Jedro

Rok, ki ga za izdajo odločbe v DIN določa ZDavP-2, je zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožnika, da se je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2 in da pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločb niso izpolnjeni, ni utemeljeno.

Tožnik je bil obveščen tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih in tudi seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb je bila utemeljeno zavrnjena, prav tako je bilo skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko onemogočila oziroma otežila potek in namen DIN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančni urad Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) ugotovil, da je tožnik v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 izkazal previsoko davčno izgubo za 14.438,77 EUR. Davčna izguba po ugotovitvah davčnega organa ne znaša 15.151,16 EUR, ampak 712,39 EUR (I. točka izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik Obračun DDPO za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 vložil na sistem e-davkov 30. 3. 2010. Iz davčne bilance in poslovnih knjig tožnika je razvidno, da je v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 ustvaril prihodke v višini 2.461,38 EUR ter odhodke v višini 17.612,54 EUR, od tega na račun nabavne vrednosti prodanega blaga in materiala 2.297,37 EUR, na račun stroškov in storitev 876,40 EUR in na račun finančnih odhodkov 14.438,77 EUR (prejete obresti iz naslova dolgoročnih posojil iz tujine). Pri tožniku je bil opravljen DIN, katerega namen je bil preveritev prilivov in odlivov denarnih sredstev v tretje države ter v povezavi s tem pravilnost obračuna in plačila DDPO za leto 2009. DIN se je začel z vročitvijo sklepa tožniku 5. 5. 2011. Postopek DIN je bil prekinjen od 27. 2. 2012 do 24. 3. 2016, ker je davčni organ, z namenom ugotovitve dejanskega stanja, opravil poizvedbe pri pristojnih organih drugih držav (Kitajska in Indija) za povezane družbe A.d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. O ugotovitvah je bil 26. 4. 2016 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik 13. 6. 2016 podal pripombe, v katerih ni navedel novih ali dodatnih dejstev, ki bi vplivale na spremembo v zapisniku ugotovljenih obveznosti, zato dodatni zapisnik ni bil sestavljen. Tožnikov obračun DDPO za leto 2009 je razviden na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na obrazcu DDPO je tožnik izjavil, da ne posluje s povezanimi osebami po 16. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) in da ne prejema in ne daje posojil povezanim osebam ali izkazuje obresti s povezanimi osebami iz 16. člena in 17. člena v smislu 19. člena ZDDPO-2. 3. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da so na tožnikovem transakcijskem računu (v nadaljevanju TRR) razvidni prilivi in odlivi iz/v tujino, in sicer iz in v davčne oaze v skupni višini 1.299.725,00 EUR. Od tega 499.725,00 EUR iz banke v Hong Kongu, nalogodajalca D., ..., Žiri, ter 800.000,00 EUR iz avstrijske banke, nalogodajalca E., ..., ZDA. V tej zvezi je tožnik predložil dolgoročno posojilno pogodbo št. 112/09 z dne 22. 4. 2009, sklenjeno s posojilodajalcem F., ..., Apia ter Amendment to note in Agreement, oboje z dne 15. 7. 2009, sklenjeno s posojilodajalcem G., USA. Za obe družbi je davčni organ med postopkom DIN ugotovil, da poslovanja teh družb ni mogoče ugotoviti, niti ni podatkov o teh družbah na svetovnem spletu. Iz davčnih evidenc je za družbo E. med drugim razvidno, da je registrirana od 9. 10. 2008 dalje, z dejavnostjo reje drugih živali, da nima zaposlenih delavcev in da je zastopnik A.A. stanujoč ..., Žiri. Tožnik je po navedenih posojilnih pogodbah med odhodke za obresti evidentiral odhodke v skupni višini 14.438,77 EUR na podlagi prejetih računov, ki so navedeni v tabeli na strani 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. V postopku DIN je davčni organ ugotovil, da na svetovnem spletu ni mogoče najti podatka o navedenih družbah, iz prejetih dokumentov ni jasno na kateri bančni račun naj se prejeta sredstva vračajo, ni podatkov o telefonskih številkah, e-pošti, ipd. Po podatkih, izkazanih v poslovnih knjigah tožnika in podatkih o prometu na TRR tožnika ni razvidno, da se glavnica po katerikoli posojilni pogodbi sploh zmanjšuje, kot je to značilno pri posojilih in v običajnih tržnih razmerah med nepovezanimi osebami. Prav tako iz poslovnih knjig ni razvidne nobene potrebe po prejetem posojilu, saj ni razvidno, da tožnik sploh opravlja gospodarsko (ekonomsko) dejavnost, glede na to, da nima poslovnega prostora, osnovnih sredstev, zaposlenih, podizvajalcev, izplačil po pogodbah, skladiščnega prostora, ipd. Tožnik prav tako ne razpolaga z nobeno korespondenco z „offshore“ podjetji iz Samoe in Delaware, od katerih naj bi prejel sredstva nakazana iz banke v Hong Kongu in avstrijske banke. V poslovnih knjigah nima evidentiranih nobenih danih instrumentov zavarovanja, t.j. menic, navedenih v posojilni pogodbi. Prav tako je bilo ugotovljeno, da se podpisi na dokumentu Agreement in prejetih računih za obresti razlikujejo pri družbi E. ter enako tudi na posojilni pogodbi in prejetih računih za obresti pri družbi D. Tožnik prejetih denarnih sredstev, nakazanih iz davčnih oaz, ni porabil za opravljanje dejavnosti, saj je vsa sredstva nakazal povezani družbi A. d.o.o., direktno ali preko povezane družbe H. d.o.o.. Pri tem navedena nakazila ni evidentiral kot posojila, dana povezanima družbama A. d.o.o. in H. d.o.o., ni obračunal obresti ter posledično ni izkazal prihodkov v skladu z 12. členom in 19. členom ZDDPO-2. Davčni organ je ugotovil, da računi, izdani tožniku s strani F.. Samoa in E., Delaware, ne predstavljajo verodostojnih listin in ne izkazujejo resnično opravljenih poslovnih dogodkov, zato ti navidezni posli v skladu z načelom materialne resnice po 5. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v povezavi s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje, ampak gre za simulirane transakcije. V skladu z navedenim je tožnik ravnal v nasprotju z določbami Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS), in sicer SRS 21, Uvodom v računovodske standarde v povezavi z 12. členom in 29. členom ZDDPO-2 v povezavi z 10. členom ZDavP-2, saj tožnik davčnemu organu ni podal resničnih, pravilnih in popolnih podatkov. Zato je davčni organ tožniku za 14.438,77 EUR znižal odhodke iz naslova obračunanih obresti ter mu za enak znesek povišal davčno osnovo za leto 2009. 4. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil in potrdil odločbo davčnega organa. V zvezi s tožnikovimi ugovori glede kršitve rokov iz 141. člena ZDavP-2 pritožbeni organ navaja, da je bil postopek prekinjen na podlagi 75.a člena ZDavP-2 od 27. 2. 2012 do 24. 3. 2016 zaradi poizvedb pri pristojnih organih zaprošenih držav. Pravilnost in zakonitost tega je bila potrjena z odločbo pritožbenega organa DT 499-14-28/2012-2 z dne 13. 9. 2012 še pred izdajo izpodbijane odločbe. Tako procesni instrukcijski roki iz 141. člena ZDavP-2 niso bili kršeni. Tožniku s prekoračitvijo tega roka niso bile odvzete nobene pravice, saj je bil ves čas postopka seznanjen s potekom DIN. Glede na navedeno, ni bilo kršeno načelo zaupanja v pravo, načelo zakonitosti, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic v postopku in svobodne gospodarske pobude, kar pojasni. Tudi sicer prekoračitev instrukcijskega roka ne more vplivati na odločitev. Prav tako ni podana kršitev pravice do informacij iz 139. člena ZDavP-2, ker je tožnik te podatke pridobil, kar izhaja tudi iz podatkov spisa.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Opozarja, da je nesporno, da je bil pri tožniku DIN začet z vročitvijo sklepa o DIN, torej 5. 5. 2011, ter da je bila izpodbijana odločba izdana 18. 7. 2016. Prav tako je nesporno, da je bil predmetni DIN od 23. 1. 2012 do 24. 3. 2016 prekinjen. Iz navedenega zelo jasno izhaja, da je od začetka DIN do izdaje izpodbijane odločbe preteklo več kot šest mesecev. Tožnik je prepričan, da je davčni organ kršil 141. člena ZDavP-2, ker izpodbijane odločbe ni izdal v predpisanem roku. Hkrati pa je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2. Pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločbe pa tudi niso izpolnjeni. Dodaja, da je v okviru DIN v celoti izvajal vsa navodila, da je davčnemu organu predložil vso zahtevano dokumentacijo, dal vsa pojasnila v zvezi s predmetom DIN ter da ni oviral postopka DIN, niti ne gre za sočasni nadzor, ki bi hkrati potekal v več državah članicah Evropske Unije. Tožnik je prepričan, da je prišlo tudi do kršitve 6. člena ZDavP-2, saj je s prekomernim podaljševanjem DIN davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do tožnika presegel tisto, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev ZDavP-2 in drugih aktov. V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDavP-2 se v dvomu odloči v korist zavezanca za davek in ne davčnega organa. Z izdajo odločbe več kot pet let po začetku DIN je davčni organ bistveno kršil pravila davčnega postopka. V nadaljevanju tožbe tožnik obširno opisuje potek DIN. Davčnemu organu je že istega dne omogočil ogled vseh skladišč in pisarn vseh družb, v katerih se je izvajal DIN, ogled sejne sobe, davčnemu organu je bil predan ključek glavne knjige za leto 2009 z začetnimi in končnimi saldi, priloženi so bili seznami kupcev in dobaviteljev, dodatna dokumentacija in kreditne pogodbe, ponujena je bila lokacija za neomejene prihode in odhode vsak delovni dan, ponujene so bile vse knjigovodske listine. Za pripravo zahtevnih knjigovodskih listin je bila s strani tožnika pooblaščena ga. B.B. Navedeno izhaja iz upravnega spisa in to lahko tudi potrdi pooblaščenec tožnika, C.C. V nadaljevanju tožnik obširno pojasnjuje kršitev pravil davčnega postopka in opozarja na temeljna načela davčnega postopka. Tožnik ima v vseh postopkih države zoper njega povsem legitimno in upravičeno pričakovanje, da bodo pristojni organi v postopkih ravnali odgovorno in pošteno, ter da bo njihovo ravnanje temeljilo na z zakonom določenih pravilih oz. bodo izdani akti tudi temeljili na ustrezni pravni podlagi. Prav tako davčni organ tožniku ni omogočil, da bi bil ustrezno prisoten pri DIN ter tekoče obveščen o pomembnih dejstvih in dokazih v inšpekcijskem postopku ter med postopkom. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je davčni organ zanimal za poslovni odnos med tožnikom in tujimi poslovnimi partnerji, zato razkritje informacij tožniku, ki jih je pridobil davčni organ, ne bi vplivalo na postopke. Tožnik opozarja na kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. člena in prvega odstavka 74. člena Ustave RS. Ravnanje davčnega organa pomeni samovoljo in tožnika spravlja v nedopusten položaj. Sodišču predlaga, da zasliši C.C, ki lahko potrdi kako je potekal DIN, ter da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDDPO-2 in ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ, in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

9. V konkretnem primeru tožnik v obširni tožbi ugovarja, da so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe s strani davčnega organa storjene bistvene kršitve pravil postopka, ki imajo za posledico, da je bil davčni postopek pred davčnim organom nezakonit. Tožnikov ugovor bistvene kršitve pravil postopka zaradi prekoračitve roka za izdajo odločbe, ki ga določa 141. člen ZDavP-2, po presoji sodišča ni utemeljen. Rok, ki ga za izdajo odločbe v DIN določa ZDavP-2 (enako kot rok za izdajo odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek), je zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji1 na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožnika, da se je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2 in da pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločb niso izpolnjeni, ni utemeljeno. Iz obrazložitve Predloga Zakona o davčnem postopku - prva obravnava (EPA 1065-I)2 nedvoumno sledi namen, da se z obravnavano določbo, zaradi zahtevnosti ugotovitvenega postopka, v postopku DIN določi daljši instrukcijski rok za izdajo odločbe. Stališču, da je rok za izdajo odločbe po ZDavP-2 instrukcijski in ne prekluzivni, končno pritrjuje tudi pravna literatura3, ki poudarja, da davčni organ sme in mora izdati odločbo tudi po poteku predpisanega roka za njeno izdajo.4

10. Glede na zgoraj navedeno je tudi po presoji sodišča davčni organ v obravnavani zadevi pravilno izdal izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, ki določa, da po končanem DIN davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu ZDavP-2 oz. odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V predmetni zadevi je bil postopek začet z vročitvijo sklepa o DIN tožniku 5. 5. 2011, kar med strankama ni sporno in kar navaja tudi tožnik v tožbi. Predmetni DIN je bil pravnomočno prekinjen od 23. 2. 2012 do 24. 3. 2016, izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 7. 2016. V zvezi z očitki kršitev zakonsko določenih rokov iz drugega in tretjega odstavka 141. člena ZDavP-2, sta tožniku pravilno pojasnila že finančni in pritožbeni organ, da gre za procesne oz. instrukcijske roke. Po izteku instrukcijskega roka (ki v danem primeru zavezuje davčni organ) ne pride do izgube pravice opraviti procesno dejanje. S prekoračitvijo procesnih rokov iz 141. člena ZDavP-2 tožniku niso bile odvzete nobene pravice, kot to meni tožnik, kar je tožniku pravilno pojasnil finančni organ na strani 31 obrazložitve izpodbijane odločbe, pritožbeni organ pa na straneh 6 in 7 obrazložitve svoje odločbe.

11. Neutemeljen in protispisen je tožnikov ugovor kršitve določbe 139. člena ZDavP-2, kot meni tožnik, ko navaja, da davčni organ tožniku ni omogočil sodelovanja v postopku, s čimer naj bi storil bistveno kršitev pravil postopka. Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil tožnik večkrat pozvan, da predloži listine in druge dokaze, kar je tožnik v postopku tudi storil. Tožniku je bil vročen zapisnik DIN, v zvezi s katerim je podal pripombe, ki so povzete tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nanje pa je davčni organ podal tudi konkretne odgovore. Po mnenju sodišča so bile tožniku v postopku dane vse možnosti, da se izjavi o vseh spornih vidikih zadeve. Da je tožnik sodeloval v postopku, izhaja tudi iz tožnikovih tožbenih navedb. Med strankama pa ni sporno dejstvo, da je davčni organ tožnika večkrat pozval k predložitvi listin in da je imel tožnik vse možnosti, da predloži relevantne listine. Tožnik je tudi pravočasno podal pritožbo v zvezi z izpodbijano odločbo. Do pritožbenih ugovorov se je opredelil pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Po presoji sodišča sta na tožnikove pripombe na zapisnik DIN in na pritožbene ugovore pravilno in argumentirano odgovorila oba finančna organa.

12. Sodišče še dodaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik obveščen tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih in tudi seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb je bila utemeljeno zavrnjena, prav tako je bilo skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko onemogočila oziroma otežila potek in namen DIN. Po presoji sodišča torej ni prišlo do zatrjevane kršitve pravice do informacij, tožnik pa tudi ne pojasni, v čem in kako naj bi zatrjevano pomanjkanje informacij vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane odločitve. Tožnikov ugovor glede kršitve pravice do informacij je po presoji sodišča pravilno zavrnil tudi pritožbeni organ na straneh 7 in 8 obrazložitve svoje odločbe.

13. Tožnik v tožbi davčnemu organu očita tudi samovoljo pri vodenju DIN. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je davčni organ na podlagi 75.a člena ZDavP-2 DIN s sklepom prekinil zaradi razjasnitve dejanskega stanja pri pristojnih organih drugih držav. Pravilnost in zakonitost sklepa o prekinitvi postopka je bila potrjena v pritožbenem postopku z odločbo z dne 13. 9. 2012. Čeprav je bil rok za izdajo odločbe prekoračen, pa navedeno ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Gre za instrukcijski rok in ne rok, ki bi bil prekluziven. Tožnik pa je imel v postopku možnost, da bi pri organu zahteval, da o zadevi odloči (pritožba zaradi molka organa prve stopnje), česar pa očitno ni storil. Izpodbijana odločba zato, zgolj iz razloga, ker je bila izdana po roku, določenem v 141. členu ZDavP-2, pa ni nezakonita. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodba Upravnega sodišča RS I U 1064/2015 z dne 21. 2. 2017). Po oceni sodišča je bil davčni postopek voden pravilno in zakonito, skladno po določbah ZDavP-2. Glede na vsebino listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, je imel tožnik v davčnem postopku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ter da predloži dokaze za svoje trditve. Tožnik je prav tako imel možnost podati pripombe na zapisnik in se izjaviti o vseh spornih vidikih zadeve. Prav tako je davčni organ argumentirano pojasnil, zakaj dokazila, ki jih je predložil tožnik, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

14. Glede očitkov kršitve 2. člena, 14. člena, 22. člena in 74. člena Ustave RS, pa sodišče ugotavlja, da so navedeni očitki povsem pavšalni in nekonkretizirani, zato jih sodišče kot pavšalne zavrača, saj tožnik ni pojasnil na kakšen način in katere pravico so mu bile kršene. V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi davčni organ moral zaradi prekoračitve roka izdaje odločbe postopek ustaviti, sodišče dodaja, da davčni organ na podlagi petega odstavka 130. člena ZDavP-2 postopek ustavi, če v postopku nadzora niso bile ugotovljene nepravilnosti, kar pa ni konkreten primer.

15. Vse relevantne okoliščine v obravnavani zadevi so bile po oceni sodišča pravilno ugotovljene, ugotovljenemu dejanskemu stanju pa tožnik v tožbi tudi sicer ne oporeka. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo na nejavni seji. Po presoji sodišča so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi predlaga zaslišanje C.C. (za zastopanje v DIN ga je pooblastila D.D., direktorica tožnika), pri čemer pa tožnik konkretno ne navede o katerih dejstvih naj bi bil zaslišan, temveč v tožbi le navaja, da C.C. lahko potrdi, kako je potekal DIN. Slednje pa v zadevni ni sporno. Zato sodišče ta dokazni predlog tudi kot nepotreben zavrača. 17. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2018, stran 197. 2 Glej Poročevalec Državnega zbor št. 99/2006, stran 203. 3 T. Jerovšek in avtorji, Zakona o davčnem postopku s komentarjem, Davčno raziskovalni inštitut, 2008, stran 346. 4 Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 216/2013 z dne 2. 10. 2014 in Upravno sodišče RS v sodbah I U 1394/2017-9 z dne 24. 4. 2018, I U 1016/2012 z dne 22. 5. 2013, I U 1064/2015 z dne 21. 2. 2017.