Jedro

Dejstvo, ki med strankama ni sporno, da je bil tožnik skupaj s skupino dvanajstih prosilcev prijet s strani italijanskih organov in predan PP Koper, dodatno kaže na to, da je bila tožnikova ciljna država Italija. Na zaslišanju na glavni obravnavi je sicer navedel, da ob odhodu iz matične države ni imel ciljne države, ampak je hotel iti le v Evropo in si je želel zgolj zaščite in da bi dobil osebne dokumente, da bi normalno živel, vendar tega ne podpirajo njegove trditve, da za azil ni zaprosil ne v Bolgariji niti na Madžarskem, ki sta nenazadnje obe v Evropi in tudi državi članici Evropske Unije.

Po presoji sodišča je tožena stranka izpolnjevanje pogoja nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III tudi ugotavljala, glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 1. odstavka 68. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z izrekom pod 1. točko odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, hkrati je pod 2. točko izreka odločila, da se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 3. 6. 2016 od 10.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 3. 6. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, po podani prošnji pa mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin 3), ker je bilo po preverjanju v bazi Eurdac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem.

2. Na podlagi dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je dne 13. 5. 2016 tožnika obravnavala Policijska postaja Kozina skupaj s še dvanajstimi osebami, ki so bili državljani Afganistana, Pakistana, Bangladeša in Indije ter so bili v isti skupini dne 13. 5. 2016 vrnjeni na sedež Policijske enote za izravnalne ukrepe (PPIU) Koper po njihovem prijetju istega dne v kraju Brisciki v Italiji, neposredno po nedovoljenem prestopu državne meje med Slovenijo in Italijo, v kombi vozilu zaprtega tipa, brez šip, v katerega so v skupini vstopili na Madžarskem dne 12. 5. 2016 v Budimpešti in se nato vozili približno 8 ur, zatem pa so vsi izstopili na nekem parkirišču, voznik pa se je odpeljal proč, nato jih je prijela policija. Tožnik je dne 19. 5. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, od katere je dne 25. 5. 2016 s pisno izjavo odstopil, nato pa se je dne 26. 5. 2016 premislil in ponovno zaprosil za azil. Na posebno vprašanje, ali je pred tem že kje drugje zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik izjavil, da ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar so mu na Madžarskem kljub temu vzeli prstne odtise, Bolgarijo pa je samo prečkal. Tožena stranka je posredovala pristojnemu organu Republike Bolgarije in Republike Madžarske skladno s 1. odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III in 3. odstavkom 28. člena iste uredbe prošnjo za ponoven sprejem tožnika in zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Ob sklicevanju na 2. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in glede na okoliščine, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem, vendar ni počakal na odločitev pristojnega organa, ampak je samovoljno že po nekaj dneh odšel naprej ter na nedovoljen način prišel v Slovenijo ter pot nadaljeval v Italijo, od koder so ga vrnili in je šele zatem v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito ter glede na opisane okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja po mnenju tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in odšel že spet v Italijo, od koder je bil že vrnjen, na podlagi česar je prepričana, da je tožnik izrazito begosumen in obstaja velika verjetnost, da bi samovoljno zapustil Azilni dom v Sloveniji, zato mu je bilo potrebno omejiti gibanje. Gibanje mu je bilo treba omejiti na pridržanje na prostore Centra za tujce, kar je strožji ukrep pridržanja, ker bo le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj meni, da milejši ukrep v konkretnem primeru ne bi bil primeren, kar tožena stranka utemeljuje ob sklicevanju na 2. odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker meni, da v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljne zapustitve Azilnega doma in s tem odhoda v drugo državo, s čimer bi bila onemogočena izvedba postopka po Uredbi Dublin III. Zato se je tožena stranka odločila, da za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, predvsem ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele po tem, ko je bil prijet s strani policije ter ob upoštevanju, da je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in Republiki Madžarski, vendar ni počakal na končno odločitev, ampak je od tam samovoljno odšel in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo ter pot nadaljeval v Republiko Italijo, od koder so ga vrnili, zato po oceni tožene stranke obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ki ureja tudi trajanje pridržanja z določilom 3. odstavka 28. člena na čim manj časa, in sicer ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvajanje potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z navedeno Uredbo Dublin III.

3. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da v slovenski azilni zakonodaji ni določenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega. V zvezi s tem navaja sodno prakso Nemčije in Avstrije. Meni tudi, da utemeljitev tožene stranke, zakaj naj bi bil tožnik izrazito begosumen, ni zadostna. Dalje navaja, da mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja, ne pa ukrep pridržanja oziroma odvzema osebne svobode, ki se dejansko nad njim izvaja. Pri tem pojmov omejitev gibanja in odvzema prostosti ne gre enačiti, saj gre za ukrepa, ki z različno intenzivnostjo posegata v človekovo svobodo. Ukrep, ki se v konkretnem primeru zoper tožnika izvaja, je po svoji vsebini in načinu izvrševanja povsem enak (ali celo strožji) ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora na zaprtem oddelku, ki se izreče v kazenskem postopku. Ker gre v konkretnem primeru za odvzem prostosti, je zakonitost ukrepa potrebno presojati po standardih kot jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce po Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni dopusten. Tožena stranka se je pri ustnem izreku ukrepa pridržanja oprla na 1. odstavek 84. člena ZMZ-1, pri pisnem odpravku sklepa pa se sklicuje na 1. in 2. odstavek 84. člena ZMZ-1, vendar mora tožena stranka že ob ustnem izreku omejitve gibanje točno navesti podlago. Tudi utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma, je pavšalna in pomanjkljiva. Argument tožene stranke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju Azilnega doma, ni primeren, saj je to v bistvu pomanjkljivost na njeni strani. Tožena stranka je tudi spregledala, da se je z dnem 20. 7. 2015 iztekel rok za prenos Direktive 2013/331/EU v slovenski pravni red in da se zaradi poteka implementacijskega roka omenjena Direktiva uporablja neposredno; po 8. členu te Direktive pa se sme prosilca pridržati le v določenih primerih. Ker sodišče v skladu s 4. členom ZUS-1 odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tožnik ob upoštevanju 2. odstavka 33. člena ZUS-1, sodišču predlaga, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik meni, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Hkrati gre za kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Dodaten argument je dejstvo, da mora Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odstavkom 15. člena Ustave RS in 2. odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Sodišču predlaga, da naj odpravi izpodbijani sklep in da naj ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve z dne 7. 6. 2016 v obdobju od 3. 6. 2016 od 10.40 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in se zato toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja navedenega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zaradi česar mora tožena stranka takoj po prejemu te odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

4. Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 vlaga naknadno tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je že v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi, o čemer se je izreklo tudi Ustavno sodišče v sklepu Up 729/2003 z dne 11. 12. 2003. Dodaten argument za utemeljenost zahteve je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odstavkom 15. člena Ustave RS, 1. in 2. odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Pritožba po ZMZ-1 ni več dovoljena, torej je dopustna samo še ustavna pritožba v skladu z 72. členom ZMZ-1, ki pa se lahko vloži v 15 dneh od dneva vročitve posamičnega akta na podlagi tega zakona, zoper katerega je na podlagi zakona, ki ureja postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in odloči tako, da se stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je dne 16. 6. 2016 na ustni javni glavni obravnavi v navzočnosti tožnika in njegove pooblaščenke ter sodnega tolmača za paštu jezik, ki je tožnikov materin jezik, ter za angleški jezik, v dokazne namene vpogledalo listine upravnega spisa in ustno zaslišalo tožnika, ki je izrecno potrdil, da je lastnoročno podpisal tri listine, sestavljene v angleškem jeziku, ki se nahajajo v upravnem spisu brez slovenskega prevoda, iz katerih izhaja, da gre po vsebini za prošnjo tožnika za azil in za umik te prošnje, ker si je tožnik želel nazaj na Madžarsko in za ponovno prošnjo za azil v Sloveniji z dne 26. 5. 2016, ker si je premislil in si želi azil v Sloveniji.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici.

9. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe 84. člena ZMZ-1 in določbo 2. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III). Slednja določa, da kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek po Uredbi Dublin III. Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in njegove navedbe v dosedanjem postopku. Tožnik je sicer izrecno zanikal, da bi predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in na Madžarskem. Dejstvo, ki med strankama ni sporno, saj ga v tožbi izrecno ne izpodbija, da je bil tožnik skupaj s skupino dvanajstih prosilcev prijet s strani italijanskih organov in predan PP Koper, dodatno kaže na to, da je bila tožnikova ciljna država Italija. Na zaslišanju na glavni obravnavi je sicer navedel, da ob odhodu iz matične države ni imel ciljne države, ampak je hotel iti le v Evropo in si je želel zgolj zaščite in da bi dobil osebne dokumente, da bi normalno živel, vendar tega ne podpirajo njegove trditve, da za azil ni zaprosil ne v Bolgariji niti na Madžarskem, ki sta nenazadnje obe v Evropi in tudi državi članici Evropske Unije. Navedene okoliščine in tožnikovo spreminjanje izjav glede namere, da zaprosi za azil v Sloveniji in umika le-te pa dajejo zadostno podlago za zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in se izognil predaji.

11. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da slovenska azilna zakonodaja ni določila objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega in da je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja, ne pa ukrep pridržanja, se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je Republika Slovenija v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje (člen 28), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene uredbe kot tudi iz Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), predvsem člen 8 in 10 ter naslednji in tudi uvodne določbe direktive, zlasti točka 17. Po 1. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se (sicer) osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v 2. odstavku 28. člena (ki jo je sodišče povzelo v 7. točki obrazložitve te sodbe). Pojem „nevarnosti pobega“ iz 2. odstavka 28. člena Uredbe pa definira točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. To z drugimi besedami pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v 4. odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo citirani členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive). Pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III se odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III in ne na podlagi ZMZ.

12. Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, je vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatne nevarnosti pobega“ med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe. Vrhovno sodišče pa je v že citirani sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 zavzelo stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi, saj vsaj nekatere določbe (3. do 5. alinea 1. odstavka 68. člena ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča pa je tožena stranka izpolnjevanje pogoja nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III tudi ugotavljala, glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. 13. Tudi v zvezi s tožnikovimi nadaljnjimi tožbenimi navedbami, da je zakonitost pridržanja treba presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zgoraj citirani sodbi. Vrhovno sodišče je v tej sodbi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so navedene določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive, ki so bile upoštevane, skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako po mnenju sodišča velja tudi za obravnavani primer. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na uporabo 5. člena EKČP, ne da bi vsebinsko utemeljil njegovo kršitev v povezavi z izpodbijanim ukrepom pridržanja.

14. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti je tožena stranka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ker bo le tako možna izvedba postopka po Uredbi Dublin III. Tak ukrep je tudi skladen z določbami 28. člena Uredbe Dublin III in 2. odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato je ukrep pridržanja na območje Centra tudi sorazmeren. Treba je namreč zagotoviti, da tožnik ne bo zapustil Republike Slovenije pred končanjem postopka določitve odgovorne države članice po Uredbi Dublin III. Glede na obstoj tožnikove begosumnosti in glede na navedene varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, tako ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, to je ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Zato je samo s pridržanjem na Center za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do konca postopka določitve odgovorne države za odločanje o njegovi prošnji. Ta strožji ukrep pa je tudi v skladu z določbo 10. člena Recepcijske direktive, kot je povzeta v 9. točki obrazložitve te sodbe. Zato tudi okoliščine v Centru za tujce, kot jih je tožnik navedel na zaslišanju (prosto gibanje, bivanjski prostori, komuniciranje) ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega pridržanja v Centru za tujce. Glede na navedeno tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je pomanjkljiva utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma.

15. Ker tožnik v tožbi navaja tudi, da je tožena stranka pri ustni naznanitvi ukrep pridržanja oprla le na 1. odstavek 84. člena ZMZ1, pri pisnem odpravku sklepa pa se sklicuje tudi na 1. in 2. odstavek 84. člena ZMZ1, sodišče pojasnjuje, da ta nepravilnost sama po sebi ni mogla vplivati na odločitev tožene stranke o stvari, ki je sicer po presoji sodišča pravilna.

16. Tožnik je v tožbi podal tudi zahtevek, da naj se v skladu s četrtim členom ZUS-1 ugotovi, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine in posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil. Ni pa možno zoper isti akt zahtevati dvojnega sodnega varstva, tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje, ker je pogoj oziroma procesna predpostavka za obravnavanje tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1 prav odsotnost drugega sodnega varstva.

17. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. V skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva odložitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Na to določbo tožnik tudi opira zahtevo za izdajo začasne odredbe.

19. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne sodbe, sodišče pa je z izdajo sodbe v I. točki izreka pravnomočno odločilo v zadevi, ob upoštevanju določbe 71. člena ZMZ-1, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

20. To pomeni, da tožnik za predlagano ureditev stanja ne izkazuje več pravnega interesa. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.