Jedro

Izpodbijana dopisa nista dokončna upravna akta v smislu določb 2. člena ZUS-1. Niti pri dopisu z dne 12. 1. 2018 niti pri dopisu z dne 6. 2. 2018 namreč ne gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi upravni organ vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice (ali njenih članic). Ker ne gre za upravni akt, se za njegovo izdajo tudi ni vodil upravni postopek.

Zoper odločbo iz 41. člena ZVis je stranki zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Sodno varstvo v sporih glede (kršitve) pravic in obveznosti iz razmerij med koncedentom in koncesionarjem, ki so predmet urejanja s koncesijsko pogodbo, pa se zagotavlja v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti.

Za uradno evidenco se po drugem odstavku 179. člena ZUP šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil; glede na navedeno je za takšno evidenco šteti tudi eVŠ.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Univerza A. (v nadaljevanju U.A. ali tožnica) je na to sodišče vložila tožbo v uvodoma navedenem upravnem sporu ter predlog za izdajo začasne odredbe.

2. V tožbi je navedla, da je z dopisom z dne 5. 1. 2018 Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju Ministrstvo ali toženka) predlagala, da kot koncedent upošteva spremembe pravnoorganizacijske oblike tožničinih članic - Fakultete B. (v nadaljevanju F.B.) in Fakultete C. (v nadaljevanju F.C.) - ter pristopi k uskladitvi koncesijskih pogodb v skladu z določbami 10. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis). Toženka je z dopisom, št. 6033-569/2016/174 z dne 12. 1. 2018 (v nadaljevanju dopis z dne 12. 1. 2018), ki ga je tožnica prejela 16. 1. 2018, predlog nezakonito zavrnila in vztrajala pri nakazovanju koncesijskih sredstev na računa F.B. in F.C.. Tožnica je 14. 2. 2018 prejela še dopis toženke, št. 6033-569/2016/208 z dne 6. 2. 2018 (v nadaljevanju dopis z dne 6. 2. 2018), v katerem je ta vztrajala pri svojih napačnih stališčih glede statusa tožnice in njenih članic ter ponovno zavrnila tožničin predlog za nakazovanje finančnih sredstev iz koncesijskega razmerja na tožnico.

3. Izpodbijana dopisa z dne 12. 1. 2018 in 6. 2. 2018 sta glede na vsebino po mnenju tožnice posamična akta, s katerima je toženka nezakonito odločila o vsebini koncesijskega razmerja z F.B. in F.C., ki bi moralo biti glede na spremembo njune pravnoorganizacijske oblike na podlagi 10. člena ZVis usklajeno tako, da bi se koncesijska sredstva nakazovala tožnici. Toženka je v dopisih navedla, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za poslovanje v pravnem prometu kot univerza, in z enostranskim oblastvenim aktom zavrnila njeno zahtevo po uskladitvi koncesijskega razmerja z novimi okoliščinami oziroma zahtevek tožnice do koncesijskih sredstev, ki ji na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZVis pripadajo kot univerzi, katere članici F.B. in F.C. kot koncesionarja izvajata nacionalni program visokega šolstva, za katera zagotavlja sredstva Republika Slovenija. S tem je toženka meritorno odločila o pravicah in obveznostih iz koncesijskega razmerja. Izpodbijana dopisa se namreč nanašata na točno določene subjekte (F.B., F.C. in tožnico) ter točno določeni koncesijski razmerji in tako, ne glede na svoje poimenovanje in obliko, pomenita posamična in konkretna oblastvena akta, s katerima je bilo dokončno vsebinsko odločeno o tožničini pravici oziroma obveznosti, zaradi česar njuno zakonitost presoja sodišče v upravnem sporu. Iz dopisov je razvidno, da je zahtevo tožnice toženka zavrnila oziroma da jo je pripravljena izpolniti le, če tožnica ter F.B. in F.C. nezakonito spremenijo svoje akte o ustanovitvi. Zoper odločitev toženke ni predvidena pritožba in je tako dokončna.

4. Kot nadalje navaja tožnica, tožbo podrejeno vlaga tudi na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije, saj gre pri izpodbijanih dopisih za posamična akta oziroma dejanji toženke, ki skupaj z njenimi drugimi izpodbijanimi dejanji (nesklenitev aneksov h koncesijskim pogodbam, nevpis v evidenco eVŠ,) tvorijo enovito nezakonito dejanje, s katerim toženka posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice. Tej zoper dopisa in ostala izpodbijana ravnanja toženke ni zagotovljeno drugo pravno varstvo, s katerim bi toženko, ki s svojimi ravnanji nadaljuje, prisilila k spoštovanju 10. člena ZVis ter prenosu koncesij na tožnico in vpisu tožnice v eVŠ.

