Jedro

Uporaba pogodbenega materialnega prava ni mogoča, preden prek zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno. Ker uporabljati materialno pravo v izhodišču pomeni primerjati, ali se dejanski stan pravnega pravila na predpisan način prilega ugotovljenim dejstvom, nekonkretizacija pravila onemogoča opisano pravno sklepanje; posledično ni mogoč niti (pritožbeni, revizijski, miselni, ...) preizkus, ali se dejanski stan pravila, kot je opisan v pogodbeni določbi, ugotovljenim dejstvom (in katerim?) prilega ali ne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških v revizijskem postopku se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je postala pravnomočna sodba, po kateri mora tožena stranka tožeči stranki plačati 303.262,80 EUR (prej 72,673.897,30 SIT) s pripadajočimi obrestmi in stroški.

(2) Proti tej sodbi, izdani na drugi stopnji, vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj.

(3) Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, da se ta zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O u t e m e l j e n o s t i r e v i z i j e (4) Znesek, ki je bil tožeči stranki prisojen, je bila ta zahtevala, izhajajoč iz pogodbe o izgradnji določenega avtocestnega odseka, ki jo je s toženo stranko sklenila dne 3. 3. 1995. Kot razlog za tožbo je navedla spremembo cen, nastalo zato, ker jo je tožena stranka uvedla v delo 10 mesecev prepozno. Obračunane razlike v ceni („v višini 100 % podražitve“), povečane za zakonske zamudne obresti od takrat, ko je plačilo razlik zaman zahtevala od tožene stranke, do vložitve tožbe, je izrazila v iztoževanem znesku (glavnici).

(5) Sodišče prve stopnje je ugoditev tožbenemu zahtevku oprlo na pogodbeno pravilo, ki „določa, da bo tožena stranka odločila o višini stroškov, ki se bodo dodali pogodbeni ceni, če tožeča stranka utrpi zakasnitev in/ali ima stroške zaradi opustitve naročnika“, ter da sta „pravdni stranki torej predvideli možnost spremembe cene“, kot so spremembe cene za material in druge storitve na trgu ter spremembe osebnih dohodkov. (Pri tem pa zlasti ni navedlo, do kolikšne spremembe naj bi bila tožeča stranka upravičena.) Ocenilo je sicer tudi, da je tožena stranka prišla v zamudo z uvedbo tožeče stranke v delo, kot je razumeti, 10 mesecev prepozno.

(6) Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, ki naj bi se bilo pravilno oprlo na pogodbeni temelj: „Pri tem se je pravilno sklicevalo na konkretne določbe Pogodbe in Splošnih pogojev ter Navodil kot njenih sestavnih delov. Tožena stranka konkretnih zaključkov sodišča prve stopnje o Pogodbeni izkazanosti te obveznosti ne napada, ampak le pavšalno navaja, da med strankama ta obveznost ni bila dogovorjena, zaradi česar pritožbeno sodišče teh trditev ni moglo preizkusiti.“

(7) Po oceni revizijskega sodišča ni mogoče preizkusiti drugostopenjsko potrjenega zaključka sodišča prve stopnje. Uporaba pogodbenega materialnega prava – drugače kot uporaba zakonskega materialnega prava – namreč ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno („kaj v pogodbi piše“). Ker uporabljati materialno pravo v izhodišču pomeni primerjati, ali se dejanski stan pravnega pravila („kar v pogodbi piše“) na predpisan način prilega ugotovljenim dejstvom, nekonkretizacija pravila onemogoča opisano pravno sklepanje; posledično ni mogoč niti (pritožbeni, revizijski, miselni, ...) preizkus, ali se dejanski stan pravila, kot je opisan v pogodbeni določbi, ugotovljenim dejstvom (in katerim?) prilega ali ne. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kakšen konkretni (zlasti glede odstotnega deleža) dejanski stan predvideva določba, ki naj bi toženi stranki nalagala plačilo vseh 100 % podražitev cen elementov zaradi (in za čas trajanja) opustitve njene sodelovalne dolžnosti, da tožečo stranko uvede v delo (tožeča stranka je sicer v množici slabo strukturiranih navedb med drugim zatrjevala obstoj pogodbeno določene metode spreminjanja cene za obdobje, ko ni upniške zamude, toda z upoštevanjem le 80-odstotne rasti cen). Obrazložitev sodišča prve stopnje, da sta „pravdni stranki predvideli možnost spremembe cene“, pa ne pojasni ničesar in v bistvu pomeni že conclusio pravnega silogizma (da opisano prileganje prava in dejstev v konkretnem primeru obstaja). Vendar pa to ne omogoča preverjanja pravilnosti prvostopenjskega pravnega sklepanja (subsumpcije).

(8) Glede zgoraj citirane drugostopenjske argumentacije pa revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbene teze tožene stranke, ki je nasprotovala obstoju „pogodbene izkazanosti obveznosti“, ni moč zavrniti iz razloga, da je podana preveč posplošeno („pavšalno“), saj bolj detajlno obrazloženo kot ravno z ugovorom takega tipa, da „v pogodbi o tem nič ne piše“, te obrambne teze namreč niti ni mogoče uveljavljati.

(9) Revizijsko sodišče zato pritrjuje revidentki, da iz obrazložitev sodb sodišč nižje stopnje ni mogoče spoznati razlogov za ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma za zavrnitev pritožbe tožene stranke. To je pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus, in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba ti sodbi razveljaviti in odrediti novo sojenje. Sklep revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 379. člena ZPP. Revizijsko sodišče še pripominja, da pomanjkljivosti, ki so bile razlog za razveljavitev, morda izvirajo iz tožbene naracije, ki ni jasno osredotočena v pravnem in dejanskem pogledu. Če je tako, pa je le sodišče prve stopnje tisto, ki lahko uporabi institute po 285. členu ZPP ali celo po prvem odstavku 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP. V novem postopku bo tako zlasti kazalo pozvati tožnika k opredelitvi (morda v obliki strnjene rekapitulacije njegovih dosedanjih navedb), ali terjani znesek opira na pogodbeno (v tem primeru naj natančno navede tudi konkretna pogodbena določila) ali morda odškodninsko podlago.

(10) Odločitev o stroških pravdnih strank na revizijski stopnji temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.