Jedro

Ker toženka ni konkretno ugovarjala višini tožbenega zahtevka, se sodišču prve stopnje z višino tožbenega zahtevka ni bilo potrebno ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožniku v roku 8 dni plačati 1.710,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.670,00 EUR od 21. 11. 2021 do plačila in od zneska 40,00 EUR od 8. 12. 2021 do plačila (I. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora v 8 dneh tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 878,48 EUR, v primeru zamude pa od tega zneska še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške njegovega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7. Tožnik je za toženko opravljal delo trženja oglasnega prostora (zbiranje oglasov, ki bodo objavljeni v različnih medijih, ki so v toženkini domeni oziroma izdaji). Tožnik v tem sporu vtožuje plačilo za delo, ki ga je za toženko opravil v oktobru 2021 po računu št. 26/2021 z dne 3. 11. 2021 v višini 1.670,00 EUR, po specifikaciji trženje oglasov v višini 1.570,00 EUR in revija A. v višini 100,00 EUR, oboje z zapadlostjo 20. 11. 2021. Poleg tega zahteva še plačilo stroškov izterjave v višini 40,00 EUR v skladu s 14. členom Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: - Pravdni stranki sta 27. 1. 2011 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere sta se dogovorili, da bo tožnik kot izvajalec za toženko kot naročnika opravljal storitve trženja oglasnega prostora in po predhodnem dogovoru tudi druge naloge ter storitve (2. člen Pogodbe). Pravdni stranki sta se s Pogodbo tudi dogovorili, da bo toženka vsako posamezno storitev pri tožniku pisno naročila.

- Pri medsebojnem poslovanju toženka tožniku nikoli ni izdajala posamičnih naročil za vsako storitev, ki jo je tožnik opravil na mesečni ravni, pač pa je bila med pravdnima strankama ustaljena praksa, da je bil tožnik upravičen do plačila za opravljene storitve na podlagi posredovanih podatkov za izdajo računa, ki jih je po zaključku vsakega meseca prejel s strani toženkine uslužbenke (B. B.).

- Tožnik je tudi v začetku novembra 2021 prejel elektronsko sporočilo B. B., ki je vsebovalo podatke za izdajo računa za mesec oktober 2021, in sicer za trženje 1.570,00 EUR in za storitev revija A. 100,00 EUR. Tožnik je nato toženki skladno s posredovano specifikacijo 3. 11. 2021 izdal vtoževani račun.

- Tožnik je dogovorjeno delo trženja oglasnega prostora in delo, ki se nanaša na vsebino revije A., za toženko v celoti opravil tudi v oktobru 2021. 9. Toženka v pritožbi navaja, da naj bi tožnik v dopolnitvi tožbe glede vsebine dela, ki ga je opravil za toženko, navedel le pavšalne in pomanjkljive trditve. Pritožnica trdi, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo jasno, katere storitve naj bi tožnik sploh opravil, zaradi česar se toženka niti ni mogla izjaviti, ali so bile te storitve opravljene ali ne. Poudarja, da predloženi dokazi o opravljenih storitvah pomanjkljive trditvene podlage tožnika niso mogli nadomestiti.

10. Pritožbeno sodišče zgornjim pritožbenim navedbam ne sledi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožba sklepčna, saj iz dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v dopolnitvi tožbe, izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Tožnik je v dopolnitvi tožbe navedel, da zahteva plačilo za opravljene _storitve trženja oglasnega prostora, torej zbiranja oglasov, ki bodo objavljeni v različnih medijih, ki so v toženčevi domeni oziroma izdaji._ Pojasnil je, da specifikacija vtoževanega računa zajema _trženje oglasov v višini 1.570,00 EUR in revija A. vsebino v višini 100,00 EUR._ Tožnik je nato pri naštevanju dokazov (str. 3 dopolnitve tožbe) navedel, da v priloženem USB ključu prilaga tudi _mapo, kjer je zbrana večina oglasov, ki jih je tožnik priskrbel tožencu; gre za oglase v reviji A., C., D., E., F., G.; gre za nabor medijev v asortimanu toženca._ Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika, ko je pri povzemanju trditvene podlage v svoji obrazložitvi navedlo, da storitve trženja oglasnega prostora, katerih plačilo tožnik vtožuje, obsegajo zbiranje oglasov, ki so bili objavljeni v različnih medijih, ki so v izdaji toženke, in sicer gre za oglase v revijah A., C., D., E., F., G. Pritožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da ji je bila s tem, ko naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo ponujenih trditev in kot del trditvene podlage upoštevalo tožnikove dokaze, odvzeta možnost učinkovite obrambe. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

11. S tem ko je tožnik v dopolnitvi tožbe navedel, da zahteva plačilo za trženje oglasov v višini 1.570,00 EUR in za revije A. vsebino v višini 100,00 EUR, kar je vse za toženko opravil v oktobru 2021, je svoje navedbe glede plačila storitev, ki jih zahteva, dovolj substanciral, da bi lahko toženka zaračunanim storitvam konkretizirano ugovarjala tako po temelju kot višini. Toženka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2022, s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe, ugovarjala, da tožnik ni pojasnil, katere storitve točno naj bi opravil, kdaj naj bi bile te storitve opravljene in da bi moral tožnik zatrjevati in izkazati obseg opravljenih del in njihovo ceno. Kot pojasnjeno, takšne navedbe toženke ne držijo. Z njimi je toženka vtoževani račun le pavšalno prerekala, kar pa za prevalitev trditvenega bremena v pravdnem postopku ne zadostuje. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana.

12. Sodišče prve stopnje je glede oprave dela, ki se nanaša na obračunano storitev revija A. vsebina, ugotovilo, da že iz dopisa toženke z dne 3. 11. 2021 izhaja, da toženka to storitev priznava. Pritožnica zato ne more uspeti z zatrjevanjem, da tožnik nikoli ni pojasnil, kaj pomeni storitev za revijo A. Takšnega ugovora toženka v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato je z njegovim podajanjem v pritožbenem postopku prepozna (primerjaj 451. – 453. člen ZPP). Pritožnica torej neutemeljeno izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni presojalo, kaj predstavlja storitev revija A. vsebina, ali je tožnik trdil, da je opravil tudi pisanje člankov za revijo A. in ali je bila za pisanje člankov sklenjena ustna pogodba, na podlagi katere bi bil tožnik upravičen tudi do plačila 100,00 EUR. Pritožnica neutemeljeno navaja, da ker tožnik navedenega ni zatrjeval, toženka tudi ni podala nobenih ugovorov zoper ta del. Toženka bi namreč lahko v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2022 ugovarjala, da ni jasno, kaj predstavlja storitev „revija A. vsebina“. Šele po takšnem ugovoru toženke bi bil tožnik dolžan konkretneje pojasniti opravljene storitve za revija A. vsebino. Ker toženka storitev za revija A. vsebino ni konkretizirano prerekala, se prvostopenjskemu sodišču s presojo utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka niti ni bilo potrebno ukvarjati. Toženka se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpovedbo tožnika, iz katere naj bi izhajalo, da je bila med pravdnima strankama za opravljanje storitev za revijo A. vsebino sklenjena ustna pogodba in da navedene storitve ne pomenijo trženja oglasnega prostora, pač pa pisanje člankov. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljene.

13. Pritožnica nadalje navaja, da je bil tožnik v skladu s Pogodbo upravičen do plačila 1.500,00 EUR in maksimalno 100,00 EUR stroškov. Ker je tožnik vtoževal plačilo 1.570,00 EUR (pravilno: 1.670,00 EUR – glej dopolnitev tožbe z dne 14. 3. 2021), bi po mnenju pritožnice moral pojasniti, da vtožuje 1.500,00 EUR za opravljene storitve in 70,00 EUR za stroške, pri čemer bi moral pojasniti, kateri so tisti stroški, ki so mu nastali in zakaj je do njih upravičen. Šele ob takšni trditveni podlagi naj bi se toženka lahko izjavila o tem, katere stroške priznava in katere ne. Pritožnica poudarja, da naj bi sodišče prve stopnje tožniku dosodilo 70,00 EUR več, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno.

14. Toženka tudi s takšnimi pritožbeni navedbami ne more uspeti. V svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnih trditev glede višine tožbenega zahtevka ni podala. Ker toženka ni konkretno ugovarjala višini tožbenega zahtevka, se sodišču prve stopnje z višino tožbenega zahtevka ni bilo potrebno ukvarjati. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

15. Glede na obrazloženo pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da naj bi se v dokaznem postopku izkazalo, da 70,00 EUR od zneska 1.570,00 EUR predstavljajo stroški, do katerih je bil tožnik po Pogodbi upravičen, česar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni omenilo. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je pri svoji presoji vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Toženka s pritožbenimi navedbami o zatrjevani višini pogodbeno dogovorjenega plačila izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Nadalje pa tudi ni jasno, kako naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika, če navedenega dejstva glede v pogodbi dogovorjene višine plačila ni ugotavljalo. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, sta bili med pravdnima strankama sporni zgolj vprašanji, ali je toženka tožniku naročila delo po Pogodbi tudi v oktobru 2021 in ali je tožnik svoje delo v tem obdobju opravil (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prekoračitev trditvene podlage bi bila zato lahko podana zgolj v primeru, če bi sodišče prve stopnje navedena dejstva, na katera pritožnica opozarja šele v pritožbi, ugotavljalo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Glede na dosedaj obrazloženo ni mogoče slediti niti pritožbenim trditvam, da bi moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je na naroku zaznalo, da toženka izpostavlja pomanjkljivost trditvene podlage tožnika glede temelja in višine zahtevka, moralo upoštevati stroge prekluzije in da je bila z opustitvijo takšnega postopanja toženki onemogočena obramba njenih zahtevkov. Pritožbeni očitek, da je sodišče pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne more biti utemeljen.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ji stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo, ker je ocenilo, da za pritožbeni postopek ti stroški v konkretnem primeru niso bili potrebni, saj je toženka v odgovoru na pritožbo pretežno ponovila stališča, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, ali pa se je z ugotovitvami prvostopnega sodišča strinjala ter tako k predmetni odločitvi o neutemeljeni pritožbi ni pripomogla. (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).