5. Tožnica pojasnjuje, da je zasebni visokošolski zavod s tremi članicami: F.B., F.C. ter Fakulteto Č. (v nadaljevanju F.Č.). Senat za akreditacijo pri Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo je z odločbo, št. 0141-15/2007/12 z dne 6. 10. 2008, ki je pravnomočna, podal pozitivno strokovno mnenje k ustanovitvi U.A.. Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju NAKVIS) je z dopisom, št. 6030-2/2016/4 z dne 28. 11. 2016, tožnico obvestila, da jo je istega dne vpisala v javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov s pripadajočimi članicami: F.B., FC. in F.Č., da je sedaj tožnica odgovorna za programske akreditacije posameznih visokošolskih zavodov in da bo institucionalna evalvacija potekala na ravni univerze. Akreditacija U.A. in njenih članic je veljavna do 30. 9. 2010. To izhaja tudi iz javne evidence visokošolskih zavodov. Glede na navedeno je bilo treba pristopiti k uskladitvi aktov o ustanovitvi tožnice in njenih članic, kot predvidevata ZVis (10. člen)1 in Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ), oziroma prilagoditi pravnoorganizacijsko obliko tožničinih članic ter urediti razmerja med tožnico in njenimi članicami, ki z včlanitvijo v U.A. nimajo več statusa samostojnega visokošolskega zavoda, ampak status članice univerze. Še naprej pa ohranjajo status zasebnega zavoda skladno z ZZ. Tožnica je tako 14. 11. 2017 sprejela nov Akt o ustanovitvi zasebnega visokošolskega zavoda Univerza A. (v nadaljevanju Akt o ustanovitvi U.A.), istega dne so svoje nove ustanovitvene akte sprejele tudi njene članice. Po izvedenih uskladitvah je tožnica z dopisom z dne 5. 1. 2018 toženko obvestila, da sta F.B. in F.C. v poslovni register vpisani z novimi podatki (prva od 21. 12. 2017 kot Univerza A., Fakulteta B., druga pa od 27. 12. 2017 kot Univerza A., Fakulteta C., obe s pravnoorganizacijsko obliko članica univerze), da se v sodnem registru nahajata spremenjena akta o ustanovitvi obeh fakultet in da sta s tem obe fakulteti vpisani v sodnem registru skladno z ZVis. Ker F.B. in F.C. na podlagi s toženko sklenjenih koncesijskih pogodb izvajata koncesionirane visokošolske programe, in sicer F.B. na podlagi koncesijske pogodbe, št. C3330-17-500117 z dne 10. 8. 2017 (v nadaljevanju koncesijska pogodba št. C3330-17-500117), FDŠ pa na podlagi koncesijske pogodbe, št. C3330-17-500119 z dne 8. 8. 2017 (v nadaljevanju koncesijska pogodba št. C3330-17-500119), je tožnica z dopisom z dne 5. 1. 2018 toženki kot koncedentu predlagala, naj koncesijska sredstva začne nakazovati na račun tožnice namesto na računa F.B. in F.C. ter da naj se ustrezno spremeni dikcija koncesijskih pogodb. Toženka je to zavrnila z izpodbijanim dopisom z dne 12. 1. 2018, ki je nepravilen in v nasprotju z 10. členom ZVis. Zato je tožnica z dopisom z dne 18. 1. 2018 toženko opozorila na nepravilnost stališč iz dopisa z dne 12. 1. 2018 in ji predlagala sestanek, na katerem bi se obravnavala stališča strank. Izpostavila je, da toženka ni pristojna odločati o statusu univerze in njenih članic, saj je o tem že odločila NAKVIS, da tožnici zaradi napačnih tolmačenj toženke nastajajo nepopravljive škodljive posledice, da je status tožnice in njenih članic urejen zakonito ter smiselno enako kot status Univerze v Ljubljani in njenih članic, da bi morala toženka v skladu z 10. členom ZVis koncesijska sredstva nakazovati tožnici in ne njenim članicam ter da je poziv toženke k odpovedi pravne subjektivitete in ureditvi univerzalnega pravnega nasledstva članic tožnice brez pravne podlage. Toženka je odgovorila z dopisom z dne 6. 2. 2018 in v njem ponovila svoja napačna stališča. 6. Z zavrnitvijo zahteve po prenosu koncesij z F.B. in F.C. na tožnico je tej toženka povzročila več vrst škodljivih posledic, ki še nastajajo. Tožnica nima drugih virov dohodkov, zato ji je onemogočeno normalno delovanje in razvoj, ne more zaposliti primernega osebja, s čimer trpijo priprave na študijsko leto 2018/19 in njeno raziskovalno delo. Onemogočena ji je promocija. Grozi ji izguba obstoječih in potencialnih partnerjev, s katerimi sklepa sporazume o sodelovanju, zaradi česar bi lahko utrpela premoženjsko škodo (izpad sredstev iz potencialnega znanstvenega sodelovanja) in nepremoženjsko škodo (izguba ugleda doma in v tujini, rast nezaupanja v institucijo). Neurejen status vpliva na njeno prepoznavnost in ugled med študenti. Tožnici in njenim članicam je onemogočeno izvajanje nalog, ki se zahtevajo po koncesijskih pogodbah (priprava in izvajanje letnega plana dela in strategije razvoja ter z razvojnim stebrom financiranja povezane aktivnosti). Finančna škoda nastaja tudi zaradi nenakazovanja sredstev, ki so jih tožnica in njene članice pridobile na podlagi uspešnih prijav na različne razpise. Na primer, F.C. je prejela v podpis aneks št. 3 k Pogodbi o sofinanciranju izvedbe operacije št. C3330-17-539003 „Krajša in daljša gostovanja tujih strokovnjakov in visokošolskih učiteljev na slovenskih visokošolskih zavodih v letih 2016 – 2018“ (v nadaljevanju pogodba o sofinanciranju gostovanj), iz katerega je razvidno, da toženka ni upoštevala, da pri F.C. ni prišlo le do spremembe imena, ampak tudi do spremembe statusa iz samostojnega visokošolskega zavoda v članico univerze, čeprav je bila o tem obveščena z dopisom z dne 5. 1. 2018. Ker gre pri tem sofinanciranju za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega sredstva zagotavlja Republika Slovenija, bi aneks morala nasloviti na tožnico. Z ravnanjem toženke je tožnici in F.C. onemogočeno nadaljevati sodelovanje pri izvajanju zadevne operacije, saj bi s prejemom sredstev, ki bi jih morala dobiti tožnica, F.C. kršila določbe ZVis.

7. Tožnica kot nezakonito ravnanje toženke navaja tudi njeno zavračanje, da bi v eVŠ vpisala tožnico in njene članice s statusom, s kakršnim so akreditirane in vpisane v javno evidenco akreditacij visokošolskih zavodov. Med vsebinami eVŠ je namreč tudi evidenca visokošolskih zavodov, v kateri se vodijo podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji. Te podatke za potrebe eVŠ zagotavlja NAKVIS, ki vodi javno evidenco akreditacij visokošolskih zavodov (51v. in 51f. člen ZVis), in sicer podatke o akreditiranih visokošolskih zavodih ter javnoveljavnih študijskih programih in študijskih programih za izpopolnjevanje po uradni dolžnosti sporoči v sedmih dneh po dokončnosti odločbe o akreditaciji, toženka pa jih po uradni dolžnosti vpiše v eVŠ. Toženka je bila o akreditaciji že večkrat obveščena. Z dopisom z dne 5. 1. 2018 jo je tožnica še enkrat obvestila o spremembah vpisov v poslovnem registru AJPES pri tožnici in njenih članicah F.B. in F.C. ter jo zaprosila, naj uredi vpis tožnice v eVŠ in sporočene spremembe upošteva pri objavi razpisa za vpis za študijsko leto 2018/19. Toženka na dopis ni odgovorila, niti ni tožnice vpisala v eVŠ. Zaradi priprave pogodbe o sofinanciranju projekta Socialno pravna urgenca: brezplačna pravna pomoč za socialno ranljive skupine je F.B. z dopisom z dne 6. 2. 2018 toženko še enkrat pozvala, da ji dostavi potrdilo oziroma drug verodostojen dokument, iz katerega bi bil razviden pričetek postopka vpisa tožnice v eVŠ. Takšnega dokumenta toženka do vložitve tožbe ni posredovala, torej kršitev še traja in tožnici ter njenim članicam povzroča škodljive posledice. V tej zvezi navaja, da je bila F.B. na javnem razpisu Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije izbrana za sofinanciranje predhodno omenjenega projekta Socialna pravna urgenca. Od Javnega sklada je 6. 2. 2018 prejela poziv k posredovanju dokumentacije zaradi določitve podpisnika pogodbe. Obrazložitev F.B., da je lahko ta pogodba sklenjena le s tožnico, je Javni sklad sprejel, vendar pa hkrati 12. 2. 2018 EPF povedal, da tožnica v skladu s pogoji razpisa ne more biti nosilec projekta, dokler ni vpisana v eVŠ. Glede na začetek projekta s 1. 3. 2018 bi se študenti morali prijaviti do 19. 2. 2018, vendar se zaradi nezakonitih ravnanj toženke projekt ne more pričeti, zaradi česar nastaja tožnici finančna škoda, kot tudi škoda na ugledu tožnice in F.B..

8. V nadaljevanju tožnica argumentira, zakaj je po njenem mnenju toženka v izpodbijanih dopisih z dne 12. 1. 2018 in 6. 2. 2018 nepravilno uporabila materialno pravo, to je določbe ZVis in ZZ, ki jih je treba razumeti tako, da so fakultete in druge članice univerze samostojne pravne osebe (zavodi), katerih pravna sposobnost pa je takrat, ko izvajajo nacionalni program visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, omejena. Stališče toženke, da so F.B., F.C. in F.Č. z združitvijo v U.A. izgubile pravno subjektiviteto, nima zakonske podlage. Omenjene fakultete so z združitvijo oziroma priključitvijo k NU sicer izgubile status samostojnega visokošolskega zavoda in pridobile status članice univerze, pri čemer gre še vedno za zasebne visokošolske zavode in s tem pravne osebe (prvi odstavek 4. člena in 12. člen ZZ). Ta zakon tudi razlikuje zasebne in javne zavode ter njihov status, in sicer zasebni zavod ne more obstajati drugače kot tako, da je vpisan v sodni register in ima položaj pravne osebe. Sicer pa tožničino stališče potrjuje tudi 10. člen Statuta Univerze v Ljubljani (katere ustanoviteljica je Republika Slovenija), iz katerega izhaja, da je članica univerze pravna oseba, katere pravna sposobnost je omejena, ko izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva ter nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, za katera zagotavlja sredstva Republika Slovenija oziroma so sredstva pridobljena iz evropskih in drugih mednarodnih sodelovanj in projektov, financiranih iz javnih sredstev. Tudi v poslovnem registru AJPES so fakultete, ki so članice Univerze v Ljubljani, vpisane kot samostojne pravne osebe, in sicer kot članice univerze. Takšno ureditev povzemajo tudi akti o ustanovitvi tožnice in njenih članic. Razlaga toženke je tako brez razumnih razlogov in očitno napačna, v očitnem nasprotju z jezikovnim pomenom in vsemi metodami interpretacije pravnih pravil. Zato gre pri ravnanjih, ki jih sintetizira dopis z dne 12. 1. 2018, za arbitrarno in samovoljno ravnanje toženke, ki je kot tako v nasprotju z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), perpetuira pa se z dopisom z dne 6. 2. 2018. 9. Da sta izpodbijana dopisa brez pravne podlage, potrjuje tudi to, da je tožnica s svojimi članicami vpisana v javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov, ki jo vodi NAKVIS, tožničine članice pa so tam navedene kot članice univerze in ne kot samostojni visokošolski zavodi. Navedena javna evidenca ima podlago v ZVis, kar pomeni, da je to skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uradna evidenca, potrdila, ki se izdajajo na podlagi takšne evidence, pa imajo dokazno moč javne listine. Čim postane visokošolski zavod članica univerze, ex lege nastopi posledica iz tretjega odstavka 10. člena ZVis, torej ko gre za nacionalni program visokega šolstva in javna sredstva, nastopa v imenu in za račun univerze, ki postane nosilec pravic in obveznosti, ki jih je imela dotlej samostojna članica. Kar pomeni, da je lahko le univerza sopogodbenica v razmerju do toženke kot koncedenta, ki sme in mora po samem zakonu skleniti ustrezne pogodbe s tožnico in neposredno tožnici bi tudi morala biti nakazovana koncesijska sredstva. Da je toženkino stališče zmotno in v očitnem nasprotju z 10. členom ZVis, izhaja tudi iz pravnih mnenj doc. dr. D.D., doc. dr. E.E. in prof. dr. F.F.. Toženka, ne glede na vpis v javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov pri NAKVIS in vpise v sodni register oziroma register AJPES, ne priznava, da so F.B., F.C. in F.Č. članice tožnice in s tem dejansko zanika njen obstoj ter tožnico in njene članice sili v nezakonito stanje, ko članice uporabljajo javna sredstva v svojem imenu in za svoj račun, ne pa, kot zahteva tretji odstavek 10. člena ZVis, v imenu in za račun univerze.

10. Tožnica, kot že rečeno, tožbo podrejeno vlaga na podlagi 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 157. člena Ustave, saj gre pri izpodbijanem dopisu za posamični akt, s katerim je toženka zavrnila ustrezno prilagoditev koncesijskih pogodb, oziroma dejanje (pasivnost toženke, ki ne spoštuje 10. člena ZVis), s katerim toženka posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice. Odločitev toženke, da bo tožnico samovoljno obravnavala drugače od Univerze v Ljubljani, pomeni kršitev temeljnih načel enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Toženka tožnici protizakonito odreka možnost, da bi pričela s polnopravnim poslovanjem, od njenih članic pa protipravno zahteva, da se odpovedo lastni pravni subjektiviteti, medtem ko pravno identičnega položaja Univerze v Ljubljani in njenih članic ne prereka. S tem posledično posega v avtonomijo tožnice in njenih članic, ki jim jo jamči 58. člen Ustave. Z zahtevo po spremembi ustanovitvenih aktov, brez navedbe razlogov, na podlagi katerih bi v skladu z načelom sorazmernosti to lahko storila, je toženka posegla tudi v splošno osebnostno pravico tožnice do svobode delovanja, ki jo varuje 35. člen Ustave. Tožnica poudarja, da kot zasebna univerza uživa širšo avtonomijo in bi zato morala imeti širša pooblastila, da si sama uredi svoj položaj. Ker je onemogočena pri normalnem delovanju, je kršena tudi njena pravica do svobodnega znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave). Glede na to, da tožnici zaradi nezakonitega dejanja toženke, ki še traja, nastajajo škodljive posledice oziroma težko popravljiva škoda, tožnica predlaga, naj sodišče na podlagi 66. člena ZUS-1 odloči o prepovedi nadaljevanja nezakonitega dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja.

11. Tožnica sodišču predlaga, naj razsodi: (1.) Tožbi se ugodi in se akta toženke z dne 12. 1. 2018 in z dne 6. 2. 2018 v celoti odpravita in vrneta toženki v nov postopek. (2.) Toženka je dolžna v roku 5 dni v spletni portal eVŠ vpisati U.A. in spremeniti vpis U.A., F.B. ter U.A., F.C., ki sta vpisani kot samostojna visokošolska zavoda, tako, da bosta vpisani kot članici univerze. (3.) Toženka je dolžna tožnici omogočiti izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva tako, da z njo sklene aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500117 ter aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500119, v katerih se določi, da s sklenitvijo aneksa koncesionar po koncesijski pogodbi postane U.A.. (4.) Toženki se naloži, da v 5 dneh s tožnico sklene aneks k pogodbi o sofinanciranju gostovanj, na podlagi katerega bodo sredstva po citirani pogodbi nakazana na račun tožnice. Podrejeno pa naj sodišče razsodi: (1.) Tožbi se ugodi in ugotovi, da je toženka z aktom z dne 12. 1. 2018, nevpisom tožnice v evidenco eVŠ in nesklenitvijo aneksov h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500117, h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500119 ter k pogodbi o gostovanjih kršila človekove pravice tožnice iz 14., 22., 58. in 59. člena Ustave. (2.) Akta toženke z dne 12. 1. 2018 in z dne 6. 2. 2018 se v celoti odpravita in vrneta toženki v nov postopek, toženki pa se prepove nadaljnje kršitve človekovih pravic tožnice. (3.) Toženka je dolžna v roku 5 dni v spletni portal eVŠ vpisati U.A. in spremeniti vpis U.A., F.B. ter U.A., F.C., ki sta vpisani kot samostojna visokošolska zavoda, tako, da bosta vpisani kot članici univerze. (4.) Toženka je dolžna tožnici omogočiti izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva tako, da z njo sklene aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500117 ter aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500119, v katerih se določi, da s sklenitvijo aneksa koncesionar po koncesijski pogodbi postane U.A.. (5.) Toženki se naloži, da v 5 dneh s tožnico sklene aneks k pogodbi o sofinanciranju gostovanj, na podlagi katerega bodo sredstva po citirani pogodbi nakazana na račun tožnice. V vsakem primeru naj se toženki naloži tudi, da tožnici povrniti vse stroške postopka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožnica je hkrati s tožbo podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Sklicuje se na določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in meni, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo ne bo imelo pomena, saj ji zaradi aktov in nezakonitih ravnanj toženke, opisanih v tožbi, nastaja težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. Nepopravljivi posledici sta zlasti dve: prva je zavračanje toženke, da bi podpisala pogodbe in anekse, ki se nanašajo na izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija; druga pa onemogočanje tožnice, da bi bila navedena (z dodatno navedbo članice, preko katere izvaja posamezne visokošolske programe) v razpisu za vpis v visoko šolstvo 2018/19. Da ne bi prišlo do prenehanja izvajanja akreditiranih visokošolskih programov v okviru nacionalnega programa visokega šolstva, so bile njene članice prisiljene podpisati pogodbe in anekse s toženko kot samostojni visokošolski zavodi. Vendar je takšna oblastna prisila toženke, ki ne upošteva vpisa tožnice in njenih članic v javno evidenco akreditacij visokošolskih zavodov, tožnici onemogoča izvajanje njene dejavnosti, od njenih članic pa zahteva ravnanje, ki ni skladno z zakonom, nezakonita. Posledično tožnici in njenim članicam nastajajo sledeče škodljive posledice: - izpad finančnih sredstev zaradi zavračanja sklenitev pogodb oziroma aneksov k pogodbam o financiranju izvajanja nacionalnega programa visokega šolstva (zavračanje prenosa koncesij z njenih članic na tožnico); - okrnjenost programa mobilnosti posameznikov Erasmus+ in posledične finančne škode, ker tožničinim članicam grozi izpad tega programa; - ker se članice se ne bodo mogle prijaviti na razpis, ki omogoča pridobivanje dodatka za sofinanciranje mobilnosti študentov iz socialno šibkejših okolij, je velika verjetnost, da se ti študenti za mobilnost ne bodo odločili (onemogočanje optimalnega izvajanja mobilnosti); - tožnici je nezakonito onemogočen vpis v eVŠ, zato se ne more prijavljati na projekte in razpise, kjer je tak vpis določen kot pogoj, posledica je izguba morebitnega financiranja ter zaviranje razvoja in obstoja tožnice; - onemogočena je javna predstavitev in promocija tožnice in njenih članic, saj (potencialnim) študentom ne more dati zakonitih informacij, niti tistih, ki izhajajo iz javnih evidenc NAKVIS, ki jih toženka ne priznava; - nezakonita dejanja toženke vplivajo na neustrezno računovodenje, tudi glede davčnih obveznosti; - prihaja do izgube obstoječih in potencialnih partnerjev (sporazumi s sodišči, pisma o nameri, programi VTI in drugi); - ena najhujših nepopravljivih posledic je nezadovoljstvo študentov zaradi nezakonitega stanja, ki ga je povzročila toženka. Gre za posledice, ki pomenijo težko popravljivo škodo, ne le materialno, ampak gre pri tožnici za pravico do njenega življenja oziroma delovanja. Izdaja predlagane začasne odredbe ne nasprotuje javni koristi ali koristim nasprotnih strank ter je skladna z načelom sorazmernosti, saj, kot sklepno navaja tožnica, predlagana začasna ureditev ne bo povzročila nobenih neodpravljivih posledic, ampak zgolj omogočila tožnici opravljanje njene dejavnosti, ki je v javnem interesu.

