Jedro

Veljavnost delovnega dovoljenja oz. poslovnega vizuma je časovno omejena in je zato zaradi določb Zakona o zaposlovanju tujcev vsaka vnovična pridobitev delovnega dovoljenja oz. poslovnega vizuma negotova, s tem pa je negotova tudi trajna materialna eksistenca iz naslova takšne zaposlitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 2.7.1997, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je moral tujec po 16. členu Zakona o tujcih (Ur.l.RS, št. 1/91-I-ZTuj), veljavnem 2.7.1997, to je na dan odločanja prvostopnega organa, za možno izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije, izpolnjevati dva pogoja, in sicer najmanj triletno neprekinjeno prebivanje na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in kakšen drug upravičen razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, ki opravičuje njegovo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Oba pogoja morata biti izpolnjena hkrati. Tožnik je izpolnjeval le prvi pogoj. Glede njegove zaposlitve oz.

opravljanja dela v Republiki Sloveniji pa iz določb Zakona o zaposlovanju tujcev izhaja, da je le - to vezano na delovno dovoljenje oz. na poslovni vizum, katerega veljavnost pa je omejena. V posledici te omejitve pa tudi ni podan upravičen razlog, ki bi opravičeval njegovo stalno prebivanje na ozemlju Republike Slovenije. Ne glede na željo in namen tožnika in njegove družine za stalno življenje v Republiki Sloveniji predstavlja oviro za uresničitev tega namena oz. želje nestalnost delovnega dovoljenja, negotovost za njegovo vnovično pridobitev in s tem nezagotovljenost trajne materialne eksistence iz naslova zaposlitve.

Tožnik v tožbi navaja, da je na dan odločanja prvostopnega organa dne 2.7.1997 izpolnjeval oba pogoja, to je, poleg triletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji, tudi drugi pogoj iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, to je poklicno delo v firmi " L., d.o.o. Ribnica", katere solastnik je bil tudi on. Po odločbi Oddelka za gospodarstvo in ekonomske odnose Upravne enote Ljubljana, Izpostave V. z dne 4.7.1997 pa je tudi lastnik družbe M. d.o.o.. Ta družba je tudi že vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani po sklepu z dne 18.4.1997. Zato se ne more strinjati, da sta mu oba organa zavrnila vlogo oz. pritožbo v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato trdi, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj ni imela podlage v dejanskem stanju, da bi lahko tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper prvostopno odločbo. Opisano dejansko stanje je namreč obstajalo že ob izdaji prvostopne in izpodbijane odločbe. Če organa vseh navedenih dokumentov nista imela pri odločanju, sta jih bila dolžna od njega zahtevati. Ker pa tega nista storila, sta odločala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je imelo za posledico neutemeljeno zavrnitev njegovega zahtevka oz. pritožbe zoper prvostopno odločbo. Glede na navedeno tožena stranka tudi ni imela nobene dejanske in pravne podlage za trditev, da je njegova vnovična pridobitev delovnega dovoljenja negotova in s tem tudi negotova trajna materialna eksistenca iz naslova zaposlitve. Namreč, za zaposlitev v obeh navedenih firmah poseduje poslovni vizum, ki se šteje kot delovno dovoljenje, z dne 3.11.1997, z veljavnostjo od 24.9.1997 do 20.6.1999. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev tožene stranke in prvostopnega organa o tem, da ima svoj bivanjski status urejen na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in da na podlagi takega dovoljenja prebiva v državi že več kot tri leta. Prav tako je bilo po presoji sodišča nesporno ugotovljeno, da je tožnik zaposlen na podlagi poslovnega vizuma za določen čas (po 4. odstavku 8. člena ZTuj velja poslovni vizum kot dovoljenje za začasno prebivanje). Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 1. odstavka 16. člena ZTuj, ko je pri tehtanju razlogov, ki so primeroma našteti v 2. odstavku 13. člena ZTuj, ugotavljala upravičenost teh razlogov za stalno tožnikovo prebivanje v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi glede tega vprašanja pravilno odločila in razloge za to odločitev navedla v izpodbijani odločbi. Sodišče se s temi razlogi strinja in se nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje.

Sicer pa je tudi na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l.RS, št. 33/92), po katerem je zaposlitev oz. opravljanje dela v Republiki Sloveniji vezano na delovno dovoljenje oz. na poslovni vizum, veljavnost navedenih dveh institutov časovno omejena in je zato zaradi določb navedenega zakona vsaka vnovična pridobitev delovnega dovoljenja oz. poslovnega vizuma negotova, s tem pa je negotova tudi trajna materialna eksistenca iz naslova takšne zaposlitve.

Glede na tožbeno navedbo, da sta prvostopni organ in tožena stranka odločala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker od tožnika nista zahtevala v tožbi navedene listine o njegovi zaposlitvi v Republiki Sloveniji, sodišče meni, da je tožena stranka utemeljeno navedeno dejansko stanje ugotavljala na podlagi določb navedenega Zakona o zaposlovanju tujcev, zato bi tudi v primeru, če bi razpolagala z listinami, ki jih v tožbi navaja tožnik, morala ugotoviti enako dejansko stanje, to je časovno omejenost delovnega dovoljenja oz. poslovnega vizuma.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).