Jedro

Dogovor, kot ga zatrjuje toženka, naročniku ne daje pravice, da zaradi delne neizpolnitve podjemnikove obveznosti svojo lastno izpolnitev odlaga v nedogled in s tem za nedoločen čas odloži zapadlost podjemnikove terjatve. Na neizpolnitev oziroma delno neizpolnitev se lahko sklicuje le stranka, ki del ni prevzela oziroma jih ni prevzela v celoti, neizpolnjen del pa predstavlja bistveni del oziroma vsaj pomemben del pogodbenega predmeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III., IV, VI. in VII. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: (1) da se sprememba tožbe z dne 26. 9. 2018 dovoli (I. točka izreka); (2) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 136778/2016 z dne 23. 12. 2016 ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1282/2017 z dne 11. 1. 2017 razveljavita tudi v I. in III. točki izreka; (3) da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek v višini 88.742,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2018 do plačila ter znesek 12.380,96 EUR (III. in IV. točka izreka); da se višji tožbeni zahtevek zavrne (V. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora tožnici povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 148,00 EUR z obrestmi ter stroške pravdnega postopka v višini 7.162,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. in VII. točka izreka).

2. Proti tej odločbi, in sicer zoper III., IV., VI in VII. točko izreka (ki po vsebini predstavljajo sodbo), se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi Pogodbe št. 4/7/2015 (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je tožnica kot izvajalka zavezala, da bo izvedla sanacijo vertikalne hidroizolacije vkopanih obodnih kletnih sten objekta v ... v stanovanjski soseski ..., - da je tožnica naročeno delo delno opravila, in sicer je dokončala cca. 95 % vzhodne stene, cca. 95 % severne stene, cca. 80 % zahodne stene, z deli na južni steni pa ni pričela, - da je tožnica za opravljena dela toženki izdala vtoževane račune št. 16-300-000031 z dne 22. 8. 2016 v višini 31.626,70 EUR (A13), št. 16-300-000035 z dne 25. 9. 2016 v višini 10.534,90 EUR (A61), št. 16-300-000041 z dne 18. 10. 2016 v višini 21.159,00 EUR (A83) in št. 16-300-000048 z dne 25. 11. 2016 v višini 25.421,65 EUR, ki so bili izdani na podlagi petih začasnih situacij (A14, A62, A85, A142), - da toženka izdanim začasnim situacijam ni ugovarjala, - da so bila v času naroka za glavno obravnavo 15. 5. 2019 vsa naročena dela po Pogodbi že opravljena, pri čemer so dela, ki jih tožnica ni dokončala, zaključili drugi izvajalci, - da pravdni stranki drugačnega dogovora glede plačilnih pogojev, kot je bil dogovorjen s Pogodbo, nista sklenili.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določila 7. člena Pogodbe. V njem je bilo dogovorjeno, da bo izvajalec za vsa realizirana gradbena dela za vsako stranico objekta posebej (skupno 4 stranice) po zaključku sanacije posamezne stranice oz. stene objekta nadzoru in naročniku izstavil začasno situacijo, izdano na podlagi s strani nadzora potrjene, tekoče vodene gradbene knjige. Izvajalec je dolžan naročniku začasno situacijo izdati najkasneje v roku petih dni po zaključku sanacije posamezne stranice objekta, naročnik pa je pravilno izstavljeno začasno situacijo dolžan potrditi v roku petih dni od prejema. V kolikor se naročnik ne strinja z obsegom, cenami ali drugimi elementi začasne situacije, mora ustrezen del začasne situacije pisno ugovarjati izvajalcu. V kolikor naročnik ne ugovarja posameznega dela ali sestavine začasne situacije do vključno petega dne od prejema začasne situacije, se šteje, da s tako izstavljeno začasno situacijo soglaša in prične teči rok za plačilo začasne situacije.

7. Glede na povzeto vsebino pogodbenih določil je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku za plačilo zneskov po vtoževanih računih utemeljeno ugodilo.

8. Toženka v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče dokazov ni presojalo celovito in skladno z 8. členom ZPP, saj ni upoštevalo celotne izpovedbe zakonite zastopnice toženke A. A., ki je v svojem zaslišanju izpovedala, da sanacija ni bila zaključena ter da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se dela plačajo šele po zaključku sanacije. Posledično naj bi bila podana tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

9. S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je presojalo izpovedbo zakonite zastopnice toženke celovito, v povezavi z ostalimi izpovedbami in izvedenimi dokazi. Pravilno je ocenilo, da dogovor o plačilu po zaključku del ni izkazan. Pri tem je s strani toženke zatrjevano dejstvo, da tožnica sanacije ni povsem zaključila, na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štelo za priznano, saj ga toženka ni prerekala.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinih navedb glede spremembe plačilnih pogojev v dopisu toženke z dne 12. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je v 15. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj dopisa toženke z dne 12. 12. 2016 ni štelo za spremembo plačilnih pogojev, kot jo zatrjuje toženka. Pojasnilo je, da je toženka v tem dopisu dejansko pripoznala dolg, hkrati pa podala predlog poplačila, ki pa v nadaljevanju ni bil realiziran. Ocenilo je, da je za presojo konkretnega razmerja glede na izveden dokazni postopek relevantna zgolj Pogodba. Zato tudi niso odločilne trditve pritožnice, da je bila sprememba poprej usklajenih plačilnih pogojev dogovorjena le pod pogojem, da tožnica izvede detajle pri prehodni plošči, zaključek del na vzhodni, zahodni in severni stranici objektov.

11. Tožnica je sicer res zatrjevala, da je med pravdnima strankama prišlo do spremembe posameznih pogodbenih določil, ki se nanašajo na plačilne pogoje, vendar pa je s tem imela v mislih dogovor, po katerem se je tožena stranka zavezala, da ji bo najkasneje do 20. 12. 2016 plačala za že izvedena dela znesek 20.000,00 EUR do 30.000,00 EUR, preostanek (do zneska 88.742,25 EUR) pa v mesecu januarju 2017.1

12. Ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo svojega stališča o tem, da dogovor, po katerem naj bi bila zapadlost plačila vezana na zaključena sanacijska dela in opravljen kvalitetni pregled, ni bil sklenjen. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da s strani toženke zatrjevani dogovor o zapadlosti plačila med pravdnima strankama ni bil sklenjen, napravilo na podlagi izpovedbe zakonitih zastopnikov obeh strank, ocene elektronskega sporočila z dne 28. 11. 2016, dopisa z dne 12. 12. 2016 in drugih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj izpovedbo A. A. ni štelo za prepričljivo. Navedlo je, da je ta najprej zatrjevala, da je bil dogovor o plačilu del po zaključku teh sklenjen z B. B., na naroku za glavno obravnavo dne 15. 5. 2019 pa je navedla, da se je o tem dogovorila z C. C., ki je bil zakoniti zastopnik tožnice v tistem obdobju. B. B. pa je v svojem zaslišanju zatrjeval način plačevanja, kot je bil dogovorjen s Pogodbo. Izpovedal je, da so se računi za opravljena dela izdajali na podlagi posameznih situacij, ki jih je toženka potrdila. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je logičen in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da poseben dogovor o zapadlosti plačila po zaključku del ni bil sklenjen. Izpodbijano sodbo je torej v nasprotju s pritožbenimi zatrjevanji mogoče preizkusiti. Zato pritožbeni očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Dogovor, kot ga zatrjuje toženka, pa naročniku tudi sicer ne daje pravice, da zaradi delne neizpolnitve podjemnikove obveznosti svojo lastno izpolnitev odlaga v nedogled in s tem za nedoločen čas odloži zapadlost podjemnikove terjatve. Na neizpolnitev oziroma delno neizpolnitev se lahko sklicuje le stranka, ki del ni prevzela oziroma jih ni prevzela v celoti, neizpolnjen del pa predstavlja bistveni del oziroma vsaj pomemben del pogodbenega predmeta.

14. S tem, ko je tožnica toženki izstavila začasne situacije, v katerih so izvedena dela in vgrajeni material specificirani po vrsti, količini in ceni, je toženko pozvala k plačilu ter ji s tem sporočila, da so dela izvršena in da jih je treba prevzeti in pregledati. Ker toženka začasnim situacijam ni ugovarjala, je v skladu s 7. členom Pogodbe pričel teči petnajstdnevni rok za njihovo plačilo.

15. Toženka pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vsebinsko ni opredelila in konkretizirala, zato na ta očitek ni mogoče odgovoriti. To še posebej velja v obravnavanem primeru, ko odločitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na pogodbenem pravu, na pravilno uporabo pogodbenega prava pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti III. in IV. točki izreka izpodbijane odločbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v VI. in VII. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru na pritožbo je ponovila stališča ter zaključke sodišča prve stopnje ter tako k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Vloga tožeče stranke z dne 12. 6. 2017.