13. Po navedenem tožnica sodišču predlaga, naj izda naslednjo začasno odredbo: (1.) Toženka je dolžna v roku 5 dni v spletni portal eVŠ vpisati U.A. in spremeniti vpis U.A., F.B. ter U.A., F.C., ki sta vpisani kot samostojna visokošolska zavoda, tako, da bosta vpisani kot članici univerze. (2.) Toženka je dolžna tožnici omogočiti izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva tako, da z njo sklene aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500117 ter aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500119, v katerih se določi, da s sklenitvijo aneksa koncesionar po koncesijski pogodbi postane U.A.. (3.) Toženki se naloži, da v 5 dneh s tožnico sklene aneks k Pogodbi o sofinanciranju gostovanj, na podlagi katerega bodo sredstva po citirani pogodbi nakazana na račun tožnice. (4.) Ta začasna odredba velja do pravnomočne sodne odločbe v tem postopku.

K I. točki izreka:

14. Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Če zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (tožba zaradi molka; glej tretji odstavek 5. člena v zvezi z določbami drugega do četrtega odstavka 28. člena ZUS-1).

15. V skladu s četrtim odstavkom 4. člena ZUS-1 pa sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za zakonsko izpeljavo določbe drugega odstavka 157. člena Ustave, po kateri, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Upravni spor po 4. členu ZUS-1 (t.i. subsidiarni upravni spor) je torej dopusten samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na povedano (tudi) v primeru, ko se sodno varstvo zagotavlja s tožbo v rednem upravnem sporu zaradi zakonitosti upravnega akta po 2. členu ZUS-1 oziroma tožbo zaradi molka, torej zaradi neizdaje oziroma nevročitve upravnega akta, upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni dopusten.

16. Tožnica s tožbo v tem upravnem sporu predvsem izpodbija dopisa Ministrstva z dne 12. 1. 2018 in z dne 6. 2. 2018. 17. Kot je razvidno iz tožbi priloženega dopisa z dne 12. 1. 2018, z njim Ministrstvo odgovarja tožnici na njen dopis z dne 5. 1. 2018. Navaja, da po vpogledu v podatke AJPES, ki temeljijo na podatkih sodnega registra, ugotavlja, da je pri samostojnih visokošolskih zavodih F.B. in F.C. zabeležena sprememba vpisa, in sicer sprememba imena v kontekstu dodanega besedila „Univerza A.“ ter dostavka „članica univerze“ pri definiciji pravnoorganizacijske oblike. Vendar pa se v Aktu o ustanovitvi U.A. (4. člen) pri članicah univerze ohranja dikcija, da so to (zasebni) visokošolski zavodi, ki so pravne osebe. Po mnenju Ministrstva je določbe 10. člena ZVis mogoče razumeti le tako, da je v razmerju univerza - članica pravna oseba zgolj univerza, določba četrtega odstavka omenjenega člena ZVis pa ne pomeni, da ta zakon tudi članicam univerze podeljuje status pravne osebe. Nadalje Ministrstvo navaja, da Akt o ustanovitvi U.A. ne ureja univerzalnega pravnega nasledstva U.A. glede doslej samostojnih visokošolskih zavodov, ki naj bi se s članstvom v U.A. v bistvu odpovedali lastni pravni subjektiviteti, in da zato, tudi ob upoštevanju ohranitve članicam univerze lastnih aktov o ustanovitvi, Ministrstvo iz AJPES razvidno spremembo podatkov razume zgolj kot spremembo imena „članic“ U.A.. S tega vidika po mnenju Ministrstva ni zadoščeno določbam ZVis, prav tako ni mogoče slediti stališču tožnice glede nakazovanja koncesijskih sredstev iz obstoječih koncesijskih pogodb na tožničin račun. Ministrstvo izpostavlja še 18. člena ZVis ter nato tožnico poziva, da popravi Akt o ustanovitvi U.A. po vzoru ostalih univerz v Republiki Sloveniji, ki svoj statusno pravni položaj urejajo le z enim aktom o ustanovitvi, s katerim bo izrecno in nedvoumno urejeno univerzalno pravno nasledstvoo U.A. v kontekstu doslej samostojnih visokošolskih zavodov. Ministrstvo podaja še svoj pogled glede položaja direktorja tožnice in rektorja univerze ter v zaključku dopisa tožnico poziva k čimprejšnjemu ustreznemu postopanju, ker se zaključujejo postopki priprave razpisa za študijsko leto 2018/19. 18. V dopisu z dne 6. 2. 2018, prav tako naslovljenemu na tožnico, Ministrstvo uvodoma poudarja, da njegovega dopisa z dne 12. 1. 2018 ni mogoče razumeti kot akt v smislu 157. člena Ustave, ampak kot pojasnilo stališč Ministrstva oziroma predlog ustrezne ureditve odprtih vprašanj. Navaja, da kot nesporno sprejema dejstvo, da je s pravnomočno odločbo NAKVIS ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za ustanovitev visokošolskega zavoda U.A.. Kar pojasnjuje v dopisu z dne 12. 1. 2018, je to, da je pravica do ustanovitve univerze v konkretnem primeru realizirana v nasprotju z določbami 10. člena ZVis, ker ohranja status pravne osebe tudi za posamezne članice U.A.. To svoje stališče Ministrstvo utemeljuje v nadaljevanju dopisa in kot primer zakonite ureditve citira Odlok o ustanovitvi Univerze na Primorskem. Ministrstvo meni, da ob vztrajanju tožnice pri ohranitvi trenutnega stanja ne more oziroma ne sme slediti njenim predlogom glede preusmeritve finančnih sredstev iz koncesijskega razmerja med Ministrstvom in U.A., F.B. ter Ministrstvom in U.A., F.C. na tožnico, ker bi bilo to v nasprotju z odločbo o podelitvi koncesije in sklenjeno koncesijsko pogodbo. Bo pa, kot nadalje navaja, upoštevalo nova imena visokošolskih zavodov, tudi pri vseh z njimi sklenjenih pogodbah in pri razpisih za vpis, s čimer je po mnenju Ministrstva preprečen nastanek škodljivih posledic. Še naprej se kot doslej izvaja financiranje koncesij, fakultete se lahko prijavljajo na javne razpise, urejen je vpis v eVŠ. Da bi bilo mogoče v celoti slediti predlogom tožnice, pa slednji Ministrstvo ponovno predlaga, da ustrezno spremeni Akt o ustanovitvi U.A..

19. Kot izhaja iz njune navedene vsebine, izpodbijana dopisa nista dokončna upravna akta v smislu določb 2. člena ZUS-1. Niti pri dopisu z dne 12. 1. 2018 niti pri dopisu z dne 6. 2. 2018 namreč ne gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi upravni organ vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice (ali njenih članic). Ker ne gre za upravni akt, se za njegovo izdajo tudi ni vodil upravni postopek. Prav tako ne gre za drug akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, za katerega bi zakon določal, da o njegovi zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu. Glede na povedano torej upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper izpodbijana dopisa ni dopusten.

20. Ker je tožnica navedla, da tožbo podrejeno vlaga tudi na podlagi 4. člena ZUS-1, je moralo sodišče preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za takšen upravni spor.

21. Izpodbijana dopisa Ministrstva sama po sebi ne pomenita posega v tožničine pravno zavarovane pravice. Kot izhaja iz tožbenih navedb in predloga odločitve, ki naj jo sodišče sprejme o tožbi, tožnica sodno varstvo v upravnem sporu (po 4. členu ZUS-1) uveljavlja, ker želi doseči (in meni, da za to nima drugega sodnega varstva), da ji toženka s tožnico sklene aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500117 in aneks h koncesijski pogodbi št. C3330-17-500119, v katerih naj se določi, da s sklenitvijo aneksa koncesionar po koncesijski pogodbi postane tožnica. Nadalje želi doseči, da toženka s tožnico sklene aneks k pogodbi o sofinanciranju gostovanj, na podlagi katerega bodo sredstva po tej pogodbi nakazana na račun tožnice. Doseči želi tudi, da se tožnica vpiše v eVŠ in da se tam spremeni vpis U.A., F.B. ter U.A., F.C. (ki sta vpisani kot samostojna visokošolska zavoda) tako, da bosta vpisani kot članici univerze.

22. Kot je razvidno iz omenjenih tožbi priloženih koncesijskih pogodb, je koncesijska pogodba št. C3330-17-500117 sklenjena med toženko kot koncedentom in F.B. kot koncesionarjem, koncesijska pogodba št. C3330-17-500119 pa je sklenjena med toženko kot koncedentom in F.A. kot koncesionarjem. V obeh primerih pogodbeni stranki s koncesijsko pogodbo opredeljujeta medsebojne pravice in obveznosti (to je izvedbo in financiranje študijske dejavnosti ter s študijem povezane interesne dejavnosti študentov od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2020), temelječe na koncesijah, ki so bile (kot je razvidno iz 2. člena obeh koncesijskih pogodb) koncesionarjema za izvajanje rednega študija po tam navedenih študijskih programih podeljene z odločbami Vlade Republike Slovenije, in sicer na podlagi prvega odstavka 47. člena ZVis.

23. Prvi odstavek 47. člena ZVis določa, da se koncesija za opravljanje javne službe v visokem šolstvu dodeli z odločbo Vlade Republike Slovenije2 na podlagi javnega razpisa. V javnem razpisu se, kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, navedejo zlasti predmet koncesije, pogoji za opravljanje javne službe, čas, za katerega se dodeljuje koncesija, rok, do katerega se sprejemajo prijave, ter rok, v katerem bodo prijavljeni obveščeni o izbiri. Razmerja med koncedentom in koncesionarjem se v skladu s četrtim odstavkom 47. člena ZVis uredijo s pogodbo o koncesiji, ki se sklene v pisni obliki. In sicer se, kot določa peti odstavek istega člena, s pogodbo uredijo zlasti obseg in začetek izvajanja javne službe, rok za odpoved koncesije, sredstva, ki jih za opravljanje javne službe zagotavlja koncedent, ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem, pridobljenim iz javnih sredstev.

