Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR z dnem izteka odpovednega roka. Gre torej za enostransko delavčevo izjavo, ki pomeni njegovo željo o prenehanju delovnega razmerja. Zato je sklep delodajalca o sprejemu delavčeve izjave, da ne želi več delati pri njem, le deklaratorne narave. Preklic izjave je možno podati le v primeru, če jo je delavec podal zaradi grožnje, zmote ali revare.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je dne 6.7.2000 izdala tožena stranka .. (tč. 1 izreka sodbe); ugotovi se, da tožnici P.G. delovno razmerje pri toženi stranki .. dne 7.7.2000 ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami ob delu in iz dela (tč. 2 izreka sodbe); tožena stranka .. je dolžna pozvati tožnico P.G., nazaj na delo, ji vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in ji za čas od 7.7.2000 dalje izplačati vso plačo in nadomestila plače, ki bi ji pripadala, če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače do plačila in odvesti vse predpisane davke in prispevke, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (tč. 3 izreka sodbe). Sklenilo pa je, da tožena stranka ... trpi sama svoje stroške postopka, tožnici P.G. pa je dolžna plačati stroške postopka v višini 82.259,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse skupaj v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (tč. 4 izreka sodbe). Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da smiselno zavrne tožničin zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zaključuje, da ima izjava o odpovedi delovnega razmerja tožnici značaj enostranske izjave volje in ne sporazum, zato jo je možno preklicati. Ker pa je bil preklic datiran z dnem 22.6.2000, je bil preklic pravočasen, in ima tako po mnenju tega sodišča veljavo, saj sklep o prenehanju delovnega razmerja za tožnico do tedaj še ni bil izdan. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je po njenem mnenju zmotno. Namreč eden izmed načinov prenehanja delovnega razmerja je tudi pisna izjava delavca, da želi, da mu preneha delovno razmerje. Ta način prenehanja delovnega razmerja ureja 1. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Pisna izjava je enostranska izjava volje delavca in ima konstitutiven značaj. Delodajalec sicer na podlagi takšne izjave izda sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki pa ima le deklaratorni značaj. Bistveno za prenehanje delovnega razmerja je izjava delavca in ne sklep delodajalca. Delodajalec s sklepom le ugotovi, da delovno razmerje delavcu preneha na podlagi lastne izjave oz. volje. Ravno zaradi tega tožena stranka meni, da enostranske izjave delavca o prenehanju delovnega razmerja ni več mogoče preklicati. Res je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da ima izjava o odpovedi delovnega razmerja značaj enostranske izjave volje delavke in ne sporazuma. Vendar pa to ne more po njenem mnenju pomeniti, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje, da je enostranske izjave možno kadarkoli preklicati. Tudi enostranska izjava volje ima svoje pravne posledice, ki jih s preklicom takšne izjave ni mogoče enostavno spreminjati. Zaradi tega je tožena stranka ravnala povsem pravilno, ko je na podlagi izjave tožnice izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka ni dolžna upoštevati preklica izjave tožnice, ne glede na to, da je bil preklic izjave podan pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V kolikor bi obveljalo pravno stališče sodišča prve stopnje, da je enostransko izjavo volje možno kadarkoli preklicevati ali spreminjati, bi to povzročilo nevzdržno situacijo v pravnih razmerjih, saj ne bi bilo več nobene pravne varnosti. Pri tem ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je tožnica izjavo o prenehanju delovnega razmerja podala dne 18.5.2000, preklic izjave pa dne 22.6.2000, to je več kot mesec dni po dani izjavi. V kolikor bi tožnica res bila v zmoti oz. "pod prisilo", bi preklic izjave podala takoj v nekaj dneh in ne šele po več kot mesecu dni. Tožnica se v svojem odgovoru na pritožbo tožene stranke strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, zato predlaga zavrnitev njene pritožbe. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilno dejstvo, to je, ali je tožnica podala svojo pismeno izjavo, da želi, da ji preneha delovno razmerje pri delodajalcu zaradi grožnje, zmote ali v prevari po določbah od 60. do 65. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89). Sodišče prve stopnje je sicer zaslišalo tako tožnico, kot tudi zakonitega zastopnika tožene stranke glede tega odločilnega dejstva, vendar ni zavzelo nobenega stališča o tem, ali je tožnica podala svojo pismeno izjavo po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR zaradi grožnje, zmote ali v prevari. Zato je ostalo še nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je odločilno dejstvo za zakonito izdajo te sodne odločbe in zakonite izdaje sklepov tožene stranke le ugotovitev, ali je tožnica podala svojo pismeno izjavo o prenehanju delovnega razmerja prostovoljno, ali pod pogojem 61.-65. čl. ZOR. Res je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici podan na podlagi njene pismene izjave, da želi, da ji preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Res je tudi, da je tožnica podpisala svojo izjavo o tem dne 18.5.2000, vendar jo je 22.6.2000 preklicala. Res je tudi, kot to trdi sodišče prve stopnje, da ima ta izjava značaj enostranske izjave volje delavke in ne sporazuma. Vendar pritožbeno sodišče ne soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da lahko tako izjavo delavec oz. tožnica prekliče vse do delodajalčeve izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Namreč delavcu preneha delovno razmerje po 1. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) z dnem izteka odpovednega roka. Gre torej za enostransko delavčevo izjavo, ki pomeni njegovo željo o prenehanju delovnega razmerja. Zato je sklep delodajalca o sprejemu delavčeve izjave, da ne želi več delati pri njem, le deklaratorne narave. Ta preklic izjave je možno podati le v primeru, če jo je delavec podal zaradi grožnje, zmote ali v prevari po 61.-65. čl. ZOR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer izvajalo dokaze o tem, ali je tožnica podala izjavo pod pogoji od 61.-65 čl. ZOR-a, ni pa o tem zavzelo nobenega stališča, ki je pomembno za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku izvajati dokaze v nakazani smeri in ugotoviti, ali je tožnica podala preklic pod vplivom grožnje, zmote in prevare v skladu z določbami od 61.-65. čl. ZOR ali ne, ker drugače preklic ni pravno dopusten, saj delavcu preneha delovno razmerje po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR po njegovi želji, ki jo poda s pismeno izjavo delodajalcu, z dnem izteka odpovednega roka, zato bo moralo ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP/99), kot to izhaja iz izreka tega sklepa. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).