Jedro

Toženec, ki je povzročil prometno nesrečo, je, ker je vozil in bil udeležen v nezgodi v času veljavnega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, izgubil zavarovalne pravice.

Izrek

Pritožba proti sklepu se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi proti sodbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji toženec plača 44.982,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz izreka sode. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.374,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da ni podlage za uporabo 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami; ZOZP), ker toženec ni sklenil zavarovalne pogodbe, tožeča stranka pa bistvene okoliščine, ali je lastnik vozila soglašal z uporabo vozila, ni zatrjevala.

Proti sodbi in sklepu se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje po zaključku glavne obravnave s sklepom 9.5.2008 glavno obravnavo ponovno začelo in jo pozvalo na dopolnitev tožbe in trditvene podlage glede lastništva vozila. Poudarja, da lahko zavarovalnica terja povračilo bodisi od zavarovanca bodisi od odgovorne osebe in v tem svojstvu vprašanje lastništva vozila za predmetno zadevo ni pomembno. Določilo 21. člena ZOZP se nanaša na uporabo vozila s strani nepooblaščene osebe, torej v primerih morebitnih kraj vozila ali uporabe vozila s strani tretje osebe, ki ji lastnik uporabe ni dovolil. S sklepom o ponovnem začetku glavne obravnave je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožeča stranka vse potrebne navedbe v smislu dokaznih trditev in posledični sklepčnosti tožbe že navedla ob vložitvi tožbe in med postopkom. Na navedbo pravne podlage tožbenega zahtevka pa sodišče ni vezano. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke4 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ne obrazloži pravne podlage, na podlagi katere je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V ničemer tudi ne pojasni, kako in zakaj je neutemeljeno naziranje tožeče stranke glede lastništva vozila in s tem odgovornosti tožene stranke za plačilo vtoževanega regresnega zahtevka. Vprašanje upravičene ali neupravičene uporabe vozila in neposredno lastništvo ne more biti relevantno pri presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka, za katerega je tožeča stranka navedla vse elemente odškodninske odgovornosti in pogoje uveljavljanja regresnega zahtevka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

O pritožbi proti sklepu: Sodišče prve stopnje je, resda šele po zaključku glavne obravnave, ugotovilo, da mora razjasniti odločilno vprašanje (kot odločilno je izpostavilo vprašanje lastništva avtomobila) in je imelo podlago za ponovno otvoritev obravnave (sklep 9.5.2008) v 292. členu ZPP, spričo česar ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tožeče stranke ni pozivalo na navedbo pravne podlage, kot trdi, temveč na navedbo dejstev, ki jih je štelo za odločilna (vprašanje lastništva avtomobila). Preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnik opredeli z navedbo dejanske podlage, kar pomeni, da mora navesti tista dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (sklepčnost). Sodišče prve stopnje je v okviru materialno procesnega vodstva (286. člen ZPP) na prvem naroku za glavno obravnavo dolžno poskrbeti, da se navedejo manjkajoča dejstva, kar je sodišče prve stopnje storilo šele s sklepom 9.5.2008, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo proti sklepu in ga potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi proti sodbi: Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi tožeče stranke v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je, čeprav tega ni izrecno zapisalo, očitno, glede na navedbo, da tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni navedla odločilnih dejstev za uporabo 2. odstavka 7. člena ZOZP (tožeči stranki očita, da ni navajala, ali je lastnik vozila soglašal z uporabo vozila), štelo, da je tožba nesklepčna. Pravilnost takega stališča bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju, saj gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnica je v dejstveni podlagi tožbe navajala, da je toženec 28.3.1998 z motornim vozilom povzročil prometno nesrečo in povzročil drugim udeležencem prometne nesreče škodo, ki jo je tožeča stranka poravnala iz naslova obveznega zavarovanja vozila, ki ga je vozil toženec. Ker je odgovoren za škodo in ker je vozil pod vplivom alkohola v času izrečenega varnostnega ukrepa, je po 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, v obliki regresa, dolžan vrniti tožeči stranki to, kar je zanj plačala oškodovancem. Z omenjeno dejstveno podlago torej tožeča stranka uveljavlja, da je toženec kršil pogodbeno obveznost iz zavarovalne pogodbe in je zato izgubil zavarovalne pravice, pri čemer se sklicuje na 3. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO/97 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki jih tudi prilaga (A2). Pravna podlaga tožbenega zahtevka je, kot trdi pritožnica, določba 2. odstavka 7. člena ZOZP, ki zavarovalnici, ki je oškodovancem poravnala škodo, podeljuje pravico, da uveljavlja povrnitev od sklenitelja zavarovanja ali od odgovorne osebe, zato vprašanje, kdo je lastnik vozila ni odločilno. Tožnica je regresni zahtevek uveljavljala od odgovorne osebe (voznika vozila), ki ga je, čeprav tega ni izrecno navedla, štela za zavarovanca na podlagi 2. točke 1. člena Splošnih pogojev. V njej je določeno, da so poleg lastnika zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom. Vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje izpostavlja kot ključnega, "ali je lastnik vozila soglašal z uporabo vozila", med strankama ni bilo sporno in očitno glede na odgovor na pritožbo (da je obema pravdnima strankama znano, da tožencu neupravičene uporabe predmetnega avtomobila ni mogoče očitati) tudi ni sporno. Tožba tožnice zato, ker ni zatrjevala, da je lastnik vozila soglašal z uporabo vozila, ni nesklepčna in je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tožbo (vloženo 6.3.2000) sicer očitno tudi samo štelo za sklepčno, saj je izvedlo obsežen dokazni postopek in šele po zaključku obravnave (zaključena 13.11.2007) zahtevalo dopolnitev trditvene podlage (sklep 20.6.2008). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

Ob neprerekanih dejstvih, da je toženec povzročil prometno nesrečo 28.3.1998 (v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Radovljici je bil s sodbo opr. št. K 95/98 pravnomočno spoznan za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti) in da je vozil in bil udeležen v nezgodi v času veljavnega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije (izrečenega za obdobje 3.3.1998 do 3.4.1998), se izkaže, da je nastopila situacija iz 2. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, spričo katerih je toženec izgubil zavarovalne pravice in je tožeča stranka upravičena do regresa na podlagi 2. odstavka 7. člena ZOZP. Ker sodišče prve stopnje zaradi materialnopravne zmotne presoje o višini tožbenega zahtevka ni odločalo in se tudi ni opredelilo do toženčevih ugovorov (sokrivda oškodovancev; neprimerna višina izplačane odškodnine;) ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po izvedenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odločati.