Jedro

Pri odmeri stroškov postopka, stroška za takse ni mogoče revalorizirati, pač pa se upošteva pri odmeri višine teh stroškov za izračun takse vrednost točke na dan izdaje sklepa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti glasi: "Dolžnik je dolžan povrniti upniku: 1. izvršilne stroške v znesku 68.458,68 SIT, 2. izvršilne stroške v znesku 8,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1998 dalje do plačila, - izvršilne stroške v znesku 0,34 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1998 dalje do plačila, - izvršilne stroške v znesku 6,81 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1998 dalje do plačila, - izvršilne stroške v znesku 1,98 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1998 dalje do plačila, - izvršilne stroške v znesku 0,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1998 dalje do plačila, - izvršilne stroške v znesku 0,38 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1998 dalje do plačila, in sicer v roku 15 dni." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjem toda izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o izvršilnih stroških in dolžniku naložilo, da povrne upniku izvršilne stroške v znesku 82.002,80 SIT in izvršilne stroške, ki so opredeljeno navedeni v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki so za vsak posamezen znesek določene od dneva, ki je točno naveden v izreku tega dela sklepa.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik iz vse treh pritožbenih razlogov in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in napadeni sklep odpravi.

Navaja, da je bilo že ob samem začetku izvršilnega postopka med strankama jasno, da je izvršba, taka kot je bila predlagana, neizvedljiva in je upnik vztrajal na izvršbi, izključno zaradi sovražnega odnosa do svojega brata - dolžnika. Upnik je končno spoznal, da z izvršbo ne more uspeti in je svoj električni priključek opravil na tak način, kot je bil primeren že od vsega začetka. Upnik pa je sedaj predlagal umik predloga za izvršbo in zaznamoval izvršilne stroške, poleg tega pa tudi stroške O.M. in elektro X. Prav ti stroški so po mnenju dolžnika nepravilno prisojeni. Iz izvršilnega sklepa z dne 7.10.1985 je namreč razvidno, da je bil dolžnik dolžan založiti za izvršilne stroške znesek 30.000,00 SIT (pravilno bi bilo din), ki je bil zarubljen iz dolžnikovega dobroimetja na njegovem žiro računu pri banki. Izvršilni stroški bi se morali sproti poravnavati iz založenega denarja, ne pa da je ta ležal na depozitu in se ni obrestoval, po drugi strani pa so se posamezni zneski valorizirali in izračunavale obresti, tako da je dolžnik zaradi tega oškodovan, ker mu je po eni strani ležal denar, ki mu je bil zarubljen in se ni obrestoval, po drugi strani pa so se zneski stroškov valorizirali. Sicer pa dolžnik smatra, da za valorizacijo zneskov ni zakonite podlage, prav tako kot ni zakonite podlage za zamudne obresti od leta 1985 dalje. Dolžnik pritožbo zaključi z mislijo, da bi bilo v danem primeru možno uporabiti določila 15. čl. Zakona o izvršbi v zvezi s 158. čl. ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni predlog, da se napadeni sklep odpravi, ni v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku, ki take rešitve v pritožbenem postopku ne pozna.

Dolžnik pravi v svoji pritožbi, da je upnik predlagal umik predloga za izvršbo in zaznamoval izvršilne stroške, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik izvršilnega predloga ni umaknil v celoti, ampak samo v tistem delu, v katerem se ta nanaša na dosego dejanja upnika.

Bistvo pritožbe dolžnika pa je v tem, da meni, da je bila izvršba, kot je bila predlagana, neizvedljiva, odnosno priključitev upnika na dolžnikovo električno omrežje nemogoča in tudi nedopustna. Iz tega napravi zaključek, da bi bilo možno uporabiti določbo 158. čl. ZPP, ki govori o umiku tožbe. Pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve odgovarja, da je bila izvršba ves čas potrebna in izvedljiva in je bilo v teku tega izvršilnega postopka že zavzeto stališče, tako s strani sodišča prve stopnje kot s strani pritožbenega sodišča. Če je upnik sedaj delno umaknil predlog za izvršbo, tega ni mogoče šteti njemu v škodo in tako tudi ne pride v poštev uporaba 158. čl. ZPP.

Dolžnik v svoji pritožbi tudi pravi, da je sklep o odmeri stroškov za delo O.M. in Elektro X nepravilen. To svojo trditev izvaja iz dejstva, da je bil po izvršilnem sklepu dolžan založiti za stroške izvršbe znesek 30.000,00 SIT, ki da je bil zarubljen iz njegovega dobroimetja na žiro računu pri banki. Iz tega zneska bi se morali sproti poravnavati stroški, ne pa da je ta denar ležal na depozitu in se ni obrestoval. Pritožbeno sodišče glede na te pritožbene navedbe ugotavlja, da je bila izvršba res tako dovoljena kot je bila predlagana in kot sedaj pravi v pritožbi dolžnik, vendar pa je iz izdanega sklepa razvidno, da bo ta sklep po pravnomočnosti odstopljen LB Kranj, PE Radovljica. Ali je bila ta odredba izvršena ali ne iz izpisa ni razvidno, saj pri odredbi ni zaznamka o tem, da je bila izvršena, v spisu pa tudi ni povratnice, ki bi izkazovala, da je bil sklep poslan v banko. Vprašljivo je torej, ali je trditev v pritožbi, da je dolžnik založil 30.000,00 din, resnična. Vendar pa ta okoliščina na odločitev o poravnavi teh stroškov ne more imeti nobenega vpliva. Upnik je stroške plačal in ima pravico do povrnitve.

Prav pa je dati pritožbi, da stroški, kot so bili odmerjeni, niso odmerjeni pravilno. Predvsem pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da upniku ne gredo stroški za odgovor na pritožbo, ki ga je vložil 9.10.1987 in tudi ne takse za ta odgovor, kot tudi ne za odgovor na pritožbo, vložen 22.4.1998, nadalje za odgovor na pritožbo dne 3.10.1998 in za odgovor na pritožbo vložen 31.1.1991. Za vse te stroške je pritožbeno sodišče odločilo v sklepih, s katerimi je odločalo o pritožbah, da jih je upnik dolžan nositi sam glede na to, da v postopku s pritožbo zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno zmotno prisodilo upniku stroške, ki so mu nastajali v zvezi z odgovori na pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato zmanjšalo stroške, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo odvetniku v znesku 45.120,25 SIT na 40.968,75 SIT. Tudi takse za odgovore na pritožbo so bile nepravilno priznane in je pritožbeno sodišče tudi v tem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje in teh taks ni priznalo. Kar pa se tiče valorizacije takse za predlog za izvršbo, ki jo je sodišče valoriziralo, pa je treba dati prav pritožbi, da za to ni nobene zakonite podlage. Tu gre za čisto denarno terjatev in jo je treba zato priznati brez valorizacije. Pritožbeno sodišče je zato to takso odmerilo tako kot sodišče prve stopnje, vendar brez valorizacije.

Skupni znesek priznanih taks je pritožbeno sodišče torej spremenilo od zneska 13.769,30 SIT na 8.342,93 SIT. Prav tako seveda ni nobene zakonite osnove za valorizacijo stroška za delavce, ki je bil zaznamovan z zneskom 20.000,00 din in ki ga je sodišče priznalo v valoriziranem znesku 3.968,27 SIT. Pritožbeno sodišče je v tem delu sklep spremenilo tako, da je priznalo upniku zaznamovane stroške brez valorizacije. Tako se pokaže, da znašajo izvršilni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 82.002,80 SIT, skupaj 68.458,68 SIT.

Prav pa je dati pritožbi tudi v tistem delu, ko pravi, da ni zakonite podlage za zamudne obresti od leta 1985 dalje. Dolžnik bo prišel v zamudo šele tedaj, ko bodo zapadli priznani stroški in če jih ne bo plačal v paricijskemu roku. Ni mu mogoče nalagati zakonitih zamudnih obresti od leta 1985 oziroma 1986 oziroma 1988, saj dolžnik takrat še ni bil v zamudi. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijani sklep v 2. točki izreka in priznalo zakonite zamudne obresti šele od izdaje sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 380. čl. ZPP izpodbijani sklep delno spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.