14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 286/2004 z dne 5. 4. 2005 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 910/2004 z dne 26. 8. 2004 in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 79/2001 z dne 20. 4. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je odločilo, da je pritožnik dolžan bivši delavki (tožeča stranka v delovnem sporu) izplačati neto znesek 588.060,00 SIT in ji od tega zneska obračunati bruto nadomestilo mesečnih plač ter plačati davke in prispevke. Zoper to odločitev je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo. Zoper odločitev Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo. To je delovno sodišče prve stopnje zavrglo. Pri tem se je sklicevalo na to, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega z zakonom določenega zneska za dopustnost revizije. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Pritožnik je vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. V utemeljitev svoje odločitve je navedlo, da zahtevek za plačilo neto zneskov plač ter pripadajočih davkov in prispevkov predstavlja celoto. Ker pritožnik davkov in prispevkov ni opredelil z denarno vrednostjo, izrek sodbe je v tem delu opisen, višine zahtevka pa ni mogoče niti posredno ugotoviti, ker dosojeni zneski neto plače niso osnova za obračun davkov in prispevkov, je Vrhovno sodišče štelo, da pritožnik ni izkazal predpostavk za dovoljenost revizije.

2.V ustavni pritožbi pritožnik nasprotuje navedeni odločitvi sodišč. Zlasti se ne strinja z njihovim stališčem, da je v predmetni zadevi šlo le za premoženjski spor. Sam je namreč prepričan, da je dejansko šlo tudi še za vprašanje ugotovitve, kdaj je delavki prenehalo delovno razmerje in pravice iz tega naslova. Ker so sodišča opredelila spor zgolj kot premoženjski spor in mu zato onemogočila vsebinsko obravnavo vprašanj, povezanih s prenehanjem delovnega razmerja delavke, zatrjuje kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Meni, da Vrhovno sodišče ni ugotovilo pravega zneska vtoževane terjatve, še zlasti, ker meni, da je tudi sodišču višina sporna. Meni, da se mu neupravičeno očita, da ni opredelil zahtevka za plačilo davkov in prispevkov. Pritožnik poudarja, da bi sam poskrbel za ustrezne izračune, če bi ga sodišče k temu pozvalo. Vendar meni, da ne bi bila podana enakost pravic, če bi moral le on poskrbeti za izračune in točne zneske, kar je v prvi vrsti dolžnost tožeče stranke in sodišča.

B.

3.Pritožnik izpodbija odločitev sodišč o zavrženju revizije. Predmet presoje v tej zadevi so lahko zato le navedbe ustavne pritožbe, ki se nanašajo na odločitev o zavrženju, ne pa tudi navedbe o zatrjevanih nepravilnostih, storjenih v postopku odločanja o prenehanju delovnega razmerja, ki je pravnomočno končan. Očitek pritožnika, da mu je zaradi izpodbijane odločitve kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker mu je bilo v tem delu odrečeno sodno varstvo, je zato neutemeljen.

4.Bistveni očitek pritožnika je, da se sodišče ni prepričalo, ali vtoževani znesek res ne presega praga za dovoljenost revizije. Zato meni, da bi ga sodišče moralo pozvati, da bi izračunal konkretne zneske bruto plač in mu tako zagotoviti pravico do revizije. Kolikor je mogoče razumeti, da pritožnik z navedenim očitkom utemeljuje kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic), ta ni izkazana. Iz te ustavne določbe namreč izhaja obveznost sodišč, da v postopku stranki obravnava enakopravno ter jima zagotovi enake možnosti za uveljavljanje njihovih pravic – tudi možnosti obeh strank, da si zagotovita pravico do vložitve revizije. Če je dana tožniku možnost vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta, procesno ravnotežje položaja strank zahteva, da mora imeti to možnost tudi toženec (podobno tudi v sklepu št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71). Ta pravica na pritožnikovi strani kot toženca pa po drugi strani ne pomeni obveznosti sodišča zlasti, ko se tožbeni zahtevek glasi na denarni znesek, da opozarja toženca na njegove procesne pravice. Pritožnik v obravnavanem primeru ni izkazal, da bi v sodnem postopku to svojo pravico uveljavljal, kar bi lahko, da bi si zagotovil pravico do revizije, oziroma da jo je uveljavljal, pa bi mu jo sodišče odreklo.

5.Glede pravice do revizije pa je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da pravica do revizije ni ustavna pravica, temveč gre narava ustavne pravice samo pravici do pritožbe. V obravnavanem primeru je pritožnik to pravico izkoristil, zato mu pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave očitno ni bila kršena.

6.Očitek pritožnika, da so sodišča napačno opredelila naravo spora v predmetni zadevi, po vsebini pomeni zgolj očitek nepravilne uporabe materialnega prava. Ta očitek bi bil lahko predmet presoje le, če bi bil neposredno povezan s kršitvijo ustavne pravice. Stališču sodišč, da v obravnavanem primeru ne gre več za odločanje o temelju tožbenega zahtevka, temveč le še za odločanje o višini tožbenega zahtevka, in da je zato predmet spora v postopku, v katerem je pritožnik vložil revizijo, zgolj denarni znesek, pa ni mogoče očitati, da bi bilo v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan