Jedro

Za presojo, da je prometno nesrečo in škodo povzročil voznik neznanega vozila v smislu prvega odstavka 39. člena ZOZP, ne zadostuje zgolj okoliščina, da je povzročitelj (oziroma njegovo vozilo) dejansko neznan(o), ampak je takšen sklep utemeljen samo v primeru, če je oškodovanec pri (neuspešnem) ugotavljanju njegove identitete ravnal skrbno, pri čemer se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženca na podlagi prvega odstavka 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP)(1) uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala 16. 9. 2003, ko naj bi bila udeležena v prometni nesreči, ki naj bi jo povzročil doslej neznani voznik z neznanim vozilom.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila dovoljeno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da o zahtevku po temelju samo odloči. Meni, da sodišče ni obrazložilo procesnih predpostavk, na katerih je utemeljilo sodbo. Popolnoma napačne dokazne ocene sodišče ne obrazloži oziroma jo obrazloži zelo skromno in pavšalno. Po izvedenem obširnem dokaznem postopku je napravilo povsem napačne zaključke v dejanskem in pravnem pogledu, s čimer je povsem napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi napačne pravne kvalifikacije sodišče ni ugotovilo vseh dejstev, ki bi jih bilo dolžno ugotoviti in so bila evidentna, kar pomeni bistveno procesno kršitev. Poleg tega je sodišče prve stopnje povsem nekritično sprejelo s strani toženca predložene judikate P 3121/2005, P 33/2007, II Cp 2453/2009, IV P 15/2004 in P 3066/2005 ter neupoštevaje razlike s konkretno zadevo njihove obrazložitve prepisalo v obrazložitev svoje sodbe. Edina skupna okoliščina teh sodb in konkretne zadeve je dejstvo, da gre za povzročitelja prometne nezgode, ki ga policija ni uspela izslediti. Zaradi navedenega je v izpodbijani sodbi podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče je spregledalo bistvene okoliščine za odločitev v tej zadevi: tožnica se je z L. ulice želela vključiti na D. cesto, pri čemer je iz nasprotne prepovedane smeri pripeljala povzročiteljica prometne nezgode; na obeh cestah je bil gost promet; na L. ulica je bila kolona vozil, ki so se želela vključiti na glavno cesto; tožnica je bila zaradi tega primorana, da v hitrem razgovoru z neznano povzročiteljico izmenja par besed, in sicer da se srečata na prvem možnem parkirišču ter izmenjata podatke; v nasprotnem primeru bi bila velika nevarnost za trke še drugih vozil, nastanek velike premoženjske škode in dodatnih zastojev prometa. Vsa ta dejstva kažejo, da je bila tožnica v konkretni situaciji dolžna ravnati tako, kot je; tudi njeno ravnanje je treba presojati po načelu vestnosti in poštenja ter skrbnosti, katero je izkazala v zadostni meri, da je ostalo pri minimalni škodi. Zaključek sodišča, da je imela tožnica dovolj časa za izmenjavo podatkov z neznano voznico, je povsem pavšalen. Očitek tožnici, da ni ravnala dovolj skrbno, je nekorekten, saj jo je neznana povzročiteljica zavedla, da bo prišla na parkirišče. Dejstvo, da se je tožnica vzdržala ravnanja, ki bi utegnilo drugemu povzročiti škodo, ne more biti v škodo njej. Tožnica je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da je do prometne nezgode prišlo po krivdi neznane voznice, zato bi moralo sodišče že v osnovi ugotoviti obstoj pasivne legitimacije toženca. Ni res, da je tožnica kakorkoli spreminjala svoje izjave; gre za napačno presojo njenih izjav. Tožnica še opozarja, da je za ta postopek nepomembno, ali gre za prometno nesrečo s pobegom ali ne. Dejstvo je, da je škodo povzročila voznica neznanega vozila. Sodišče je napačno razsodilo glede temelja, ker je zmotno presodilo mnenje izvedenca travmatološke stroke v zvezi s tožničinim strahom in stresom. Materialno pravo pa je sodišče spregledalo tudi v zvezi s formulacijo pojmov prometne nesreče s pobegom in voznika neznanega vozila. Prometna nesreča s pobegom, če se pobeglega voznika ne odkrije, je lahko tudi prometna nesreča, ki jo je povzročil neznani voznik.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Za presojo, da je prometno nesrečo in škodo povzročil voznik neznanega vozila v smislu prvega odstavka 39. člena ZOZP, (seveda) ne zadostuje zgolj okoliščina, da je povzročitelj (oziroma njegovo vozilo) dejansko neznan(o), ampak je takšen sklep utemeljen samo v primeru, če je oškodovanec pri (neuspešnem) ugotavljanju njegove identitete ravnal skrbno, pri čemer se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera(2) – med njimi so zlasti pomembne poškodbe, ki jih je utrpel v nesreči. Opustitev ukrepov za ugotavljanje identitete povzročitelja lahko opraviči zgolj kakšen tehten razlog, zlasti zdravstveni, na primer tako poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nezmožen komunikacije, kakor tudi poškodbe, ki mu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo.(3) Logično pa je, da svojega odškodninskega zahtevka na 39. člen ZOZP ne more opreti nekdo, ki je imel možnost (aktivno) prispevati k identifikaciji povzročitelja prometne nezgode in škode, katere povračilo uveljavlja, pa je to (malomarno) opustil. 7. S odišči nižjih stopenj sta v konkretni zadevi ugotovili – Vrhovno sodišče pa je na to zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja v tej fazi sojenja vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP ) –, da se obravnavana nesreča ni zgodila popolnoma nenadno; da je tožnica ob nesreči utrpela le lažji primarni strah; da je s soudeleženko v nezgodi takoj po tej govorila, skupaj sta ugotavljali, ali je prišlo do poškodb na njunih vozilih, in da sta po tem, ko sta ugotovili, da ni nikakršne škode, prizorišče nezgode zapustili, pri čemer sta se dogovorili, da se bosta srečali na bencinski črpalki, kjer si bosta izmenjali podatke; da tožnica policije ni obvestila že takoj po zatrjevanem pobegu neznane voznice; da je bila tožnica takoj po dogodku sposobna za vožnjo, s katero je tudi nadaljevala, opravila običajne dnevne aktivnosti in šele zvečer ob pojavu bolečin najprej poiskala zdravniško pomoč in nato šla na policijo; da je tožnica v avtomobilu imela sopotnico, ki bi ji lahko pri ugotavljanju identitete soudeleženega vozila in njene voznice pomagala.

8. T ožnica v reviziji takšnim dejanskim ugotovitvam sodišč nižjih stopenj kljub očitanju, da sta ti relevantno dejansko stanje ugotovili napačno in nepopolno, niti ne nasprotuje. Bistvo njene graje je nestrinjanje z njuno materialnopravno presojo, da pri ugotavljanju identitete vozila, ki naj bi povzročilo škodo, katere povračilo uveljavlja, v okoliščinah konkretnega primera ni bila zadosti skrbna, kar pa ne (more) pomeni(ti) zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka ( neobrazloženosti, protispisnosti ). Vrhovno sodišče navedeni oceni sodišč prve in druge stopnje o tožničini nezadostni skrbnosti pritrjuje; iz dejanskih ugotovitev sodišč namreč izhaja, da je tožnica imela dejansko možnost pridobiti (vsaj) osnovne podatke za identifikacijo vozila, soudeleženega v obravnavani prometni nezgodi, pa tega ni storila, zaradi česar možnosti, da bi ga izsledila policija, praktično ni bilo. Takoj po nesreči je tožnica očitno bila v psihofizičnem stanju, ki ji je (med drugim) omogočalo tudi to, da od zatrjevane povzročiteljice (poskusi) pridobi(ti) osebne podatke (v primeru njenega nesodelovanja s pomočjo policije) oziroma da si (vsaj) zapomni (zapiše) registrsko oznako njenega vozila, in je za to imela tudi dovolj časa in priložnosti. Okoliščina, da zatrjevana povzročiteljica nezgode ni prišla na dogovorjeni kraj srečanja(4), je ne bi smela presenetiti; povedano drugače, če bi tožnica sicer ravnala zadosti skrbno, ji (in policiji) v okoliščinah konkretnega primera zgolj to dejstvo ne bi moglo popolnoma onemogočiti identifikacije neznanega vozila.

9. D o ostalih (obširnih) revizijskih očitkov, ki so (zgolj) prepis pritožbenih, se je ustrezno opredelilo že sodišče druge stopnje, zato Vrhovno sodišče nanje ne bo podrobneje odgovarjalo. Ponoviti zgolj velja, da obstoj pasivne materialne legitimacije ni procesna predpostavka in da sodišče prve stopnje nikakor ni zgolj prepisalo obrazložitev odločb sodišč v drugih zadevah, temveč je d o

za odločitev v obravnavani zadevi bistven

ih dejanskih ugotovitev prišlo po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer je upoštevalo tudi celoto procesnega dogajanja, zlasti (ne)konsistentnost procesnih dejanj in navedb pravdnih strank ( na primer ni prezrlo, da je tožnica svoje izjave med postopkom spreminjala (prilagajala): ni bila dosledna glede opisa dogodka, neznanega vozila in poškodb, nastalih na njenem vozilu,(5) ter tega, kaj naj bi povedala policistoma in kaj naj bi ta zapisala ).

10. U veljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Če povzroči škodo voznik neznanega vozila, odgovarja Združenje za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare, vendar največ do zavarovalne vsote, ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka za zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

Op. št. (2): Primerjaj 6. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Merilo za presojo je objektivno; zahteva se skrbnost, kakršna se pričakuje od abstraktne osebe določenih povprečnih lastnosti .

Sprašujemo se, kako bi v podobnem položaju ravnala razumna in (povprečno) skrbna oseba.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1235/2008 z dne 19. 4. 2012. Op. št. (4): Pri tem velja opozoriti, da mora po prometni nesreči I. kategorije vsak udeleženec ( to torej velja tudi za tožnico ) na njenem kraju ostati toliko časa, kolikor je potrebno, da udeleženci v prometni nesreči pridobijo osebne podatke (ime, priimek, naslov) in podatke o obveznem zavarovanju soudeležencev, ter izpolnijo Evropsko poročilo o prometni nesreči; na kraju prometne nesreče II. (in III. ter IV.) kategorije pa mora vsak udeleženec ostati, dokler ni končan ogled, razen če tisti, ki vodi ogled, ne odloči drugače –

primerjaj 5., 6. in 8. točko tretjega odstavka 122. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa ( ZVCP

Op. št. (5): Tožnica je najprej trdila, da jo je zadel ogromen džip, pri čemer se je poškodovala zadnja desna luč in počil zadnji odbijač, na ogledu z izvedencem pa je začela zatrjevati, da soudeleženo vozilo ni bilo džip, ampak ogromen enoprostorec ali kombi z nizko spuščenim zadnjim delom, ter da poškodba zadnje desne luči ni posledica obravnavanega trčenja.