Jedro

Planinski dom na sporni parceli in pomožni objekt na drugi parceli funkcionalno nista tako povezana, da bi z morebitno zavrnitvijo zahtevka stranke z interesom za vrnitev prve parcele v naravi prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe predmetnih nepremičnin.

Po določbi 31. člena ZDen se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Pri tem gre za upravičenca do denacionalizacije in ne za „upravičenca uporabe“.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo odločil: da se Agrarni skupnosti Rateče – Planica z navedenimi člani vrne v last in posest zemljišče parc. št. 1329/2 k.o. … (1. točka izreka); da neuveljavljeni deleži neagrarnih članov A.A. v deležu 10/2850 in B.B. v deležu 20/2850, postanejo last Občine Kranjska Gora (2. točka izreka); da mora zavezanec Planinska zveza Slovenije (v nadaljevanju: tožnica) na zemljišču, navedenem v 1. točki izreka te delne odločbe, z dnem pravnomočnosti le-te prenehati izvrševati lastninsko pravico (3. točka izreka); da se zavrne zahteva za vračilo tistega dela podržavljene parc. št. 1329 k.o. …, ki je v času odločanja zajet v parc. št. 1329/3 k.o. … (4. točka izreka); da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je Agrarna skupnost Rateče-Planica 1. 10. 1992 vložila zahtevo za vračilo zemljišč, ki so bila pred podržavljenjem vpisana v vl. št. 173 in 174 k.o. …, podržavljena pa so bila z odločbo Občinskega ljudskega odbora Jesenice z dne 13. 5. 1949. Zemljišče, ki je predmet te delne odločbe, je bilo v času podržavljenja vpisano v vl. št. 174 k.o. … kot last Agrarne skupnosti Rateče-Planica in njenih članov. Pravni temelj pravice do vrnitve predstavlja prvi odstavek 1. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Zaradi ugotovitve, ali je zemljišča mogoče vrniti v naravi, je upravni organ ugotavljal stanje v času podržavljenja in v času odločanja. Ugotovljeno je bilo, da je bila parc. št. 1329 v času podržavljenja pašnik, v izmeri 942.035 m2 in neplodno, v izmeri 1.310.932 m2, vl. št. 174 k.o. …. V času odločanja pa je to parc. št. 1329/1 - planina in nerodovitno, v izmeri 2.251.755 m2, vl. št. 723 k.o. …, ki je bila vrnjena nekdanjim članom Agrarne skupnosti Planica z delno odločbo z dne 15. 1. 1994 ter parc. št. 1329/2 - poslovna stavba v izmeri 225 m2 in dvorišče v izmeri 458 m2, vpisana v vl. št. 503 k.o. … ter parc. št. 1329/3 gospodarsko poslopje v izmeri 72 m2 in dvorišče v izmeri 457 m2, vpisano v vl. št. 503 k.o. …. Dalje ugotavlja, da je bilo na parc. št. 1329/3 k.o. … v času podržavljenja postavljeno gospodarsko poslopje, ki je bilo po podržavljenju in pred uvedbo postopka denacionalizacije oziroma postopka vračila porušeno, na zemljišču pa zgrajeno novo gospodarsko poslopje. V času odločanja parc. št. 1329/3 k.o. … torej predstavlja objekt s funkcionalnim zemljiščem, ki ni bil predmet podržavljenja; gre torej za zazidano zemljišče, na katerem stoji trajni objekt, ki ni v lasti upravičenca. Zato zemljišča zaradi ovire po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Na v upravnem sporu še sporni parc. št. 1329/2 k.o. … pa stoji Planinski dom Tamar, zgrajen leta 1940, ki je bil predmet podržavljenja. Z ogledom in pričami je bilo ugotovljeno, da je bil objekt po podržavljenju deležen številnih izboljšav, ki pa niso bile take narave in obsega, da bi zaradi njih govorili o novi nepremičnini. Z izvedencem gradbene stroke je bilo ugotovljeno, da se je zaradi vlaganj zavezane stranke vrednost objekta bistveno povečala. Za bistveno povečanje vrednosti se po četrtem odstavku 25. člena ZDen šteje povečanje vrednosti nad 30% vrednosti nepremičnine. Izvedenec je ocenil vrednost objekta na parc. št. 1329/2 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na dan podržavljenja na 296.963,81 DEM, na dan odločanja pa na 542.626,74 DEM. To pomeni, da je vrednost nepremičnine v času odločanja za 45,3% večja od vrednosti v času podržavljenja. V primeru bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine zaradi novih investicij se po drugem odstavku 25. člena ZDen ta nepremičnina po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, ali vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti upravičenec plača odškodnino. Agrarna skupnost Rateče-Planica je na občnem zboru sklenila, da izbira vračilo v naravi in da bo razliko v vrednosti plačala Planinski zvezi Slovenije (tožnici), zato se parc. št. 1329/2 k.o. … vrne Agrarni skupnosti Rateče-Planica v naravi. Poudarja, da sta se Agrarna skupnost Rateče-Planica in tožnica strinjali z ugotovljeno vrednostjo objekta, ne pa tudi z ocenjeno vrednostjo vlaganj tožnice, saj ta med vlaganji uveljavlja tudi stroške izdelave ceste, obnove električnega daljnovoda in izgradnje vodovoda. Glede na to bo upravni organ ob upoštevanju šestega odstavka 25. člena ZDen o tem odločil naknadno z dopolnilno odločbo. V zvezi s pripombo tožnice glede pravočasnosti zahtevka Agrarne skupnosti Rateče-Planica ugotavlja, da ZDen ni preprečeval vlaganja zahtevkov za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno agrarnim skupnostim. Zakonodajalec je v ZPVAS-C navedel, da se postopki vračanja premoženja agrarnim skupnostim, v katerih do uveljavitve tega zakona ni izdana prvostopna odločba, končajo po določbah tega zakona. Agrarnim skupnostim po tem, ko so se po ZPVAS ponovno ustanovile, tako ni bilo treba vlagati novih zahtevkov, temveč so se že začeti postopki nadaljevali po novem predpisu. Zato upravni organ vlogo Agrarne skupnosti Rateče-Planica za vračilo Planinskega doma v Tamarju šteje za pravočasno. V zvezi z nadaljnjo pripombo tožnice pa navaja, da je imela tožnica na sporni parceli pred uveljavitvijo ZDen pravico upravljanja, ne pa tudi lastninske pravice. Ovira po tretjem odstavku 16. člena ZDen za vračilo v naravi pa velja za pravne osebe civilnega prava, ki so imele na premoženju, ki je predmet zahtevka za vračilo, lastninsko pravico že v času vložitve zahtevka za vračilo, kar potrjujeta tako komentar ZDen kot tudi sodna praksa (sodba Upravnega sodišča U 319/2002). Trditev tožnice, da je bil Planinski dom v Tamarju s sklepom Ministrstva za šolstvo in šport razglašen za športni objekt v javnem interesu, je upravni organ preveril pri navedenem ministrstvu, od katerega je prejel odgovor št. 490-1/2009 z dne 28. 1. 2009, in sicer, da ministrstvo takega sklepa ni izdalo. Dejstvo, da Planinski dom v Tamarju leži v območju Triglavskega narodnega parka, pa po mnenju upravnega organa samo po sebi tudi ne pomeni, da gre za naravno znamenitost. Te so namreč natančno navedene v Zakonu o ohranjanju narave (ZON), med njimi pa Planinskega doma v Tamarju ni.

Pritožbeni organ je z odločbo št. 490-145/2009/8 z dne 15. 10. 2010 ugodil pritožbi Agrarne skupnosti Rateče-Planica in prvostopno delno odločbo odpravil v 4. točki izreka ter zadevo v odpravljenem delu vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek (1. točka izreka); odločil, da bo o višini odškodnine, ki so jo dolžni plačati upravičenci, navedeni v 1. točki izreka izpodbijane delne odločbe zavezancu - tožnici za razliko v vrednosti nepremičnine parc. št. 1329/2, odločeno z dopolnilno odločbo (2. točka izreka); pritožbo tožnice zavrnil (3. točka izreka); ter odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka). V zvezi s pritožbo tožnice v obrazložitvi pritožbene odločbe navaja, da so vlogo za vrnitev podržavljenega premoženja vložili pravni nasledniki prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja agrarne skupnosti dne 1. 10. 1992 ter da je bil vlogi priložen seznam vseh upravičencev in njihovih pravnih naslednikov z lastnoročnimi podpisi. Vloga je bila vložena po določbah ZDen, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 15. 1. 1994 o vračilu dela podržavljenega premoženja. Po določbi 13. člena ZPVAS se postopki, uvedeni na podlagi ZDen o zahtevah za vračanje premoženjskih pravic nadaljujejo po določbah ZPVAS, če o zahtevku še ni bilo odločeno na prvi stopnji. Glede na 13. člen ZPVAS je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da agrarna skupnost po tem ko je bila ponovno vzpostavljena po določbah ZPVAS, vloge za denacionalizacijo ni nikoli dopolnila oziroma da bi jo morala vložiti ponovno in bi zato upravni organ premoženje vrnil tudi v obliki odškodnine, kar omogoča ZDen. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da so vrnitev podržavljenega premoženja zahtevali pravni nasledniki upravičencev, ki so člani novo ustanovljene agrarne skupnosti in da so zahtevali vrnitev premoženja v naravi. Glede vrnitve objekta Planinskega doma v Tamarju na parc. št. 1329/2 k.o. … pa navaja, da je tožnica nepremičnini parc. št. 1329/2 in 1329/3 k.o. … pridobila na podlagi odločbe OLO Kranj z dne 18. 1. 1956 o določitvi organa upravljanja. Tožnica je zato zavezanec za vračilo te nepremičnine. Sicer pa je tožnici že prvostopni upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnil, da sredstva, na katerih so imela društva - civilnopravne osebe pred uveljavitvijo ZDen pravico uporabe, ne pa lastninske pravice, niso izvzete iz vračanja v postopku denacionalizacije. Prav tako kot neutemeljeno zavrne pritožbeno navedbo, da je o vračilu odločal nepristojni organ, ker gre za nepremičnino na območju Triglavskega narodnega parka in bi po mnenju tožnice o denacionalizaciji moralo odločati Ministrstvo za kulturo. V zvezi s tem pojasnjuje, da konkretna nepremičnina ni s posebnim aktom razglašena za kulturni spomenik ali naravno znamenitost, zato za vračanje ni pristojno Ministrstvo za kulturo.

Tožnica v tožbi navaja, da je vrnitev parc. št. 1329/2 v naravi v nasprotju z 19. členom ZDen. Upoštevati je namreč treba, da tožnica po svojem članu Planinskem društvu Medvode s Planinskim domom v Tamarju upravlja vse od leta 1956. Ta nepremičnina predstavlja kompleks Planinskega doma v Tamarju s pomožnimi objekti, to je gospodarsko poslopje, ki je bilo na novo zgrajeno in umeščeno kot pomožni objekt planinskemu domu. Ker je bil pomožni objekt izvzet iz denacionalizacije in naj bi ostal v lasti tožnice, je bila s tem okrnjena kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, kot to določa 4. točka 19. člena ZDen. V primeru, da ostane lastništvo gospodarskega poslopja na parc. št. 1329/3 v lasti tožnice, je tak objekt izgubil svojo funkcionalnost in namen, obenem pa je bil okrnjen tudi glavni objekt Planinskega doma v Tamarju, ki naj bi se v naravi vrnil upravičencu, ki prav tako ne more poslovati brez pomožnega objekta. S tako odločitvijo je onemogočeno poslovanje tega kompleksa, ki je tudi po Zakonu o Triglavskem narodnem parku (člen 15) dovoljena dejavnost, ki je tudi ni možno namensko spreminjati. Izpodbijana odločba tudi ne odgovori na navedbe, da je tožnica na podržavljenem stavbnem zemljišču imela pravico uporabe in da se po 31. členu ZDen tako zemljišče upravičencu uporabe vrne v naravi. Prav tako je vseskozi opozarjala na določbe Zakona o Triglavskem narodnem parku, ki kot poseben predpis določa promet z nepremičninami in objekti ter njihovo namensko uporabo, med drugim tudi določba 47. člena tega zakona, ki določa predkupno pravico države pri prometu z nepremičninami. Opozarja tudi, da gre za objekt s točno določeno namensko uporabo, ki uživa poseben status glede ureditve obratovanja in upravljanja. Ministrstvo za šolstvo in šport pa je glede planinskih objektov podalo svoje stališče že 16. 7. 2002, s katerim jih uvršča kot športne objekte v javnem interesu. V upravnem postopku je opozarjala tudi na pomanjkljivosti samega zahtevka za denacionalizacijo, ki sta ga podpisala C.C. in D.D., za katera pa se ni nikoli natančno izkazalo, da imata pooblastila ostalih članov in da sta člana agrarne skupnosti. V postopku na prvi stopnji je tudi vseskozi uveljavljala povečano vrednost za vlaganje v infrastrukturo. Ta vlaganja so bistveno povečala vrednost in uporabnost ter dostopnost samega objekta in bi se z upoštevanjem le-teh vrednost povečala za več kot 100%, kar bi nadalje predstavljalo zakonsko oviro za vračanje v naravi po 35. členu ZDen. Po povedanem sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, odpravi 1. in 3. točko izreka prvostopne delne odločbe ter 3. točko odločbe druge stopnje ter zadevo v tem obsegu vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2010 tožnica še navaja, da je bila v času odločanja na prvi stopnji na podlagi Zakona lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini na sporni parceli vpisana kot lastnik. Lastništvo na teh nepremičninah pa gre tožnici tudi na osnovi 64. člena Zakona o športu, saj gre v tem primeru za tožnico, ki je brez dvoma športna organizacija. Meni pa tudi, da je izpodbijana odločba v nasprotju z določbo 1. točke 19. člena ZDen. Dom v Tamarju je namreč obveščevalna točka v primeru gorskih nesreč ter bazni tabor in izhodišče za gorske reševalce, ki imajo v prostorih doma shranjeno tudi osnovno opremo. V primeru, da objekta v tem smislu ne bo več možno uporabljati, bo dejavnost zaščite in reševanja v tem delu onemogočena ali vsaj močno otežkočena ter bistveno upočasnjena.

Stranka z interesom - Agrarna skupnost Rateče-Planica v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica oviro za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen zatrjuje šele v dopolnitvi tožbe, kar je prepozno. Sicer pa poudarja, da tožnica ne opravlja javne službe. Zaradi morebitnega nevračila pomožnega objekta (gospodarskega poslopja) pa tudi ne more biti bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora oziroma izrabe nepremičnine. Odgovarja tudi na ostale tožbene ugovore.

V pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2011 tožnica ponavlja tožbene navedbe in odgovarja na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi Planinskega doma v Tamarju na parc. št. 1329/2 k.o. … in ali so vračilo sporne nepremičnine zahtevali upravičeni vlagatelji.

Sodišče sodi, da je odločitev upravnih organov obeh stopenj pravilna in na zakonu utemeljena ter da sta upravna organa za svojo odločitev tudi navedla pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Glede ugovora tožnice v tožbi, da je vrnitev sporne parc. št. 1329/2 v naravi v nasprotju z določbo 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, sodišče sodi, da ni utemeljen. Meni namreč, da planinski dom na sporni parc. št. 1329/2 in pomožni objekt na parc. št. 1329/3 funkcionalno nista tako povezana, da bi z morebitno zavrnitvijo zahtevka stranke z interesom za vrnitev parc. št. 1329/3 v naravi prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe predmetnih nepremičnin. Sicer pa tožnica svoje trditve, da glavni objekt – Planinski dom v Tamarju brez pomožnega gospodarskega objekta ne bi mogel poslovati, tudi ni konkretizirala.

Po določbi 31. člena ZDen se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Pri tem gre za upravičenca do denacionalizacije in ne, kot zmotno meni tožnica, za „upravičenca uporabe“. Zato citirane določbe, na katero se zmotno sklicuje tožnica, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti.

Glede tožbene trditve, da bi se z upoštevanjem vlaganja tožnice v infrastrukturo vrednost povečala za več kot 100 %, kar bi po prepričanju tožnice predstavljalo zakonsko oviro za vračanje v naravi po 35. členu ZDen, pa sodišče odgovarja, da se navedena določba tega zakona uporablja zgolj za vračanje podjetij v denacionalizacijskem postopku, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Na ugovor pomanjkljivosti zahtevka za denacionalizacijo je izčrpno odgovoril že pritožbeni organ v odločbi druge stopnje, ki je izrecno tudi navedel, da je bil vlogi za vrnitev podržavljenega premoženja priložen seznam vseh upravičencev in njihovih pravnih naslednikov z lastnoročnimi podpisi. Tako tožnica po presoji sodišča tudi s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti.

V zvezi z ugovorom tožnice, da ji lastništvo na sporni nepremičnini pripada na osnovi 64. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98), ki v prvem odstavku določa, da postanejo športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena, sodišče odgovarja, da iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da sploh gre za športni objekt, tega pa tožnica tudi ni izkazala.

Glede navedbe tožnice o obstoju ovire za vrnitev v naravi po določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški in ki jo tožnica prvič uveljavlja šele v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2010, pa sodišče poudarja, da morajo biti pogoji, navedeni v citirani določbi, izpolnjeni kumulativno. Tožnica pa izpolnitve le-teh konkretizirano niti ne zatrjuje, kaj šele dokazuje.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in zakonita.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.