20. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B. & B., d. n. o., o. p. Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 348/2006 z dne 12. 9. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 483/2006 z dne 31. 8. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočna sklepa, s katerima je bil zoper njega podaljšan pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP).

2.V zvezi z izpodbijanima sklepoma pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev 20. člena Ustave. Navaja, da sta izpodbijana sklepa nezakonita, ker sodišči nista presojali vseh pogojev, ki jih določa 3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP. Zlasti naj ne bi ugotavljali konkretnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da realno obstaja ponovitvena nevarnost in nevarnost ponavljanja dejanj, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Po mnenju pritožnika sodišči ponovitvene nevarnosti ne moreta utemeljiti samo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico iz kazenskega postopka št. K 298/2003. Njuno sklepanje, da je pritožnik nevaren tako še za druge potencialne oškodovance, naj bi bilo neutemeljeno in napačno. Pritožnik ocenjuje, da je do kaznivega dejanja prišlo zaradi dalj časa trajajočega, konfliktnega odnosa le med njim in oškodovancem. Sodišči pa naj ne bi upoštevali, da je bil oškodovanec tisti, ki je nasilno ravnal proti pritožniku in od njega izterjeval zneske denarja, da je pritožnik po oceni izvedenca psihiatra storil kaznivo dejanje umora hipoma, v stanju zožene zavesti, in izpovedi oškodovančeve prijateljice o tem, da je bil oškodovanec nevaren (naokrog naj bi hodil oborožen in naj bi ji za nagrado ponujal visoke denarne zneske, če od pritožnika izterja 10 milijonov SIT).

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakona. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. V 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi (ponovitvena nevarnost).

5.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (glej npr. odločbe št. Up-74/95, št. Up-75/95, vse z dne 7. 7. 1995 OdlUS IV, 131, 132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika.

6.Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja istega kaznivega je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-123/95 in št. Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) sprejelo stališče, da mora sodišče ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na konkretnih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le bojazen), da bo prav obdolženi morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje.

7.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, sta sodišči obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljiti z ugotovitvijo obstoja naslednjih okoliščin. Navedli sta, da je bil pritožnik že predkaznovan, vendar je kljub izrečeni pogojni obsodbi nadaljeval z izvrševanjem vedno težjih kaznivih dejanj. V utemeljitev sta še navedli, da je obtožnica, ki pritožniku v postopku št. K 298/2003 očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ že pravnomočna in da se pritožniku v tem kazenskem postopku očita storitev umora kot enega najtežjih kaznivih dejanj. Po oceni sodišč je na obstoj ponovitvene nevarnosti mogoče sklepati tako iz načina storitve kaznivega dejanja in iz okoliščin ob njegovi storitvi, iz obdolženčevega dosedanjega življenja in njegovih osebnih lastnosti. O obstoju slednjih sta sodišči, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, med drugim sklepali tudi na podlagi ugotovitev iz mnenja izvedenca psihiatra. Po oceni sodišč je slednji ugotovil, da gre pri obdolžencu za impulzivno in agresivno osebnost, pri kateri, če ne bo voden k psihiatru (temu naj bi se na prostosti izogibal), lahko pride do ponovnega tragičnega zapleta. Sodišči ocenjujeta še, da izvedenec kljub večji možnosti avtoagresivnega ravnanja pritožnika ni izključil možnosti uporabe agresije tudi proti drugim. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov še izhaja, da sta sodišči ugotovitev o tem, da je pripor nujen in neogibno potreben za varnost in zdravje ljudi, zlasti upnikov in potencialnih oškodovancev, utemeljevali z naravo in s težo kaznivih dejanj kot tudi z obstojem ugotovljenih obdolženčevih osebnih lastnosti. Med drugim sta upoštevali tudi izjavo priče, kateri naj bi pritožnik povedal o težavah z upniki in da dela na tem, da z njimi "počisti". V zvezi s slednjo in s predhodno navedenimi okoliščinami sta ocenili, da pritožnika zaradi težav z drugimi upniki, ki bi poskušali priti do poplačila svojih terjatev tako kot oškodovanec, v hišnem priporu ne bi bilo mogoče ustrezno nadzirati.

8.Po oceni Ustavnega sodišča je iz izpodbijanih sklepov razvidna presoja, katere so tiste konkretne okoliščine, ki upravičujejo obstoj ponovitvene nevarnosti. Razvidno je sklepanje sodišč, zakaj je pri pritožniku podana realna nevarnost ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja in zakaj je zaradi varnosti ljudi prav pripor tisti sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. S tem so zadostila pogojem, ki jih je za dopustnost posega v osebno svobodo opredelilo Ustavno sodišče v svojih odločitvah (glej 5. in 6. točko obrazložitve tega sklepa).

9.Ker sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Za ugotovitev o zatrjevanih kršitvah pa ne zadošča pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč in navajanje ocene okoliščin, ki so lahko relevantne za vsebinsko odločitev o zadevi.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opombe

[1]Zoper pritožnika teče pred Okrožnim sodiščem v Celju kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ.

[2]Iz navedenih odločb izhaja, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načel sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določene kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

[3]Posebej je poudarilo, da mora sodišče pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne le težo in okoliščine njegove storitve, temveč tudi osebnost obdolženca, okolje ter razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje.