Jedro

Zgolj z dovolitvijo obnove postopka odmere davka iz dejavnosti še niso nastale hujše škodljive posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1951/2002-2 z dne 24.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki prepovedalo izvajati kakršnokoli dejavnost, ki meri na dodatno odmero davka od dejavnosti in dohodnine v letu 1993 za tožnika, predvsem pa izdati kakršnokoli odločbo o odmeri dohodnine in davka iz dejavnosti za leto 1993 do pravnomočnega zaključka upravnega postopka.

Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke z dne 18.9.2002. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada M., Izpostave M. z dne 1.4.1998, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere davka iz dejavnosti za leto 1993. Obenem s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po navedeni določbi lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Začasna odredba po citirani določbi ZUS se lahko izda le v situaciji, ko bi način upravnega ukrepanja oziroma opustitev dolžnega ukrepanja s strani pristojnih organov povzročila hujše škodljive posledice tožniku. Tožeča stranka mora verjetno izkazati vse pogoje za izdajo začasne odredbe že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. V obravnavanem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da obstaja med tožnikom in toženo stranko sporno razmerje glede vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka o odmeri davka iz dejavnosti za leto 1993, vendar bi moral tožnik že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe vsaj verjetno izkazati tudi nastanek hujših škodljivih posledic, česar pa, po presoji sodišča, v obravnavanem primeru ni storil. Tožnik verjeten nastanek škodljivih posledic utemeljuje z izdajo nove odločbe v obnovljenem postopku odmere davka o dohodku iz dejavnosti za leto 1993. Ta odločitev ni predmet tega upravnega spora. Zato tožnik s svojim predlogom glede ureditve spornega pravnega razmerja presega okvir tega postopka, v katerem se presoja zgolj okoliščina, ali obnovitveni razlog v tem primeru obstoja ali ne. S samo dovolitvijo obnove postopka tožniku že po naravi stvari ne morejo nastati hujše škodljive posledice. Ker tožnik ni verjetno izkazal izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe po navedeni zakonski določbi, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožnik v pritožbi predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. 2. odstavek 69. člena ZUS neposredno služi ustavni zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu. Takšno varstvo ne more biti učinkovito, če v teku sodnega postopka ni omogočeno, da bi se preprečilo ravnanje, ki bi izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku. Tožbi je priložil številne listine, iz katerih je razvidno, da je obnova postopka za odmero davka iz dejavnosti za leto 1993 nedopustna. Že sama odločitev o obnovi je zanj očitno težko popravljiva posledica in škoda. Očitno je, da mu želi davčni urad neupravičeno povečati dohodek od dejavnosti za leto 1993 za 1.462.143,00 SIT. Že s samo dokončnostjo odločbe o dovolitvi obnove je zanj nastala konkretna, težko popravljiva škoda, ki ima očitno hujše posledice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je obrazložilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj z dovolitvijo obnove postopka odmere davka iz dejavnosti, torej ko niti ni jasno, kakšna odločitev bo sprejeta v obnovljenem postopku, tožniku niti ne morejo nastati hujše škodljive posledice, sicer pa teh posledic niti ni konkretno navajal in utemeljeval. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodno varstvo se zagotavlja z odločanjem sodišča v skladu z določbami zakonov (v konkretnem primeru z določbami ZUS). Utemeljena in obrazložena zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe ne pomeni kršitve te ustavne pravice. Odločitve, ki jih tožnik pričakuje, pa jih še ni, niso in ne morejo biti podlaga pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe. Predmet takšne presoje tudi ne morejo biti ugovori, ki se nanašajo na odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, saj je to stvar odločitve o glavni stvari.

Neutemeljeno pritožbo je glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73., 68. in 69. člena ZUS.