Jedro

Pravna podlaga za odločanje o stroških pravdnega postopka je v določbah 154. in 155. čl. ZPP, sodišče pa lahko v družinskih sporih uporabi tudi 413. čl. ZPP. Določba 413. čl. ZPP je v teh sporih zato, ker v te pravde posega preiskovalno načelo, zato tudi ni možno vedno uporabiti splošnih pravil. Tako lahko sodišče na primer odloči po prostem preudarku predvsem pri umiku tožbe, zavrnitvi zahtevka, ne more pa te inštitucije uporabiti v škodo tistemu, za katerega velja preiskovalno načelo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 izreka (v odločitvi o stroških postopka) spremeni tako, da se pravilno glasi: Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki še 1.174,18 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne in se v njenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 112,37 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo z dne 10.3.2009 je bilo ugotovljeno, da je pokojni B. K. oče mladoletnega tožnika. V točki 2 izreka sodbe je sodišče toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki 799,45 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka. Pri odločitvi o stroških je sodišče uporabilo določbo 413. čl. ZPP in odločilo, da vsaka stranka nosi stroške svojega zastopnika, ostale stroške, kot so sodne takse in nagrada izvedenca, pa nosi vsaka stranka do polovice. Pri tem je obrazložilo, da je sodišče obravnavalo vprašanje, ki je bistvenega pomena za mladoletnega tožnika, da pa je to vprašanje pomembno tudi za toženko, izvenzakonsko partnerico za uveljavljanje materialnih pravic v postopku dedovanja.

Obe pravdni stranki sta se zoper sklep pravočasno pritožili. Tožeča stranka najprej predlaga, da sodišče izda dopolnilni sklep, ker o vseh stroških ni odločilo, podredno pa naj njeno vlogo šteje kot pritožbo. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, odločitve pa tudi ni obrazložilo. Sodišče bi moralo upoštevati, da gre za mladoletnega tožnika, ki nima svojih dohodkov, njegova mati pa je samohranilka. Pri ugotovitvi očetovstva je primarna korist otroka, zato mora sodišče v sporih po uradni dolžnosti ukreniti vse kar je potrebno, da se zavarujejo interesi otroka. Odločanje o stroških po prostem preudarku je v teh sporih predvsem namenjeno koristi otroka, ne pa nasprotne stranke. Sodišče je s takšno odločitvijo otroka postavilo v slabši položaj, še posebej, ko je v celoti uspel z zahtevkom. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se ji priznajo vsi stroški postopka in da se toženi stranki priznajo še preostali stroški. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka prav tako izpodbija odločitev o stroških postopka in uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev 154. in 155 čl. ZPP v zvezi s 413. čl. ZPP. Strinja se sicer, da sodišče odloči o stroških po prostem preudarku, vendar pa bi moralo odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zahtevka ni mogla pripoznati, zato je bila prisiljena voditi pravdni postopek in je takšna odločitev tudi v korist mladoletnega otroka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep o stroških spremeni tako, da sodišče odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o stroških pravdnega postopka je v določbah 154. in 155. čl. ZPP, sodišče pa lahko v družinskih sporih uporabi tudi 413. čl. ZPP. Določba 413. čl. ZPP je v teh sporih zato, ker v te pravde posega preiskovalno načelo, zato tudi ni možno vedno uporabiti splošnih pravil. Tako lahko sodišče na primer odloči po prostem preudarku predvsem pri umiku tožbe, zavrnitvi zahtevka, ne more pa te inštitucije uporabiti v škodo tistemu, za katerega velja preiskovalno načelo. Če je mladoletni tožnik v statusnem sporu uspel z zahtevkom, potem sodišče ne more odločati o stroških v nasprotju z določbo I. odst. 154. čl. ZPP, oziroma v nasprotju z načelom uspeha v pravdi. Določba 413. čl. ZPP ni v posebnih določbah z namenom, da bi bil tožnik v slabšem položaju kot pa ostali tožniki, ki uspejo z zahtevkom. Prosti preudarek pride v poštev v drugačnih situacijah, kot npr. pri razvezi zakonske zveze, umiku tožbe, zahtevku za znižanje preživnine ... . Tožnik je z zahtevkom uspel, zato mu mora tožena stranka povrniti vse stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo (ZPP čl. 155). V tem delu je pritožba tožeče stranke utemeljeno in je bilo potrebno stroškovno odločitev spremeniti.

Iz razlogov, navedenih zgoraj, pa ni utemeljena pritožba tožene stranke. Dejstvo je, da tožena stranka z zahtevkom ni uspela, da je bila tožba potrebna, pri tem pa ni važno, kdaj je tožnik vložil tožbo, saj jo je vložil v z zakonom določenem roku in torej pravočasno. Tožena stranka je dolžna povrniti vse stroške, ki so bili potrebni, torej tudi stroške DNK analize, s katero se je ugotavljalo očetovstvo.

Tožena stranka je tako poleg že prisojenih 799,45 EUR dolžna povrniti tožeči stranki še ostalo polovico takse v višini 20,53 EUR in ostalo polovico stroškov izvedenca v znesku 778,92 EUR ter stroške zastopanja po stroškovniku. Pritožbeno sodišče je priznalo tožeči stranki samo potrebne stroške: za tožbo 160 točk, za sporočilo o spremembi prebivališča (22.9.2008) samo 20 točk po tar. št. 39 takratne veljavne Odvetniške tarife in ne 50 točk, saj gre le za kratke dopise, za odsotnost iz pisarne v času vožnje (L. – C. – L., 2 uri) le 4 x po 20 točk in ne 8 x po 20 točk po čl. 7 Odvetniške tarife, za trajanje obravnave 50 točk, za vlogo 29.10.2008 samo 20 točk, ker gre le za kratek dopis in ne 50 točk, za narok 10.3.2009 vseh 80 točk, 2 % za materialne stroške in 2 x po 58,46 EUR za kilometrino. Niso pa utemeljeni stroški za konferenco s stranko, saj je to opravilo zajeto v sestavi tožbe, za prošnjo za preložitev naroka, ker gre za razloge na strani tožeče stranke. Tako so še dodatni stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.174,18 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi potrebne pritožbene stroške: za sestavo pritožbe, takso, 2% za materialne stroške in 20% DDV. Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela in zato sama nosi stroške pritožbenega postopka, ki pa jih tožena stranka niti ni priglasila.