. Ker cedent ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, je razumljivo, da s sklepanjem zavezovalnega pravnega posla pri vnaprejšnji fiduciarni cesiji še ne pride do prenosa terjatve. Za kasnejše učinke prenosa terjatve pa zadostuje predhodna sklenitev zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Ko terjatev nastane, nastopijo učinki prenosa terjatve.2

12. Smisel odstopa terjatve v zavarovanje je v tem, da je dogovorjen zaradi zavarovanja terjatve. Ravno zato ima prevzemnik pravico, da izterja odstopljeno terjatev in iz nje poplača odstopnikov dolg. Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika kot upnika. Posledično (po odstopu terjatve v zavarovanje) je dolžnik zavezan samo novemu upniku. Pravna vez med dolžnikom in starim upnikom je pretrgana in se lahko vzpostavi samo s povratno cesijo.3

13. Tako zavezovalni kot razpolagalni posel sta združena v enotni pogodbi. Pri cesiji bodočih terjatev gre za vnaprej sklenjen sporazum o cesiji kot razpolagalnem poslu. Fiduciant v trenutku sklenitve sporazuma o cesiji še ni razpolagalno sposoben, ta sporazum še ne more imeti učinka. Tako je sporazum o cesiji in z njim tudi prenos terjatev v premoženje fiduciarja opravljen šele potem, ko je terjatev nastala in pod pogojem, da je bil fiduciant v tistem trenutku še sposoben z njo razpolagati. Pri anticipirani fiduciarni cesiji se prenos terjatev v zavarovanje nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku postopka prisilne poravnave, saj učinek fiduciarne cesije, prenos terjatve na fiduciarja, nastopi že v trenutku sporazuma o cesiji, ki ga skleneta fiduciant in fiduciar. Učinki anticipirane cesije in s tem ustanovitev zavarovanja za fiduciarja nastopijo z nastankom terjatve samodejno, zato dolžnik ne opravi nobenega dodatnega pravnega dejanja, ko nastane terjatev4. Pravni posel pri anticipirani fiduciarni cesiji vsebuje zavezo po povratnem prenosu prenesene terjatve, če njen odstopnik poravna zavarovano terjatev, ki jo ima do prevzemnika.

14. 206. člen SPZ res določa, da ima fiduciar ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini ločitveno pravico, vendar slednje ne pomeni, da sta položaja v primeru stečaja in prisilne poravnave enaka. Ločitvena pravica v prisilni poravnavi ima namreč drugačno pravno naravo in učinek kot v stečaju.

15. Institut ločitvene pravice je splošno uveljavljen v insolvenčnih postopkih (postopku prisilne poravnave in stečajnem postopku). V postopku prisilne poravnave je učinek ločitvene pravice ta, da na terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico, potrjena prisilna poravnava ne učinkuje (prva točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP; to ne velja za terjatev v tistem delu, v katerem morebiti z ločitveno pravico ni bila zavarovana, (tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP)).V stečajnem postopku je učinek ločitvene pravice, da omogoča plačilo terjatve, ki je zavarovana z ločitveno pravico, iz posebne razdelitvene mase (371. člen ZFPPIPP; to ne velja za terjatev v delu, v katerem morebiti z ločitveno pravico ni bila zavarovana; v takem primeru se nezavarovani del te terjatve plača iz splošne razdelitvene mase, sedmi odstavek 371. člena ZFPPIPP).5

16. Ločitvena pravica je v insolvenčnem pravu pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolvenčnega dolžnika pred plačilom terjatve drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Upnik, ki takšno pravico uveljavlja, je ločitveni upnik. Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve (1. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP). V postopku zaradi insolventnosti je treba v skladu s 46. členom ZFPPIPP vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.6 Cesionar je v primeru prisilne poravnave polni imetnik odstopljene pravice in če v primeru prisilne poravnave nad cedentom sam ne opravi povratne cesije kot razpolagalnega pravnega posla, do vrnitve v premoženjsko sfero cedenta ne pride.