24. Vprašanja glede koncesije ter razmerij med koncedentom in koncesionarjem, kar zajema tudi vprašanja, ki se nanašajo na izvrševanje koncesijske pogodbe ter na prenos koncesije oziroma spremembe koncesijskega razmerja, so torej predmet urejanja z odločbo organa iz 41. člena ZVis (v primeru koncesije za opravljanje javne službe v visokem šolstvu, ki ne pomeni dejavnosti študentskih domov, je to odločba Vlade in ne Ministrstva) ter s koncesijsko pogodbo. Zoper odločbo je stranki zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Sodno varstvo v sporih glede (kršitve) pravic in obveznosti iz razmerij med koncedentom in koncesionarjem, ki so predmet urejanja s koncesijsko pogodbo, pa se zagotavlja v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti (1. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z določbami Zakona o sodiščih).

25. Navedeno velja tudi za sodno varstvo v sporih, ki se nanašajo na izvrševanje pogodb, kot je pogodba o sofinanciranju gostovanj, kamor sodi tudi spor o tem, komu oziroma na kateri račun naj se nakazujejo sredstva po citirani pogodbi, ki sta jo (kot izhaja iz tožbi priloženega aneksa št. 3 k tej pogodbi) sklenili toženka in F.C. v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike. Tudi v zvezi s tem je torej tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo (v pravdnem postopku). Sodno varstvo v pravdnem postopku je zagotovljeno tudi, ko(likor) se spor nanaša na povračilo škode zaradi kršitve pravic in obveznosti iz tovrstnih razmerij.

26. Tožnica tožbo po 4. členu ZUS-1 nadalje gradi na navedbah, da toženka podatkov o tožnici in njenih članicah v eVŠ ne vodi skladno s podatki, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe NAKVIS in javne evidence akreditiranih visokošolskih zavodov.

27. ZVis v 81c. členu določa, da se za potrebe ugotavljanja upravičenosti pravic študentov do študija in drugih pravic v breme javnih sredstev, načrtovanja politike in spremljanja delovanja visokega šolstva, spremljanja mreže visokošolskih zavodov in študijskih programov, obveščanja javnosti ter za raziskovalnoanalitične in statistične namene oziroma za izvajanje statističnih, socialno-ekonomskih in drugih raziskovanj s področja visokega šolstva vodi elektronska zbirka podatkov o visokem šolstvu v Republiki Sloveniji, ki zajema podatke o visokošolskih zavodih, o javnoveljavnih študijskih programih, vključno s soglasji glede transnacionalnega izobraževanja in študijskih programih za izpopolnjevanje, o prijavljenih za vpis, o prijavljenih za subvencionirano bivanje oziroma podaljšanje subvencioniranega bivanja študentov, o študentih in diplomantih, o izvajalcih visokošolske dejavnosti ter o zasebnih visokošolskih učiteljih. Zbirka teh podatkov se imenuje eVŠ, sestavljajo jo v drugem odstavku tega člena navedene evidence, med njimi evidenca visokošolskih zavodov. eVŠ se vodi elektronsko. Podatke iz evidenc iz drugega odstavka 81c. člena obdeluje Ministrstvo kot upravljavec eVŠ. V 81č. členu ZVis še dodatno ureja eVŠ evidenco visokošolskih zavodov, v kateri se vodijo podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji (poleg ostalih tudi enolični identifikator univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda, enolični identifikator članice univerze ter vrsta visokošolskega zavoda). Podatke za to evidenco v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZVis Ministrstvo brezplačno pridobi od NAKVIS (ki na podlagi 51v. člena tega zakona vodi javne evidence o akreditacijah visokošolskih zavodov, akreditacijah študijskih programov, evalvacijah visokošolskih zavodov in evalvacijah izvajanja študijskih programov ter višjih strokovnih šol, sklenjenih pogodbah in izdanih soglasjih glede transnacionalnega izobraževanje ter izdanih soglasjih k preoblikovanju visokošolskih zavodov in k spremembam študijskih programov) oziroma od visokošolskih zavodov, če NAKVIS s podatki ne razpolaga.

28. Kot rečeno, tožnica navaja, da toženka v eVŠ ne vodi podatkov, kot izhajajo iz pravnomočne odločbe NAKVIS ter iz javne evidence NAKVIS o akreditacijah visokošolskih zavodov, ter želi s tožbo po 4. členu ZUS-1 doseči, da se v eVŠ vpiše tožnico in spremeni vpis U.A., F.B. ter U.A., F.C., ki sta vpisani kot samostojna visokošolska zavoda, tako, da bosta vpisani kot članici univerze. Zatrjuje, da ji drugo sodno varstvo ni zagotovljeno. Po presoji tega sodišča takšno stališče ni utemeljeno.

29. ZUP v četrtem odstavku 179. člena stranki daje možnost, da od državnega organa zahteva potrdilo oziroma drugo listino (izpisek ipd.) o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco, in določa rok, v katerem se mora takšno potrdilo izdati. Za uradno evidenco se po drugem odstavku tega člena ZUP šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil; glede na navedeno je za takšno evidenco šteti tudi eVŠ. Če organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila oziroma druge listine, mora o tem v roku 15 dni izdati odločbo, če ni v predpisu, s katerim je bila vzpostavljena uradna evidenca drugače določeno (prvi odstavek 180a. člena ZUP). Če ni izdal potrdila, druge listine ali odločbe, se po preteku rokov na podlagi tretjega odstavka 180a. člena ZUP šteje, da je zahtevo zavrnil; zoper to je dovoljena pritožba (glej v tej zvezi še drugi odstavek 230. člena ZUP). Po četrtem odstavku 180a. člena tega zakona pa ima stranka, če na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, možnost, da zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine - v tem primeru mora organ v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino.

30. Glede na povedano ima torej stranka po ZUP možnost, da zahteva potrdilo oziroma drugo listino o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca. Če se z vsebino izdane listine ne strinja, ker na podlagi dokazov trdi, da ni skladna s podatki uradne evidence (kar posredno zatrjuje tožnica), lahko stranka zahteva spremembo listine, organ pa ji mora v roku 15 bodisi izdati spremenjeno listino bodisi odločbo o zavrnitvi zahtevka, zoper katero lahko stranka ob izpolnjenih procesnih predpostavkah sproži upravni spor. V primeru, da ji potrdilo oziroma druga listina ali odločba ni izdana, pa ima, če so izpolnjene procesne predpostavke, možnost sprožiti upravni spor zaradi molka organa. Sicer pa ima stranka tudi možnost, da pri organu, ki vodi uradno evidenco, vloži zahtevo za (pravilen) vpis oziroma spremembo podatkov; o zahtevi stranke mora organ odločiti z upravnim aktom. Če se stranka s tem ne strinja ali če organ akta ne izda, ima stranka, ko so izpolnjene predpisane procesne predpostavke, možnost sprožiti upravni spor po 2. členu ZUS-1 ali vložiti tožbo zaradi molka organa (v zvezi s tem glej določbe drugega do četrtega odstavka 28. člena ZUS-13). Kar obenem pomeni, da, ker je stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo (v rednem upravnem sporu zaradi zakonitosti akta oziroma upravnem sporu zaradi molka organa), upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni dopusten. Kolikor torej tožnica zaradi v tožbi opisanih aktov in ravnanj toženke sproža upravni spor po 4. členu ZUS-1, takšna tožba, ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo, ni dopustna.

31. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v tem upravnem sporu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišče tako ravnati, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pri tem gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

32. Sodišče dodaja, da bi bilo treba v tem upravnem sporu vloženo tožbo (ki je bila poslana priporočeno po pošti 15. 2. 2018, sodišče pa jo je prejelo 16. 2. 2018) zavreči, tudi kolikor bi bila podana kot tožba zaradi molka. Tudi tožbo zaradi molka je namreč mogoče vsebinsko obravnavati le, če so za to izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke. Pri čemer morajo biti predpostavke iz 28. člena ZUS-1 izpolnjene ob vložitvi tožbe, ker je sicer tožba preuranjena in se kot taka zavrže po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 33. Tožničin tožbi priložen dopis z datumom 5. 1. 2018 (priloga A 21 v sodnem spisu) je sicer mogoče razumeti prav kot na toženko naslovljeno prošnjo oziroma zahtevo za spremembo oziroma vpis pravilnih podatkov v evidenci eVŠ. Vendar pa ni izkazano, da bi ob vložitvi te tožbe že potekel rok za odločitev o takšni vlogi, tožnica pa tudi ni izkazala, da bi po preteku roka na toženko naslovila jasno in nedvoumno zahtevo, naj v nadaljnjih sedmih dneh odloči o tožničini vlogi, kot za vložitev tožbe zaradi molka zahteva ZUS-1. V dopisu z dne 18. 1. 2018 je toženki le predlagala preučitev odprtih vprašanj in uskladitev na skupnem sestanku. Dopisa z dne 6. 2. 2018 na toženko ni naslovila tožnica, ampak U.A., F.B.. Pa tudi sicer ta dopis glede na njegovo vsebino ne pomeni zahteve toženki, naj izda odločbo o predhodno omenjeni vlogi tožnice, ampak zahtevo U.A., F.B. za izdajo potrdila (glede podatka o vpisu tožnice) iz eVŠ, pri čemer pa ni izkazano, da bi do dne vložitve te tožbe v zvezi s tem že potekli predpisani roki oziroma bila izčrpana vsa pravna sredstva (v smislu določb četrtega odstavka 179. člena ter 180a. člen ZUP).

34. Sklepno sodišče pripominja, da sklep o zavrženju tožbe pomeni, da se o utemeljenosti tožbenih navedb sodišče ni opredeljevalo, ker pogoji, ki jih za vsebinsko obravnavanje tožbe določa zakon, (še) niso izpolnjeni.

K II. točki izreka:

35. Ker je sodišče tožbo v tem upravnem sporu zavrglo, je moralo zavreči tudi tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

36. ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka istega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

37. Glede na citirane določbe ZUS-1 in na tej podlagi oblikovano, povsem ustaljeno sodno prakso (npr. sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 13/2018 z dne 7. 2. 2018), je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe tožba, ki je prestala predhodni preizkus, saj le tako vložena tožba daje tožniku možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, kot je to storilo v obravnavanem primeru, zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

38. Tožnica je zahtevala, da ji toženka povrne stroške tega postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Glede na navedeno je sodišče o tožničini zahtevi za povrnitev stroškov postopka odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka tega sklepa.

1 ZVis v 10. členu določa, da je univerza pravna oseba in da se v njenem okviru ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - členice univerze (prvi odstavek); da imajo članice univerze pravice in obveznosti, določene s tem zakonom, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze (drugi odstavek); da članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze (tretji odstavek); da v drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (četrti odstavek) ter da ima članica univerze lahko žiro račun (peti odstavek). 2 Razen v primeru, ko gre za opravljanje javne službe dejavnosti študentskih domov - v tem primeru se v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZVis koncesija dodeli z odločbo ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo, prav tako na podlagi javnega razpisa. 3 Glede tožbe zaradi molka ZUS-1 v drugem odstavku 28. člena določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po citirani določbi sme, kot izhaja iz tretjega odstavka 28. člena ZUS-1, tožnik ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. V četrtem odstavku 28. člena ZUS-1 pa je predpisano, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.