Jedro

Glede vsakega opravila odvetnika se je potrebno v obrazložitvi odločbe opredeliti v kateri storitvi je že oz. ni zajeto.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani opr. št. Bpp 103/2020 z dne 10. 12. 2021 odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem sporu**

1. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z odločbo opr. št. Bpp 103/2020 z dne 10. 12. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) sklenilo, da se odvetnici A. A. (v nadaljevanju tožnica), izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. BPP 103/2020-1 v višini 232,19 EUR, da se navedeni znesek izplača iz proračuna in se nakaže na transakcijski račun tožnice z navedbo številke in banke, ter da je tožnica zavezanka za plačilo DDV z navedbo davčne številke. Iz obrazložitve izhaja, da je bila upravičenki B. B. z odločbama toženke opr. št. Bpp 103/2020 z dne 21. 2. 2020 in Bpp 103/2020 z dne 24. 2. 2020 dodeljena brezplačna pravna pomoč za sestavo tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki se pred toženko obravnava pod opr. št. I Ps 196/2020, na prvi stopnji. Sodišče je na podlagi presoje stroškovnika in v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) tožnici priznalo nagrado za sestavo tožbe z dne 25. 2. 2020 - 300 točk (tar. št. 15/1b OT), za 2 pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2021 in 14. 9. 2021 – 2 x 100 točk (tar. št. 15/2 OT), za 3 dopise z dne 28. 4. 2021, 3. 5. 2021 in 2. 4. 2021 - 3 x 20 točk (tar. št. 39/4 OT), za zapis pisne izjave z dne 3. 5. 2021 - 50 točk (tar. št. 39/3 OT), skupaj torej 610 točk, kar glede na vrednost točke znaša 366,00 EUR. Ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je tožnici priznalo stroške v višini 183,00 EUR, materialne stroške v višini 7,32 EUR in 22 % DDV v višini 41,87 EUR, kar skupaj znaša 232,19 EUR. Toženka je nadalje še odločila, da se odvetnici ne priznajo stroški za dopise z dne 13. 5. 2020, 3. 2. 2021, 1. 4. 2021, 14. 4. 2021, 17. 6. 2021, 1. 9. 2021, 17. 9. 2021, 20. 9. 2021 in 24. 11. 202, ker so ti stroški zajeti v že priznanih stroških za glavno opravilo - sestavo tožbe.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnica v tožbi izpostavi, da je bila po odločbi tožene stranke opr. št. Bpp 103/2020 z dne 24. 2. 2020 upravičenki B. B. določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev tožbe ter za zastopanje v socialnem sporu zoper ZPIZ Slovenije zaradi priznanja pravic z invalidskega zavarovanja. Po zaključenem sodnem postopku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 196/2020 z dne 19. 11. 2020 je tožnica 24. 11. 2021 toženki vrnila napotnico z dne 21. 2. 2020 in priglasila stroške zastopanja. Toženka je z izpodbijanim aktom odločila, da se tožnici izplačajo stroški za nudenje BPP v višini 232,19 EUR. Tožnica navaja, da je toženka o priglašenih stroških zastopanja odločila v nasprotju z OT in da je sklep posledično nezakonit. Toženka bi za dve pripravljalni vlogi po tar. št. 15/2 OT morala priznati za vsako 225 točk in ne le po 100 točk. Razlogov za takšno odločitev toženka ni navedla, zato odločitve niti ni mogoče preizkusiti. Tožnica pojasnjuje, da se je bilo potrebno v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2021 izjasniti glede navedb iz odgovora na tožbo, v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2021 pa glede izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je tožnica modificirala tožbeni zahtevek tožnice B., B.. Nadalje tožnica oporeka, da toženka ni priznala stroškov za dopise stranki ali tedaj priglašene nagrade za devet dopisov stranki po 20 točk po tar. št. 39/4 OT, z obrazložitvijo, da so ti priznani že v stroških za glavno opravilo - sestavo tožbe. Tožnica trdi, da gre za stroške opravil po vloženi tožbi, ki so bili nujno opravilo, da je tožnica z njimi obveščala stranko o pomembnih procesnih dejanjih v postopku. Toženka bi skladno z tarifno št. 39/4 OT morala priznati stroške v višini 180 točk oz. ob uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv 90 točk + 22 % DDV. Posledično toženka ni priznala 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti v višini 1040 točk, temveč zgolj 2 % od 610 točk, kar je posledica tega, da ni priznala vseh priglašenih stroškov za opravljene storitve. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi, zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

4. Prizadeta stranka odgovora na tožbo ni poslala.

**K I. točki izreka**

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo opr. št. Bpp 103/2020 z dne 24. 2. 2020 upravičenki B. B. določena za izvajanje BPP za sestavo in vložitev tožbe ter za zastopanje v socialnem sporu. Prav tako ni sporno, da je tožnica odobrene storitve BPP opravila in stroškovnik pravočasno vložila, sporna pa je odločitev v delu, ker toženka tožnici ni priznala vseh priglašenih stroškov in obrazložitev izpodbijane odločbe.

7. Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek 30. člena ZBPP). Napotnica mora med drugim vsebovati obliko in obseg odobrene pravne pomoči, vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal, skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoči, obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je potrebno izplačati oziroma vrniti (četrti odstavek 39. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka nagrado za vložene pripravljalne vloge pravilno odmerila po tar. št. 15 tedaj veljavne OT, ki je urejala postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem. Načelo dispozitivnosti tudi v upravnem postopku pomeni, da organ odloča v mejah postavljenih zahtevkov in tako ne more odločiti preko meja zahtevka ali mimo zahtevka. Sodišče v tem delu ni ugotovilo nepravilnosti.

9. Nadaljnji razlog, da tožnica izpodbija odločbo toženke, je odločitev o stroških glede devetih dopisov stranki po tar. št. 39/4, v času izdaje izpodbijane odločbe veljavne OT. Toženka je v tem delu navedla, da so ti stroški priznani že v okviru glavnega opravila – sestave tožbe. Sporno je, ali je toženka glede na vsebino vloge pravilno uporabila norme materialnega prava. Sodišče pritrjuje tožnici, da je potrebno za vsako opravilo posebej oceniti, ali je že zajeto v drugi storitvi. Nenazadnje je tožnica v dopisih seznanjala svojo stranko z dejstvi, ki ob vložitvi tožbe (še) niso bila znana.

10. Tar. št. 39 je uvrščena v XXI. poglavje OT z naslovom „Nasveti, mnenja in udeležba na konferencah, pregledi spisov in listin“ in v 4. točki prvega odstavka določa, da če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev, obračuna odvetnik za kratke dopise in obvestila 20 točk. Sodišče ugotavlja, da tožbenih ugovorov o potrebnosti teh odvetniških storitev in tudi očitane nepravilnosti uporabe tar. št. 39 OT ne more preizkusiti, saj toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja dejstev oziroma okoliščin, ki bi utemeljevala stališče toženke, da navedena opravila ne predstavljajo opravil, ki bi se lahko točkovala po tar. št. 39 OT. Okoliščine, ki bi izkazovale takšno ugotovitev, tudi ne izhajajo iz upravnega spisa obravnavane zadeve. Po mnenju sodišča bi se toženka v izpodbijanem aktu do navedenega morala opredeliti, še posebej zato, ker te odvetniške storitve lahko pomenijo samostojno storitev, na kar pravilno opozarja tudi tožnica. Ob tem tudi ne gre spregledati, da se je BPP glasila ne le na zastopanje v postopku pred sodiščem, ampak tudi na pravno svetovanje, kar bi prav tako lahko obsegalo kritje tovrstnih priglašenih odvetniških storitev kot samostojnih storitev.1 Po presoji sodišča to še ne pomeni, da so storitve, navedene v tar. št. 39 OT, že same po sebi del nagrad v okviru sodnega postopka, temveč bi morala toženka v izpodbijanem sklepu konkretizirano pojasniti, v katerem procesnem dejanju oziroma v kateri tarifni številki so navedene storitve že zajete in priznane.2

11. Po presoji sodišča navedena obrazložitev ne izpolnjuje standarda zahtevanega v določbi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. To v obravnavani zadevi pomeni, da mora tožena stranka v obrazložitvi odločitve konkretno pojasniti razloge za zavrnitev oziroma nepriznanje priglašenih stroškov.

12. Poudariti velja, da morajo iz obrazložitve upravnega akta izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Razlogi za odločitev morajo biti jasni, tako da je stranki jasno, kaj so bili preudarki, ki so organ, ki je v zadevi tudi odločal, vodili pri odločanju, česar pa iz izpodbijanega akta ni mogoče razbrati. Sodišče se zato ne more opredeliti niti ali so bili od odmerjene nagrade nepravilno odmerjeni tudi izdatki (materialni stroški).

13. Sodišče pripominja še to, da je toženka v izpodbijani odločbi le delno ugodila zahtevi tožnice, pri čemer ne iz izreka in tudi iz obrazložitve ni razvidno v katerem delu pa je predlog za BPP zavrnila. Navaja le, da so stroški za devet dopisov, ki jih ni priznala, zajeti že v priznanih stroških za glavno opravilo – sestavo tožbe, kar pa ne zadosti standardu ustrezne obrazložitve. Upoštevati bi torej morala določbo šestega odstavka 213. člena ZUP, ki zahteva, da mora biti izrek določen in če je potrebno razdeljen na več točk. 14. Sodišče zaključuje, da so bila v obravnavani zadevi kršena pravila postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v celoti odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo v ponovni postopek toženki, ki bo ob upoštevanju stališč sodišča v tem upravnem sporu (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločila o odmeri odvetniških stroškov, pri čemer bo morala konkretizirano presoditi in pojasniti katere storitve na podlagi tarifne št. 39/4 v času izdaje odločbe veljavne OT so priznane v posameznem procesnem dejanju, katere pa je mogoče priznati kot samostojne storitve ter pravilno odmeriti še materialne izdatke. Toženka bo tako pomanjkljivosti glede neobrazložene odločitve, morala odpraviti v ponovljenem postopku odločanja ter odločiti še o zavrnilnem delu zahtevka, ki ga izpodbijana odločitev ne vsebuje.

15. Toženka je v ponovljenem postopku skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

**Glede izvedbe glavne obravnave**

16. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi zaradi kršitev pravil postopka ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)3. Med strankama namreč ni sporno, da je bila tožnica z odločbo toženke določena za izvajanje BPP, da je opravila storitve BPP, da je pravočasno vložila stroškovnik za opravljene storitve kot tudi to, katere storitve so bile opravljene in priglašene, sporno pa ostaja pravno vprašanje, katerega sodišče zaradi neobrazložne odločitve toženke, ne more preizkusiti.

**K II. točki izreka**

17. Ker je bila zadeva rešena brez naroka, se tožnici, ki je sicer odvetnica, vendar sama nastopa v svoji lastni zadevi kot stranka upravnega spora, v katerem ni zastopana po drugem odvetniku, priznajo stroški po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

1 UPRS Sodba I U 1426/2019-10 z dne 11. 12. 2019. 2 Tako tudi Sodba II U 355/2020 z dne 10. 7. 2020, tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004. 3 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 333.