Jedro

Sodišče mora razpisati narok in omogočiti kontradiktoren postopek, če naj bi se s predlagano začasno odredbo že anticipirala končna odločba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero se dolžnikoma naloži, da sta se dolžna v 24-ih urah izseliti iz stanovanja in upniku omogočita vstop v to stanovanje. Po mnenju prvostopnega sodišča upnik ni izkazal predpostavk za izdajo začasne odredbe. Proti temu sklepu je vložil upnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa tako, da se začasna odredba izda, podrejeno razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o predlogu. V obrazložitvi polemizira z razlogi izpodbijanega sklepa. Najprej z obrazložitvijo, da upnik ni uspel izakazati, da sta se dolžnika vselila v stanovanje, ker ni predložil listin. Upnik listin res ni predložil, saj mu jih policija ni hotela izročiti, vendar je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, naj sodišče opravi poizvedbe pri policiji. Sodišče pa tega ni storilo, niti ni pozvalo upnika, da bi predlog dopolnil. Zato pritožbi prilaga kot dokaz dva dopisa policijske postaje, in sicer z dne 13.4.2001 in 20.4.2001. V nadaljevanju razlaga, da je bil edini učinek, ki ga je želel doseči s predlogom za izdajo začasne odredbe, da dolžnika stanovanje izpraznita. Sodišče pa je ugotovilo, da upnik ni uspel dokazati, da sta se dolžnika vselila v stanovanje. Takšno razlogovanje ni logično, saj ne bi predlagal začasne odredbe, če se dolžnika v stanovanje ne bi vselila. Vloženi predlog mu je povzročil stroške s plačilom sodne takse, v kar upnik gotovo ne bi šel, če se dolžnika ne bi v stanovanje vselila. Tudi nastanek težko nadomestljive škode bi moralo sodišče bolj pretehtati, saj je napačna ugotovitev sodišča, da upniku ne nastaja težko nadomestljiva škoda, zato ker se je šele vseljeval v stanovanje. V trenutku vložitve predloga za izdajo začasne odredbe res ni nastajala takšna škoda, vendar Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se izda začasna odredba kadar je le-ta potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ni torej potrebno, da bi taka škoda že obstajala v času vložitve predloga. Sama selitev v stanovanje ni takšno dejanje, ki bi potekalo daljše časovno obdobje, ampak se ponavadi to izvede v nekaj dneh. Upnik bi zato v relativno kratkem času lahko pričel opravljati svojo dejavnost v spornem stanovanju. Ker pa se v stanovanju nahajata dolžnika s svojimi otroci, je to upniku onemogočeno in ravno s tem upniku nastaja škoda. Zato bi bila potrebna izdaja začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ker sta se dolžnika vselila v sporno stanovanje in zakon samopomoč dopušča le v izjemnih primerih, je izdaja začasne odredbe nujna za začasno ureditev spornega razmerja med upnikom in dolžnikoma. Nedopustno je, da pravni red sankcionira samovoljno ravnanje, čeprav je to le reakcija na protipravno ravnanje drugih oseb, hkrati pa tistemu, ki ne zlorablja in ne prekoračuje instituta samopomoči odreka hitro in učinkovito pravno varstvo. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi dokazal, da dolžnika z njeno izdajo ne bi utrpela hujših negativnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe lahko nastala upniku, vendar se sodišče v presojo teh navedb sploh ni spuščalo, čeprav bi moralo v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ svojo odločitev sprejeti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej. Sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru za izdajo ureditvene začasne odredbe. ZIZ takšnega termina sploh ne pozna, oblikovala ga je sodna praksa in pravna teorija. V 275. členu ZIZ določa, da izda sodišče začasno odredbo na upnikov predlog tudi kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če v določenem roku založi znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Posebnih določb o takoimenovanih ureditvenih začasnih odredbah torej ZIZ ne določa, zato tudi ni določbe, ki bi narekovala drugačno postopanje sodišča v takšnih primerih in je sodišče napačno zaključilo, da ZIZ ne omogoča izdaje začasne odredbe kljub temu, da upnik predlaga položitev varščine na podlagi 275. člena ZIZ. V kolikor bi bil takšen namen zakonodajalca, bi to moral izrecno v zakonu zapisati. Pritožba je utemeljena. V konkretni zadevi je upnik pred pravdo vložil predlog za izdajo začasne odredbe. V predlogu zatrjuje, da bo vložil motenjsko tožbo (ni jasno, ali je takšno tožbo, ki je vezana na rok tudi vložil, kar pa za odločanje o pritožbi v tej zadevi ni pomembno). V predlogu je tudi pojasnil okoliščine, iz katerih se da razbrati, da je že prevzel posest na stanovanju in v predlogu je navedel okoliščine o nasilni vselitvi dolžnikov v to stanovanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da "terjatve" upnik ni verjetno izkazal, zato ne vzdrži. Tudi razlogovanje sodišča o tem, da upnik ni izkazal ostalih predpostavk je povsem nelogično in neživljensko. V izpodbijanem sklepu je zato edino pravilno stališče, da predlaga upnik izdajo "ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Vendar predpostavk, ki se za izdajo takšne začasne odredbe zahtevajo, sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Zavarovanje terjatve v smislu začasne ureditve spornega razmerja je v določenih primerih mogoče tudi, če se predlog začasne odredbe pokriva z zahtevkom, ki ga upnik zatrjuje. To je sicer le izjemoma dopustno, ko upnik verjetno izkaže nastanek težko nadomestljive škode. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki bi ga sodišče moralo v tem primeru oceniti. Upnik je v predlogu obrazložil, zakaj mu bo nastala težko nadomestljiva škoda, sodišče je to v razlogih izpodbijanega sklepa skoncentriralo le na materialno škodo, čeprav se ni zatrjevala samo takšna škoda in tudi ni nujno, da mora biti zgolj materialna, saj je prav pogosto težko nadomestljiva tista škoda, ki se je niti materialno ne da ovrednotiti. Predvsem pa je v primeru kot je konkreten potrebno tehtanje interesov obeh strank, saj se takšna začasna odredba, kot jo predlaga upnik lahko izda le ko gre za nujne in ustavno upravičene primere. Vseh teh okoliščin pa sodišče prve stopnje, kljub temu, da jih je vseboval predlog za izdajo začasne odredbe ni presojalo, zato je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep na pritožbo upnika razveljaviti, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo o predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno odločiti. Ker bi se z izdajo takšne začasne odredbe, kot se predlaga, močno poseglo v pravice dolžnikov in je že glede na zakonsko določbo 3. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ treba pri takšni odločitvi upoštevati tudi položaj dolžnikov, bo moralo pred ponovno odločitvijo razpisati narok, tako da bo zagotovljen kontradiktoren postopek in dolžnikoma zagotovljena pravica do obrambe. Šele zatem naj o predlogu ponovno odloči s tem, da odločitev obrazloži tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pritožba pa nima prav, da bi sodišče moralo začasno odredbo izdati že zato, ker je v predlogu upnik predlagal, da založi vaščino, saj je po 275. členu varščina kot pogoj za začasno odredbo predvidena le v primerih, ko upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, torej v primeru "zavarovalnih začasnih odredb", varščina pa ne pride v poštev kot pogoj za izdajo "ureditvenih začasnih odredb", saj se te vrste začasnih odredb izdajo, kot je že obrazloženo, le izjemoma, ko to narekujejo dejanske okoliščine konkretnega primera.