Jedro

Tožnik se je imel pravico po prenehanju funkcije vrniti na delo, ki ga je opravljal pred nastopom funkcije. Ker tega dela ni bilo več in tudi ni bilo možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delu, je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje kot presežnemu delavcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženi stranki sami krijeta svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe prvo tožene stranke z dne 20. 5. 1997 ter sklepa drugo tožene stranke z dne 20. 5. 1997 in sklepa Komisije za delovna razmerja Univerze v Ljubljani z dne 6. 2. 1998. Zavrnilo je tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter plačati plačo (osebni dohodek) za čas od 7. 8. 1998 do 10. 1. 2006. Ugotovilo je, da je bil študijski program pri drugo toženi stranki spremenjen, zato tožniku po vrnitvi nazaj na delo po prenehanju funkcije poslanca, ni bilo mogoče zagotoviti istega ali drugega ustreznega dela ne pri drugo toženi stranki in ne pri drugih članicah Univerze. Obstajali so objektivni razlogi zaradi katerih je delo tožnika postalo nepotrebno. Tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo plače za obdobje od 1. 12. 1997 do 6. 8. 1998 je sodišče zavrglo, ker o takem zahtevku že teče postopek v zadevi I Pd 398/2000. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaključek sodišča o zaposlitvi tožnika pri F. v letu 1992 v nasprotju z listinami v spisu. Nezakonitost in nepravilnost sestave komisije, ki je odločala o ugovoru in dejstvo, da člani komisije zapisnika niso podpisali, dokazujejo utemeljenost ugovora tožnika zoper sestavo komisije, zaključki pritožbenega sodišča o sestavi komisije pa so v nasprotju z listinami v spisu. Glede dolžnosti sprejema programa reševanja presežnih delavcev se izpodbijana sodba neutemeljeno sklicuje na sodbo VIII Ips 82/95, ker ne gre za identično zadevo. Sodišče ni ponovno izvedlo zaslišanja priče S., čeprav se verodostojnost izpovedi prav te priče, kolikor bi jo sodišče ocenjevalo z izpovedmi ostalih prič in listin, postavlja pod vprašaj. Zaslišanje prič K. in S. je sodišče izvedlo brez trditvene podlage toženih strank, kaj naj bi se z njunim zaslišanjem dokazovalo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene s tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo, ali je tožena stranka predložila spis Komisije za delovna razmerja, ker dokazni sklep z vpogledom ni bil sprejet in ker ni navedeno, kaj sodišče na podlagi tega spisa ugotavlja. Nobena zaslišana priča ni jasno opredelila predmeta, ki naj bi ga tožnik izvajal, zato je tudi vprašanje, na kakšen način je tožena stranka za tožnika iskala primerno zaposlitev. Take možnosti tudi ni ugotavljala nobena komisija. V nasprotju z ZPP je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca finančne stroke.

4. Toženi stranki sta na revizijo odgovorili in predlagata, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo. S sodbo II Pd 98/98 z dne 11. 1. 2000 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev s sodbo Pdp 699/2000 z dne 23. 5. 2001 potrdilo. Reviziji tožnika je Vrhovno sodišče ugodilo in (s sklepom VIII Ips 71/2002 z dne 8. 4. 2003) vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da so bile v postopku na prvi in drugi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se pravnomočna sodba ni mogla preizkusiti. Sodišču prve stopnje je naložilo izvedbo dokazov oziroma ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je v skladu z danimi navodili ponovilo in dopolnilo dokazni postopek in nato odločilo enako, torej zavrnilo v novem postopku deloma spremenjeni tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo. Tožnik navaja, da sta sodišči v ponovljenem postopku zagrešili enake pomanjkljivosti in napake kot v prejšnjem postopku.

7. Tožnik vlaga revizijo tako zoper pravnomočno sodbo kot zoper pravnomočni sklep, s katerim je bila tožba v določenem delu zavržena. Vendar v reviziji revizijskih razlogov, ki bi se nanašali na sklep niti smiselno ne zatrjuje oziroma utemelji. Zato izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti. Ker gre za procesno odločitev tudi ne pride v poštev preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

8. Katere določbe postopka naj bi kršilo sodišče v zvezi s postavitvijo izvedenca finančne stroke tožnik ne navede izrecno. Ker pa je bil tožbeni zahtevek v denarnem delu zavrnjen že po temelju, (nepotrebna) postavitev izvedenca za ugotovitev višine za odločitev sploh ni bila bistvena.

9. Ugotovitev sodišča, da je bil tožnik zaposlen na F. od 16. 8. 1992 ni v nasprotju z listinami v spisu. To dejstvo izhaja tako iz odločbe o sklenitvi delovnega razmerja kot iz fotokopije delovne knjižice, torej iz listin, ki jih je predložil tožnik sam. Tožnik od 17. 5. 1990 do 15. 8. 1992 pri toženi stranki ni bil zaposlen, torej je šlo 16. 8. 1992 dejansko za zaposlitev, pri čemer ni bistveno za odločitev v tej zadevi, ali je šlo za ponovno zaposlitev oziroma ali in koliko časa je bil tožnik že prej (pred 17. 5. 1990) zaposlen pri toženi stranki.

10. Tudi drugih zatrjevanih kršitev določb postopka tožnik izrecno ne opredeli. Tako kot jih utemeljuje in obrazlaga, pa gre le za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokaznimi zaključki sodišča: glede zakonitosti sestave komisije za pritožbe, glede (ponovnega) zaslišanja priče S. v zvezi z iskanjem ustrezne zaposlitve za tožnika, glede predmeta, ki ga je tožnik predaval ob prevzemu funkcije in glede njegove habilitacije. Vendar revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. čl. ZPP) in tega stranka ne more uveljaviti le z navideznim sklicevanjem na kršitve določb postopka.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

13. Ni utemeljen smiselno zatrjevan revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede dolžnosti sprejema programa reševanja trajno presežnih delavcev. Sodišče druge stopnje se pravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 82/95 z dne 12. 3. 1996, ki je bilo nato ponovljeno še v več drugih zadevah (na primer VIII Ips 112/98, VIII Ips 155/2003, VIII Ips 141/2004 in VIII Ips 307/2005). Revizijsko sodišče je poudarilo, da ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če so bile v primeru, ko je trajni presežek le en delavec na specifičnem delovnem mestu, določbe 35. člena ZDR (1990) o izdelavi programa razreševanja presežkov delavcev le smiselno uporabljene, pa tudi, da smisel programa razreševanja trajnih presežkov delavcev ni v obliki programa, ampak v njihovi vsebini. Če so bili obravnavani elementi programa in vsi možni ukrepi za omilitev možnih posledic in če so pri tem sodelovali vsi pristojni, ki morajo pri sestavi programa sodelovati, to lahko vsebinsko tudi nadomesti poseben program razreševanja presežnih delavcev.

14. Tožnik ne zatrjuje, da je bila Komisija za pritožbe, ki je odločala o njegovem ugovoru, nesklepčna ali da je pri tem sodeloval kdo, ki ni bil njen član. Obširno, toda povsem nepotrebno se ukvarja z obliko zapisnikov in odločbe, predvsem pa s tem, koliko zapisnikov je bilo izdanih o seji dne 2. 2. 1998. Povsem očitno pa je, da obstaja zapisnik 13. seje komisije (priloga A67 in BI63), ki ni obravnavala samo ugovora tožnika, zapisnik o obravnavi samo tožnikovega ugovora, ki so ga podpisali vsi prisotni pri tem (vključno s tožnikom, priloga A66) in posvetovalni zapisnik, ki so ga podpisali vsi člani komisije (priloga BI64). Vsi navedeni akti so enaki glede odločitve o ugovoru tožnika, zlasti ni nobenega nasprotja med zapisniki in pisnim odpravkom sklepa.

15. Prva okoliščina, ki je za odločitev bistvena je, na katero delo (delovno mesto) se je imel tožnik pravico vrniti po prenehanju funkcije. Ugotovitev sodišča je povsem jasna in nedvoumna: na tisto, na katerem je bil ob odhodu na funkcijo poslanca. In povsem jasna je tudi ugotovitev in dokazna ocena obeh sodišč, da je bil to predmet „filozofija oziroma filozofski temelji z zgodovino marksizma“ (za kar je imel tudi ustrezen naziv izrednega profesorja). Z zaslišanjem prič in na podlagi listin v spisu (predmetnikov) je sodišče tudi prepričljivo ugotovilo, da tožnik ni predaval nečesa drugega, česar tudi v predmetniku ni bilo.

16. Druga bistvena okoliščina se nanaša na možnost zaposlitve tožnika na drugem ustreznem delu pri toženi stranki oziroma drugih članicah univerze. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožena stranka dokazala, da je take možnosti preverila ne samo na predmetu, ki ga je predaval tožnik, temveč tudi na drugih področjih. Zakaj takega delovnega mesta oziroma dela ni bilo (ni bilo potreb, zasedena mesta, neizpolnjevanje pogojev, pomanjkanje sredstev), na odločitev ne more vplivati.

17. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Ker toženi stranki z odgovorom na revizijo nista bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP nista upravičeni do povračila stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.