15. 3. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z. Z., na seji 15. marca 2007

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 925/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. In 1997/01664 z dne 19. 1. 2005 se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.V izvršilnem postopku je sodišče zavrnilo predlog pritožnika (tedaj dolžnika) za ugotovitev, da je upnik poplačan tudi glede zneska, ki presega višino kupnine, za katero je bila dolžnikova nepremičnina prodana na javni dražbi leta 2001.

2.V ustavni pritožbi se pritožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-93/03 z dne 18. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 132/04 in OdlUS XIII, 77), s katero je Ustavno sodišče odločilo, da sta določbi drugega odstavka 188. člena in drugega odstavka 194. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) v neskladju z Ustavo, in hkrati odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja v primerih, ko nepremičnino v izvršilnem postopku za ceno, nižjo od ugotovljene vrednosti te nepremičnine, kupi upnik in terjatev tega upnika iz zneska, dobljenega s prodajo, ne bi bila v celoti poplačana, šteje, da je ta upnik poplačan do ugotovljene vrednosti nepremičnine. Pritožnik navaja, da gre tudi v njegovi zadevi za tak primer, saj je nepremičnino za polovico ocenjene vrednosti v izvršilnem postopku kupil upnik sam. Meni, da bi bilo treba to odločitev Ustavnega sodišča upoštevati tudi v njegovem primeru, in to kljub temu, da je sklep o poplačilu upnika iz omenjene prodaje postal pravnomočen že pred izdajo omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Navaja, da se izvršilni postopek nadaljuje in da postopek z omenjenim sklepom ni bil ustavljen oziroma končan.

3.Ustavno sodišče je s sklepom z dne 17. 10. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavno pritožbo in sklep o sprejemu je poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep, ter nasprotni stranki iz izvršilnega postopka (Novi ljubljanski banki, d. d., Ljubljana). Omogočilo jima je, da se v postopku izjavita, česar pa nista storila.

B.

4.Pritožnik sicer pravilno citira odločitev Ustavnega sodišča (glej 2. točko obrazložitve tega sklepa). Vendar je treba upoštevati, kakor sta pravilno izpostavili že sodišči prve in druge stopnje v izvršilnem postopku, da Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) učinke odločb Ustavnega sodišča omejuje. Po določbi 44. člena ZUstS se del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati. Po sklepanju z večjega na manjše ni dvoma, da omejitve ne morejo biti manjše, ko gre za odločitev Ustavnega sodišča o načinu izvršitve (drugi odstavek 40. člena ZUstS) odločbe o razveljavitvi zakona. V obravnavani zadevi je zato treba upoštevati, da je bila pred uveljavitvijo odločbe Ustavnega sodišča izvršena prodaja sporne nepremičnine in da je bilo tudi pravnomočno odločeno o tem, v kakšni višini je v zvezi s to prodajo poplačan upnik. O tem, v kakšnem obsegu je zaradi izvršene prodaje poplačan upnik, namreč v izvršilnem postopku sodišče odloči s posebnim sklepom (208. člen ZIZ). Ta sklep je bil izdan 18. 8. 2003 in je postal pravnomočen 11. 9. 2003, odločba Ustavnega sodišča pa je bila izdana 18. 11. 2004. Res je sicer, da se je izvršilni postopek nadaljeval, saj kupnina ni zadoščala za celotno poplačilo upnikove terjatve, vendar pa se nadaljevanje izvršilnega postopka nanaša le na preostali del upnikove terjatve in v nadaljevanju izvršilnega postopka ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev o tem, v kakšnem obsegu je upnik že poplačan. Takšnega položaja ni mogoče obravnavati drugače kot položaj, ko bi se izvršilni postopek zaradi delnega poplačila ustavil, nato pa bi upnik vložil nov predlog za izvršbo glede še neplačanega dela terjatve. Pritožnikovi argumentaciji torej ni mogoče slediti, ne da bi s tem posegli v pravnomočnost sklepa o poplačilu z dne 31. 5. 2001, kar bi bilo v nasprotju z omenjeno določbo ZUstS.

5.Za nesorazmeren poseg v dolžnikovo lastninsko pravico po 33. členu Ustave ne gre. Za tak poseg bi glede na omenjeno odločitev Ustavnega sodišča lahko šlo pri sklepu o poplačilu z dne 31. 5. 2001. Vendar tega sklepa pritožnik ni izpodbijal z ustavno pritožbo (pa tudi ne s pritožbo v izvršilnem postopku). V obravnavani zadevi pa predmet ustavne pritožbe ni ta sklep, pač pa sklep, s katerim je Višje sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za ugotovitev, v kakšni meri je upnik že poplačan. Za odločitev v tej zadevi niso bila bistvena vsebinska vprašanja glede lastninske pravice, pač pa le procesnopravno vprašanje glede učinkov pravnomočnosti v povezavi s prav tako procesnopravnim vprašanjem učinkovanja odločb Ustavnega sodišča. Ti vprašanji nista povezani s človekovo pravico do zasebne lastnine in zato ne more iti za kršitev te pravice.

6.Ker ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj