Jedro

88. člen ZDen se nanaša le na tiste denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu vrne nepremičnina v naravi. Zajema le prvo obliko denacionalizacije – vrnitev premoženja, ne pa tudi druge – plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo pravdni postopek IV P 2354/2008 do pravnomočne rešitve denacionalizacijskega postopka „D“ N 517/1992, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Opozarja na določbo prvega odstavka 51. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (2). Že sama izdana začasna odredba o prepovedi razpolaganja s spornimi nepremičninami zagotavlja, da bodo le-te ob zaključku denacionalizacijskega postopka vrnjene v naravi v last denacionalizacijskemu upravičencu ali D.S.U., d. o. o., kot univerzalnemu pravnemu nasledniku Slovenske razvojne družbe. Ni mogoče, da bi sporne nepremičnine ob zaključku denacionalizacijskega postopka ostale tožencu. Dejstvo, da prepoved razpolaganja s spornimi nepremičninami ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne vpliva na položaj tožnika, ampak kvečjemu na položaj denacionalizacijskega upravičenca oz. D.S.U., d. o. o. Zaradi izdane začasne odredbe tako pravnomočna odločitev o denacionaliziranem premoženju ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev oz. začasna odredba brez nadaljnjega obravnavanja narekuje zavrnitev tožbenih zahtevkov. Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da vrednost spornega predmeta v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, znaša 20.000,00 EUR, ker je tako sporočil tožnik. Če tožnik v tožbi zoper isto stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, skladno z določbo prvega odstavka 41. člena ZPP. Za odločanje o zahtevku za izstavitev dovolila je tako stvarno pristojno okrožno sodišče, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na prekinitev postopka zaradi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, sklep pa je treba razveljaviti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta uporabiti določbo prvega odstavka 41. člena ZPP. Predmetna določba se uporabi le v primerih, ko tožnik v tožbi zoper istega toženca uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V tem primeru se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo, saj tožnik uveljavlja ugotovitev obstoja stvarne služnosti na različnih podlagah. Zatrjuje originaren način pridobitve stvarne služnosti, pa tudi pravno-poslovno podlago in v povezavi z njo postavlja obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Glede na podano trditveno podlago in postavljene tožbene zahtevke je tako treba pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se določi pristojnost glede na vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrajna sodišča, skladno z določbo 30. člena ZPP, pristojna za sojenje v sporih o služnostih in realnih bremenih. Pri zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je tožnik navedel vrednost 20.000,00 EUR, zato je tudi glede tega dela podana stvarna pristojnost okrajnega sodišča. 6. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo razloge, ki govore v prid tožnikovemu predlogu za prekinitev predmetnega pravdnega postopka do pravnomočne rešitve denacionalizacijskega postopka „D“ N 517/1992, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Opozorilo je na ustaljeno sodno prakso glede določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (3). Predmetna določba se namreč nanaša le na tiste denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu vrne nepremičnina v naravi. Zajema le prvo obliko denacionalizacije – vrnitev premoženja, ne pa tudi druge – plačilo odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je skladno z načelom ekonomičnosti presodilo, da ne bo samo reševalo vprašanja, za katere parcele obstaja dejanska možnost vrnitve in tako zapadejo pod sankcijo iz 88. člena ZDen oz. ali bi v obravnavani zadevi prišlo v poštev plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodna praksa (praviloma) odklanja ugotavljanje ovir za vračanje premoženja v naravi, ker to spada v pristojnost organa, ki odloča o denacionalizaciji (4).

7. Pritožba pravilno izpostavlja, da postanejo sredstva in delnice, ki so bile v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovane v korist upravičencev do denacionalizacije v smislu drugega poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP), pa je bila njihova izročitev denacionalizacijskim upravičencem pravnomočno zavrnjena, last Slovenske razvojne družbe oz. njene pravne naslednice. Pri tem pa prezre določbo 9. in 10. odstavka 51. člena ZZPPO, ki omogočata zavezancem za vračilo (podjetjem), da ob določenih predpostavkah pridobijo zavarovana sredstva, ki so bila izločena iz otvoritvene bilance podjetja po ZLPP in glede katerih je bila zahteva upravičencev po predpisih o denacionalizaciji za vrnitev v naravi pravnomočno zavrnjena.

8. Toženec je lastnik nepremičnin, na katerih tožnik uveljavlja obstoj stvarne služnosti. Lastninsko pravico je pridobil na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 5. 2. 1993 in določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (5). Pravna oseba je lahko na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob svojem lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na katerih je imela v času družbene lastnine pravico uporabe. Začasna odredba, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pri spornih nepremičninah ni vpisana v zemljiško knjigo, poleg tega pa se glasi na zavezanca Z., pri čemer toženec v tej fazi postopka pravnega nasledstva še ni izkazal. Ker glede na takšno začasno odredbo ni razčiščeno vprašanje, ali morebiti niso bile sporne nepremičnine, kljub izdani začasni odredbi, vključene v otvoritveno bilanco in je bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital – toženec je namreč vpisan kot lastnik spornih nepremičnin – je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka do pravnomočne rešitve denacionalizacijskega postopka „D“ N 517/1992, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene, uradoma upoštevane kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 30/1998 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZLPPO.

(3) Ur. l. RS/I, št. 27/1991 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZDen.

(4) Primerjaj II Ips 97/2010. (5) Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZLND.