Jedro

Po presoji sodišča je 67. člen ZIL-1 možno uporabiti le v tistih primerih, kadar je prijavitelj zamudil rok za opravo kakšne obveznosti v postopku registracije, zaradi česar so ga doletele pravne posledice, postopek pa se zaradi zamude ni mogel nadaljevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgla zahtevo tožeče stranke za nadaljevanje postopka pri prijavi znamke št. …. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je tožeča stranka po določbah 67. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) zahtevala nadaljevanje postopka v zvezi z zamudo roka, določenega v pozivu na izjavitev št. 670-477/00-VV-6 z dne 25.2.2003. Tožena stranka meni, da odgovor na poziv na izjavitev ni obveznost po 67. členu zakona, saj ne gre za obveznost, brez izpolnitve katere tožena stranka ne bi mogla nadaljevati s postopkom pridobitve pravice. Postopek se namreč lahko nadaljuje tudi brez odgovora in se lahko konča z izdajo odločbe, kar je bilo v konkretni zadevi storjeno z izdajo odločbe št. 674-477/00-MK-7 z dne 4. 6. 2003. Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej opisuje potek postopka registracije znamke št. … »METRO«. Navaja, da je bila šele z vročitvijo odločbe št. 674-477/00-MK-7 dne 4.6.2003 seznanjena z zamudo roka za odgovor na poziv za izjavitev ter da je zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi vložila v zakonskem roku in tudi plačala predpisano pristojbino. Meni, da so nepravilni zaključki tožene stranke, da odgovor na poziv na izjavitev ni obveznost v smislu 67. člena ZIL-1. Gre namreč za obveznost, ki mora biti izpolnjena, če želi prijavitelj-tožeča stranka vplivati na odločitev tožene stranke. V nasprotnem primeru je znamka avtomatično zavrnjena. Meni, da je opravila vsa dejanja, ki jih 67. člen ZIL-1 zahteva, zaradi česar ni nobenega razloga za zavrženje njene zahteve. Kdaj ni mogoče nadaljevati postopka po zamudi, zakon taksativno določa v drugem odstavku 67. člena in odgovora na poziv za izjavitev ni med navedenimi primeri. Tožeča stranka tudi meni, da je tožena stranka nepravilno razlagala termin obveznost ter da bi morala njen predlog obravnavati enako kot v primeru zamude plačila pristojbin. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in dovoli nadaljevanje postopka po zamudi oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijanem sklepu ter še navaja, da se 67. člen ZIL-1 nanaša le na obveznosti prijavitelja, ki jih ima ta v postopku pridobitve pravice. Odgovor na poziv pa ni obveznost prijavitelja oz. tožeče stranke, saj se sam odloči, ali bo sploh odgovoril. Postopek registracije se lahko nadaljuje tudi brez takega odgovora, kar je tožena stranka tudi storila. Tožena stranka pa še opozarja, da bi do zavrnitve registracije lahko prišlo tudi ob predložitvi odgovora in torej sama izpolnitev obveznosti še ne pomeni tudi registracije znamke. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa z dopisom št. U-A02-3090/2002-3-F z dne 29.9.2003 prijavilo udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporna uporaba instituta nadaljevanja postopka po zamudi, ki je opredeljen v 67. členu ZIL-1 (Uradni list RS, št. 7/03) in omogoča prijavitelju, da ob izpolnitvi formalnih pogojev, določenih v 2. odstavku tega člena, zahteva, da se zamujeni rok za izpolnitev obveznosti šteje kot pravočasen ter da se odpravijo pravne posledice zamude in da urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice. Po presoji sodišča je določbe 67. člena ZIL-1 možno uporabiti le v tistih primerih, kadar je prijavitelj zamudil rok za opravo kakšne obveznosti v postopku registracije, zaradi česar so ga doletele pravne posledice, postopek registracije pa se ni mogel nadaljevati. Tak zaključek namreč implicitno izhaja iz 1. odstavka 67. člena ZIL-1 ( »…da se odpravijo pravne posledice zamude ter da urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice.«). Ob tem pa sodišče še dodaja, da je kot obveznost prijavitelja iz 1. odstavka 67. člena ZIL-1 mogoče šteti le tista dejanja, ki jih urad na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa od strank zahteva, torej dejanja, ki niso v dispoziciji strank, temveč so v postopku obligatorna.

Na podlagi navedenega je zato tožena stranka predlog tožeče stranke za nadaljevanje postopka pravilno zavrgla kot nedovoljen. Kot je namreč razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka predlagala nadaljevanje postopka po zamudi 3 mesečnega roka za opravo dejanja iz 70. člena ZIL-1 in sicer z zahtevo za podaljšanje roka. V 70. členu ZIL-1 je določeno, da mora tožena stranka, preden izda zavrnilno odločbo, prijavitelja seznaniti z razlogi za zavrnitev pravice industrijske lastnine ter ga pozvati, da se v roku 3 mesecev o teh razlogih izreče. Citirana določba ZIL-1 torej prijavitelju v skladu z načelom zaslišanja stranke daje možnost, da z odgovorom dopolni ali spremeni svojo prijavo, oziroma da še dodatno pojasni, zakaj bi bilo potrebno njegovi prijavi ugoditi. Pri tem zakon ne predvideva, da se v primeru, ko prijavitelj na poziv ne bi pravočasno odgovoril, postopek ne bi mogel nadaljevati. Tožena stranka v tem primeru zgolj ostane pri presoji o sporočenih razlogih in na podlagi le-teh izda odločbo o zavrnitvi. Tudi če je tožeča stranka zaradi neizjavitve o razlogih za zavrnitev priznanja pravice izgubila možnost vplivanja na drugačno odločitev tožene stranke, pa (možnosti oprave) tega dejanja ni mogoče razlagati kot njene obveznosti, kot zmotno meni tožeča stranka. Odgovor na poziv iz 70. člena ZIL-1 po mnenju sodišča predstavlja zgolj prijaviteljevo pravno možnost, da z dodatnim argumenti, ki jih navede v odgovoru, zagovarja utemeljenost registracije prijavljene znamke v konkretni zadevi, ne pa njegove obveznosti. Zamuda ali neuporaba take pravne možnosti v zakonu ni sankcionirana, obenem pa tudi ne predstavlja zastoja v postopku. Zato po presoji sodišča uporaba instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 v konkretnem primeru ni dovoljena. Pri tem pa sodišče meni, da 3. odstavka 67. člena ZIL-1, ki našteva primere, ko nadaljevanje postopka po zamudi ni dovoljeno, ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga tožeča stranka v tožbi. Navedeni odstavek namreč določa dejanja, za katera je zakonodajalec po lastni presoji določil, da uporaba tega instituta, ne glede na določbe iz 1. odstavka 67. člena ZIL-1, ni mogoča. Zato je po presoji sodišča te izjeme mogoče razlagati le tako, da postopka po zamudi ex lege ni mogoče nadaljevati, kadar gre za zamudo dejanj, naštetih v 3. odstavku 67. člena ZIL-1, glede ostalih dejanj pa je uporaba tega instituta vedno mogoča, vendar pod pogojem, da gre za dejanja, ki ustrezajo splošnim predpostavkam iz 1. odstavka 67. člena ZIL-1. Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi sam upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).