Jedro

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper toženki kot solidarni dolžnici, vendar je bilo ugotovljeno, da solidarna obveznost ni podana. Druga toženka je v večji meri uspela proti tožeči stranki. Med toženkama je precejšnja razlika v deležu spornega predmeta, zato se stroški povrnejo po tem sorazmerju. Strošek plačila sodne takse je nastal pred začetkom stečaja nad drugo toženko, zato bi sodišče znesek lahko le ugotovilo, ne pa naložilo v plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani VI. točki izreka glede druge toženke spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna drugi toženki v 15 dneh povrniti 31.633,53 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do druge toženke na povrnitev pravdnih stroškov v znesku 2.200,01 EUR.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti drugi toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 704,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Druga toženka se pritožuje zoper VI. točko izreka v uvodu navedene sodne odločbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženki dolžni tožeči stranki po enakih delih povrniti pravdne stroške v znesku 51.729,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tretji odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj je sama v pravdnem postopku proti tožeči stranki v pretežnem delu uspela. Sodišče prve stopnje ne bi smelo pri odmeri stroškov upoštevati sodne takse v višini 15.225,00 EUR, ker je ta nastala pred začetkom stečajnega postopka nad drugo toženko, tožeča stranka pa te terjatve v njem ni prijavila. Višjemu sodišča predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v VI. točki izreka spremeni tako, da tožeči stranki naloži, da drugo toženi stranki povrne stroške postopka, vključno s stroški te pritožbe.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Odločitev o stroških je pravnomočna glede prve toženke, saj se je njena pritožba štela za umaknjeno (sklep XII Pg 849/2018 z dne 15. 1. 2019 v zvezi s sklepom VSL I Cpg 261/2019).

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Spor se je nanašal na plačilo 2.026.177,64 EUR, ki jih je tožeča stranka prvotno zahtevala od štirih toženk. Zoper dve toženki je bil tožbeni zahtevek z delnima sodbama pravnomočno zavrnjen.

7. Sodba zoper prvo toženko je pravnomočna za plačilo 1.158.694,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ugotovljen obstoj terjatve iz naslova obresti v višini 6,33482 % letno od zneska 579.347,28 EUR od 4. 4. 2008 do 30. 12. 2009 in od zneska 579.347,28 EUR od 30. 6. 2008 do 30. 12. 2009. 8. Sodba zoper drugo toženko je pravnomočna glede obstoja terjatve za znesek 292.772,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in z obrestmi v višini 6,33482 % letno od zneska 146.386,05 EUR od 28. 4. 2008 do 30. 12. 2009 in od zneska 146.386,05 EUR od 30. 6. 2008 do 30. 12. 2009. 9. Sodišče prve stopnje je glede stroškov postopka obrazložilo, da je tožeča stranka v sporu uspela v pretežnem delu, zato sta ji toženki dolžni povrniti stroške.

10. Pritožba navaja, da je takšno stališče zmotno, saj je druga toženka v večjem delu uspela v postopku. V tem delu je pritožba utemeljena. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper prvotne štiri toženke kot solidarne dolžnice. Sodišče prve stopnje je v prvi sodbi sicer razsodilo, da je podana solidarna obveznost toženk (sodba XII Pg 10/2010 z dne 27. 1. 2015), vendar je višje sodišče sodbo delno spremenilo, tako da ni podana solidarna obveznost in morata toženki zneske plačati samostojno (sodba I Cpg 1238/2016 z dne 10. 4. 2018).

11. Toženki sta torej bili v položaju navadnih materialnih sospornic, ne pa tudi v solidarni zavezi. Ni vsak materialni sospornik tudi solidarni zavezanec. Drži sicer, da je tožeča stranka uspela zoper vsako od (preostalih dveh) toženk glede celotnega posameznega zneska (tožeča stranka je navajala, da je vsaki toženki plačala takšen znesek glavnice, kot je bil pravnomočno ugotovljen). Vendar pa je ključna okoliščina ta, da sta bili obe toženi kot solidarni dolžnici na plačilo 2.026.177,64 EUR.

12. Zakon res določa kot primarno pravilo, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Drugi odstavek istega člena pa določa, da če je med sosporniki precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov.

13. Višje sodišče ugotavlja, da je delež prve toženke v spornem predmetu 57,19 %, delež druge toženke pa 14,45 %. Takšen je tudi uspeh tožeče stranke proti posamezni toženki, zato ni pogojev za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP in druga toženka utemeljeno navaja, da je sama v večjem delu uspela proti tožeči stranki. Navedeno pomeni, da je treba uporabiti drugi odstavek 161. člena ZPP, saj je med sospornicama precejšnja razlika v njunem deležu spornega predmeta. Delež plačila pravdnih stroškov, ki odpade na drugo toženko, zato znaša 7.474,89 EUR.

14. Pritožba tudi navaja, da sodišče med priznanimi stroški ne bi smelo upoštevati sodne takse za tožbo v znesku 15.225,00 EUR, ker tožeča stranka le te ni prijavila kot pogojno terjatev v stečajnem postopku nad drugo toženko, čeprav je ta strošek nastal pred začetim stečajnim postopkom. Višje sodišče tem navedbam ne more slediti, saj ugotavlja, da so preveč pavšalne in nedokazane. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad drugo toženko namreč izhaja, da je tožeča stranka prijavila terjatev z glavnico 2.026.177,64 EUR in obresti ter stroške 1.087.193,89 EUR. Kljub temu, da je neprijava terjatve v stečajnem postopku negativno dejstvo, bi to druga toženka zlahka dokazala s predložitvijo prijave terjatve, vendar tega ni storila niti ne predlagala drugega dokaza.

15. Ima pa pritožba prav, da bi zato, ker je strošek plačila sodne takse nastal pred začetkom stečaja nad drugo toženko, sodišče znesek lahko le ugotovilo, ne pa naložilo v plačilo (prim. 3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Glede ne uspeh tožeče stranke (14,45 %) zato obstoji terjatev na plačilo stroškov sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 2.200,01 EUR. Temu primerna je odločitev v izreku tega sklepa.

16. Glede na to, da je druga toženka v postopku uspela s 85,55 %, je upravičena do sorazmernega povračila pravdnih stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT (drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife) in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 ter na podlagi specificiranega stroškovnika druge toženke (l. št. 278) in znašajo: nagrada za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) – 6.467,50 EUR; nagrada za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) – 5.970,00 EUR; pavšalni materialni stroški (tar. št. 6002 ZOdvT) – 20,00 EUR; nagrada za pravno sredstvo (tar. št. 3210 ZOdvT) – 7.960,00 EUR; nagrado za narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102 ZOdvT) – 5.970,00 EUR in sodna taksa za pritožbo 16.755,00 EUR. Sodišče ni priznalo druge nagrade za postopek, ker se ta strošek prizna le enkrat (4. točka opombe 3 tarife ZOdvT). Skupaj stroški druge toženke znašajo 43.142,50 EUR. Glede na uspeh druge toženke (85,55%) ji mora tožeča stranka povrniti 36.908,41 EUR.

17. Po opravljenem pobotu (od stroškov druge toženke se odštejejo priznani stroški tožeče stranke, brez deleža sodne takse tožeče stranke) mora tožeča stranka drugi toženki povrniti 31.633,53 EUR pravdnih stroškov. Zakonske zamudne obresti od obveznosti plačila pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

18. Ker je druga toženka s pritožbo v pretežni meri uspela, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), ki zajemajo nagrado za pravno sredstvo (401,62 EUR), sodno takso za pritožbo (296,40 EUR) in materialne stroške (6,43 EUR), skupno 704,45 EUR. Druga toženka je stroške priglasila po Odvetniški tarifi (OT), čeprav bi glede na drugi odstavek 20. člena OT morala uporabiti ZOdvT. Sodišče pa je tudi pri odločanju o stroških omejeno z višino postavljenega zahtevka (po ZOdvT bi bili stroški višji), zato je stroške pritožbenega postopka upoštevalo, kot so bili priglašeni.