17. Glavni namen stečajnega postopka pa je enakomerno in hkratno poplačilo vseh upnikov iz stečajne mase. Zato se z začetkom stečajnega postopka oblikuje stečajna masa, ki je premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči za kritje stroškov postopka in plačilo terjatev upnika. V primeru prisilne poravnave pa se posebna stečajna masa ne oblikuje. Tako zgolj v primeru stečajnega postopka nad odstopnikom pride do povratnega odstopa nazaj v premoženjsko sfero stečajnega dolžnika po samem zakonu, saj ločitvena pravica ne more obstajati na premoženju odstopnika, ki ni v njegovi premoženjski sferi.

18. Namen prisilne poravnave pa je izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnika, ki zagotovi ugodnejše pogoje plačila upnikom, kot če bi bil začet stečajni postopek in nadaljevanje poslovanja dolžnika. Gre torej za ukrepe finančnega prestrukturiranja in ne unovčenje premoženja ter poplačilo upnikov iz stečajne mase, iz katere se upniki poplačajo, saj se slednja v primeru prisilne poravnave ne oblikuje. 213. člen ZFPPIPP pa, kot je že bilo povedano, izrecno določa, da prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve. O slednjem pa ima sodba sodišča prve stopnje obsežne razloge v 11. in 12. točki obrazložitve. Zadeva VSC Cpg 125/2015 z dne 11. 5. 2015 pa obravnava stečajni postopek nad fiduciantom in njegov položaj primerja z uresničitvijo razveznega pogoja po prvem odstavku 207. člena SPZ, s čemer pride do povratne cesije oziroma retrocesije, ki je potrebna za prehod terjatve iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega. Namen razveznega pogoja iz prvega odstavka 207. člena SPZ je torej poplačilo obveznosti upnikov. Namen prisilne poravnave pa ni poplačilo upnikov in prenehanje poslovanja, temveč izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnika, ki zagotovi ugodnejše pogoje plačila upnikov. Glede na specialno določbo 213. člena ZFPPIPP nima prav pritožba, ki želi doseči, da bi s postopkom prisilne poravnave prišlo do povratnega cediranja terjatve nazaj na cedenta ex lege, saj bi s tem namen fiduciarne cesije v celoti razvodenel. 19. Pritožba ima prav, da gre v primeru globalne fiduciarne cesije za posreden prehod terjatve iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. Učinki pa nastopijo z nastankom terjatve samodejno. Dolžnik ne opravi nobenega pravnega dejanja, ko nastane terjatev. V stečajem postopku stečajni dolžnik izgubi razpolagalno sposobnost ex lege in zato terjatve več ne more prenesti v premoženje cesionarja, s tem pa ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spadajo v stečajno maso. Pri prisilni poravnavi, kjer se stečajna masa ne oblikuje, pa razpolagalna sposobnost insolventnega dolžnika ni omejena na takšen način, kot je to v primeru stečaja. 151. člen ZFPPIPP določa, da dolžnik po uvedbi postopka prisilne poravnave ne sme razpolagati s premoženjem, slednje pa ne pomeni, da njegova razpolaganja nimajo pravnega učinka. 151. člen ZFPPIPP omejuje aktivno ravnanje upnika, s katerim bi insolventni dolžnik sklepal posle. Pri fiduciarnem odstopu v prisilni poravnavi pa gre za samodejno prehajanje v premoženje fiduciarja, s tem pa ne gre za pravno dejanje razpolaganja dolžnika prisilne poravnave, ki je s 151. členom ZFPPIPP prepovedano, vendar slednja dejanja niso nična. So le izpodbojna in to le v primeru, če pride do začetka stečajnega postopka nad istim dolžnikom (3. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP)7. 20. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s slednjim tudi ni arbitrarna oziroma samovoljna in ne odstopa od ustaljene sodne prakse in ima sodba sodišča prve stopnje o slednjem razloge v 7. do 16. točki obrazložitve, kjer pojasnjuje učinke potrjene prisilne poravnave nad družbo G. d.o.o. na ustanovljena zavarovanja.

21. Pritožbeno stališče se tako v celoti pokaže za zmotno, saj bi v nasprotnem primeru, če bi terjatve, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, ne bile veljavno odstopljene toženi stranki, prišlo do izvotlenja ločitvene pravice fiduciarja oziroma zastavnega upnika na odstopljeni, to je zastavljeni, denarni terjatvi. Pri globalni fiduciarni cesiji pride do razpolaganja oziroma do razpolagalnega posla že v času sklenitve pravnega posla, to je cesije, ki pa pridobi učinke z nastankom terjatve. Pri globalni cesiji gre za odstop bodočih terjatev, torej gre za vnaprejšen dogovor, ki dobi pravne učinke z nastankom konkretne terjatve. S tem pa ne gre za razpolaganje fiducianta, ampak le za aktivacijo razpolagalnega učinka anticipirane cesije 8. V konkretnem primeru je tako tožeča stranka z bodočimi določljivimi terjatvami do družbe T. d.o.o. razpolagala z globalno fiduciarno cesijo z notarskimi zapisi. Pogodbe je sklenila, ko je imela neomejeno razpolagalno in poslovno sposobnost, zato omejitev iz 151. člena ZFPPIPP, ki velja v času prisilne poravnave nad njo, na nastanek ločitvenih pravic ni vplivala. Ker pri odstopu terjatev do T. d.o.o. v zavarovanje ne gre za posebno razpolaganje tožeče stranke, temveč le za nastop učinkov cesije, ki je bila sklenjena pred prisilno poravnavo, ko je imela tožeča stranka neomejeno razpolagalno in poslovno sposobnost glede neenakega obravnavanja upnikov.

22. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da je potrebno v postopku prisilne poravnave v skladu s 46. členom ZFPPIPP vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. Slednje pa pomeni, da ni mogoče primerjati položaja navadnih upnikov s položajem ločitvenih upnikov v postopku prisilne poravnave.

23. Pritožba nadalje graja zaključek sodišča prve stopnje glede terjatev tožene stranke do družbe T. d.o.o.. Kot je sodišče prve stopnje že pojasnilo, ima prevzemnik terjatve - tožena stranka, pravico, da izterja odstopljeno terjatev in iz nje poplača odstopnikov dolg, saj je terjatev prešla iz premoženja odstopnika - tožeče stranke, v premoženje tožene stranke, posledično pa je T. d.o.o. zavezan samo novemu upniku, ki je o odstopu terjatve bil obveščen, kot izhaja iz Obvestila o odstopu terjatve v zavarovanje z dne 9. 9. 2016 in Obvestila o prejemu Obvestila o odstopu terjatve v zavarovanje z dne 4. 10. 2016 (priloga A9 in A10). Gre za dve različni terjatvi (207. do 209 člen SPZ ter 426. člen OZ). Sama kvaliteta terjatve, ki jo ima tožena stranka do družbe T. d.o.o., torej dejstvo, ali ima izvršilni naslov ali ne, pa za predmetni postopek ni relevantno, saj kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje, je posledica odstopa terjatve v zavarovanje prehod terjatve iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika kot upnika in posledično obstoj samostojne zaveze T. d.o.o. samo novemu upniku, zoper katerega ima vse ugovore, kot bi jih imel zoper odstopnika terjatve. Na kakšen način in kako bo tožena stranka izterjala terjatve od T. d.o.o., ki so ji odstopljene v zavarovanje, ni predmet tega postopka in tožeča stranka tudi nima pravnega interesa uveljavljati, da so terjatve, ki jih ima tožena stranka do družbe T. d.o.o., že zastarale oz. zanje velja potrjena prisilna poravnava nad T. d.o.o. Tožeča stranka tako nima pravnega interesa na prepovedi unovčenja zavarovanja iz ugovornih razlogov, ki jih ima T. d.o.o. Predmet tovrstnih ugovorov je na strani družbe T. d.o.o. v primeru, ko bo tožena stranka unovčila zavarovanje oz. pričela z izterjavo odstopljenih terjatev.

24. Tožeča stranka nadalje graja zaključek sodišča prve stopnje iz 19. točke obrazložitve, da so notarski zapisi po prvem odstavku 20.a člena ZIZ v zvezi s 4. členom ZN neposredno izvršljivi. Pri tem se sklicuje na obsežno sodno prakso višjih sodišč v zvezi s pojmovanjem izvršljivosti notarskih zapisov. Zmotno meni pritožba, da pogodbi o kratkoročnem in dolgoročnem kreditu nista sklenjeni v notarskem zapisu, temveč gre za zasebni listini. Obe kreditni pogodbi sta namreč potrjeni v obliki notarskega zapisa v notarskih zapisih SV 916/2009, SV 1340/2010 in SV 1229/2010 notarke I.B. iz M., saj sta spojeni z notarskim zapisom in sta s tem del notarskega zapisa. V prilogah notarskih zapisov pa se nahajajo ustrezna pooblastila za notarsko potrditev kreditnih pogodb.

25. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo pomen zapisa v notarskem zapisu in s tem, da ni podlage za ustavitev prehoda terjatve, ker je razmerje med odstopljenimi terjatvami in terjatvami že doseglo razmerje 1:1,2, saj je v notarskem zapisu zapisano, da je višina odstopljenih terjatev vsaj v razmerju 1:1,2 torej je navzgor neomejeno, stranke pa slednjega tudi nista imeli namena omejiti, na kar kaže dejstvo, da so že obstoječe terjatve po računih 138,158 in 174 (kot sama trdi tožeča stranka) že ob sklenitvi pogodbe presegle dano zavarovanje v razmerju 1:1,2, pa so se stranke kljub temu dogovorile za nadaljnje odstope v zavarovanje. V ta namen je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo zaslišanje predlagane priče, saj je zapis v notarskem zapisu jasen in ne potrebuje posebne razlage. V kolikor bi stranke imele namen, da gre za omejitev zavarovanja navzgor, bi slednje v notarskem zapisu tudi zapisale. V nasprotnem primeru, v kolikor bi že odstopljene terjatve po računih št. 138, 158 in 174 dosegle razmerje prenesenih terjatev 1:1,2, odstop vseh obstoječih in bodočih terjatev ne bi imel nobenega smisla.

26. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče J.K. v zvezi z omejitvijo odstopa terjatev. Pravica do zaslišanja prič ni absolutna in neomejena. Sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog ustrezno obrazloženo zavrnilo. Tako se pokaže, da je dokaz z zaslišanjem J. K. v konkretnem primeru bil ne le nepotreben ampak tudi neprimeren dokaz, saj gre v notarskem zapisu za jasno pogodbeno določilo "višina odstopljenih terjatev mora biti vsaj v razmerju 1:1,2 napram terjatvam po kratkoročnem oz. dolgoročnem kreditu" in posebna razlaga oz. ugotavljanje pogodbene volje strank ni potrebna.

27. Pravilno je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo tudi nedoločnost samega tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka ne nasprotuje unovčenju zavarovanj iz računov 138, 158 in 174 ter iz naslova zastavljenih premičnin opreme, zahtevek prepoved unovčitve pa se nanaša na celoten notarski zapis, ki bi z ugoditvijo zahtevku v celoti izgubil veljavo. Ker pa slednje ni bil odločujoči razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke, sodišče druge stopnje podrobneje na pritožbo v tem delu ne odgovarja.

28. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa je v obširnem in obrazloženem odgovoru na pritožbo odgovorila na vse relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke, zato ji je sodišče druge stopnje priznalo stroške odgovora na pritožbo, in sicer 2250 točk pavšalni izdatek za materialne stroške v višini 2% in 22% DDV na odvetniške storitve, skupaj 2.784,65 točk oz. glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znesek 1.278,15 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Prvi odstavek 339. člena ZPP: Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. 2 Renato Vrenčur, Fiduciarna razmerja (zavarovanja) v insolvenčnih postopkih, Pravna praksa 2017, št. 26, str. 21 3 Sodba VSRS III Ips 54/2014 z dne 25. 9. 2015 4 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2016, člen 209, str. 1012 5 Pravni letopis 2011, Saša Prelič, Pravne podlage za nastanek ločitvene pravice str. 77 6 VSRS sklep III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016 7 VSL sklep I Cpg 659/2017 z dne 5. 10. 2017 8 Strokovno mnenje Inštituta za nepremičninsko pravo Maribor, pripravil dr. Renato Vrenčur, str. 9

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia