Jedro

Obrazložitev sodbe ne potrjuje pritožbene trditve, da sodba o goljufivem ravnanju obdolženca tako ob sklenitvi kot v času izvajanja kupoprodajne pogodbe nima razlogov.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene pravne osebe A. P. - v stečaju se ugodi in se napadena sodba spremeni tako, da se obdolženi pravni osebi odvzem premoženjske koristi v višini 3.000,00 EUR ne izreče. II. Pritožba zagovornika obdolženega D. P. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 13388/2015 z dne 22. 9. 2016 pod točko I izreka obdolženega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem in drugem odstavku 57. člena tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila sodne takse, po prvem odstavku istega zakona pa je dolžan plačati stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke njegove pooblaščenke, višina katerih še ni znana in bo o njej odločeno s posebnim sklepom, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca I. E. s.p. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je obdolženo pravno osebo A.P., trgovina, storitve d.o.o. - v stečaju, ki jo zastopa stečajna upraviteljica M. Z., spoznalo za odgovorno kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s 3. točko 4. člena, prvim odstavkom 6. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD ji kazni ni izreklo, temveč ji je na podlagi istega zakonskega določila izreklo odvzem premoženjske koristi v višini 3.000,00 EUR ter jo po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega D. P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, obdolženca in zagovornika pa obvesti o seji pritožbenega senata, in - zagovornik obdolžene pravne osebe zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo glede obdolžene pravne osebe razveljavi.

3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženca, njegovega zagovornika, zastopnico obdolžene pravne osebe stečajno upraviteljico M. Z., zagovornika obdolžene pravne osebe in Okrožno državno tožilstvo v Mariboru. Razen višje državne tožilke T. K. se ostali, ki so bili prav tako pravilno obveščeni, seje niso udeležili, obdolženčev zagovornik pa je svojo odsotnost opravičil, zato je bila seja opravljena na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP v odsotnosti pravilno obveščenih strank.

4. Pregled zadeve je pokazal naslednje: - Pritožba zagovornika obdolženega D. P.:

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbo, da so razlogi napadene sodbe o očitanem goljufivem ravnanju obdolženca v fazi izvrševanja pogodbe glede na inkriminirano obdobje nepopolni in jih ni mogoče preizkusiti. Obdolženčevo ravnanje po opisu kaznivega dejanja goljufije obsega obdobje od 26. 3. 2013, ko je bila kupoprodajna pogodba sklenjena, do 26. 4. 2013, ko je v plačilo zapadel oškodovančev račun, vsi oškodovančevi pozivi na plačilo in obdolženčeve obljube, da bo dolg poravnan, pa se nanašajo na čas po inkriminiranem obdobju. Istovrstno kršitev je po oceni pritožbe zagrešilo tudi zato, ker se v sodbi ni opredelilo do pomembnih dejstev, in sicer dokazil o sodnih postopkih zoper dolžnici obdolženčeve družbe, družbi N.F. d.o.o. in R. d.o.o., ter do ponujene pogodbe o finančnem svetovanju, ki potrjuje verodostojnost obdolženčevega zagovora, da je bil prepričan v finančno konsolidacijo svojega podjetja.

6. Ne drži, da sodba nima razlogov o goljufivem ravnanju obdolženca tudi v fazi izvrševanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je v njenih razlogih pojasnilo, zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru, temveč navedbam oškodovanca I. E., ki ga potrjujejo drugi izvedeni dokazi. Iz njegove izpovedbe, ki jo ocenjuje kot verodostojno, je sklepalo tako o obdolženčevem preslepitvenem namenu pri sklenitvi pogodbe 26. 3. 2013 kot rezultatu njunega predhodnega dogovarjanja o prodaji avtomobila, kot tudi v času po tem, torej v fazi izvajanja pogodbe, ko je oškodovanec kot samostojni podjetnik na njeni podlagi obdolženčevi družbi izdal račun, ter ko je ugotovilo, da je oškodovanec približno 14 dni po tem vprašal obdolženca po denarju, pa mu je odgovoril, da mora urediti še vse v zvezi z leasingom, to pa se je izkazalo kot neresnično, saj je obdolženec denar za avtomobil dobil takoj, na naslednje pozive, da naj račun plača, pa je ponovno navajal različne izgovore. Takšna in nadaljnja obrazložitev sodbe (od točke 3 obrazložitve naprej), ki ob izpovedbi oškodovanca obsega še oceno ostalih izvedenih dokazov (izpovedb prič in listin) in opisuje nadaljnje obdolženčevo ravnanje ter njegove trditve glede dolga, iz katerih sodišče sklepa o njegovem goljufivem namenu tudi v času izvajanja kupoprodajne pogodbe, ne potrjuje pritožbene trditve, da sodba o goljufivem namenu obdolženca v času izvajanja kupoprodajne pogodbe nima razlogov. Glede na obrazloženo pritožba nima prav niti, ko trdi, da vsi oškodovančevi pozivi in obdolženčeve obljube, da bo dolg poplačan, segajo v obdobje po tem, ki je navedeno v izreku sodbe. Prav tako ne drži trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo sodne postopke zoper dolžnici obdolženčeve družbe ter najetje svetovalne družbe, saj je obdolženčev zagovor, vključno z njegovim sklicevanjem na splošno gospodarsko krizo, padec prometa in ostale okoliščine, s katerimi je pojasnjeval neplačilo dolga, tudi sodne postopke zoper navedeni dolžnici, v razlogih sodbe povzelo, ter nato, ko je ocenilo še ostale izvedene dokaze, pojasnilo, zakaj obdolžencu ne verjame in na podlagi česa sklepa, da je pri sklenitvi in izvajanju kupoprodajne pogodbe ravnal tako, da je oškodovanca preslepil. Tako med drugim zaključuje, da je iz izpovedbe priče M. A., kupca oškodovančevega vozila, razvidno, da je del kupnine poravnal z leasingom (pogodba o finančnem leasingu z dne 9. 4. 2013); da je bila kupnina že 11. 4. 2013 nakazana na račun obdolženčeve družbe, preostali del kupnine pa je kupec poravnal s svojim vozilom, torej da je glavnino kupnine za oškodovančevo vozilo obdolžena pravna oseba od leasingodajalca prejela že takoj po prodaji vozila; da na obdolženčevo preslepitev oškodovanca in na to, da so bila njegova zagotovila, da bo kupnina za vozilo plačana, lažniva, sklepa tudi iz njegovega pojasnila oškodovancu, da vozila ni plačal, ker je denar porabil za plače in tekoče poslovanje; da je bila obdolžena pravna oseba pred izdajo oškodovančevega računa neplačevita in da je bila kupoprodajna pogodba antidatirana. Povzeto ter ostale okoliščine, ki jih navaja sodba in obdolženčevo zatrjevanje oškodovancu, da bo dolg poplačan, po oceni prvostopenjskega sodišča kažejo na obdolženčev preslepitveni namen, to pa so razlogi, s katerimi v sodbi popolno, pa tudi jasno in tehtno pojasnjuje obdolženčev preslepitveni namen v času izvajanja kupoprodajne pogodbe. Navedeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka zato pritožba uveljavlja neutemeljeno.

7. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja goljufije dokazana. S podrobnimi, tehtnimi in prepričljivimi razlogi prvostopenjske sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno, pa še dodaja:

8. Pritožba povzema okoliščine, ki po njeni oceni potrjujejo obdolženčev zagovor, ko je povedal, da oškodovancu ni lažno prikazoval, da bo obveznosti izpolnil, temveč da je objektivna okoliščina, in sicer drastičen upad prihodkov njegove družbe, tista, zaradi katere račun ni mogel biti v celoti in v dogovorjenem času poravnan. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe je bila družba likvidna, njen bančni račun še ni bil blokiran, promet je bil soliden in ni bilo razlogov za sklepanje, da lahko pride do insolventnosti in njenega propada. Poudarja še okoliščine, ki kažejo na obdolženčev namen, da ravna po dogovoru z oškodovancem (večinsko gotovinsko plačilo kupnine v znesku 9.000,00 EUR, ponudba preostalega poplačila z izročitvijo materiala in motornim kolesom, pritegnitev svetovalne družbe zaradi saniranja poslovanja obdolženčeve družbe) ter navaja, da sodni postopki zoper dolžnici obdolženčeve družbe kažejo na to, da je bil obdolženec prepričan v finančno konsolidacijo družbe. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, ki daje težo okoliščini, da obdolženec oškodovancu ni povedal za (sicer le enomesečno) blokado transakcijskega računa družbe, kar naj bi dokazovalo obdolženčevo goljufivo ravnanje, ter da na slednje kaže njegova navedba, da je bila prejeta kupnina za avtomobil porabljena za plače in tekoče poslovanje družbe. Če bi obdolženec razpolagal s potrebnimi denarnimi sredstvi na bančnem računu družbe, bi preostanek dolga oškodovancu nedvomno poravnal in to se je z izročitvijo materiala trudil ves čas storiti. Navaja še, da je oškodovanec vedel za finančne težave družbe, saj mu je obdolženec ponujal plačilo v materialu, pa se kljub temu ni odločil za izvršilni postopek; da obdolženčevo osebno jamstvo za plačilo preostanka dolga kaže na poštene namene obdolženca, ne pa na nasprotno; da je obdolženčeva navedba v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da so obveznosti do oškodovanca v celoti poravnane, posledica prepisa vzorca ugovora s spleta, v katerem je bilo to navedeno, in da tudi okoliščina, da je obdolženec zaradi stečaja družbe izgubil vse svoje osebno premoženje, potrjuje, da oškodovanca ni mogel poplačati v celoti, ne pa da tega ni hotel storiti.

9. Pritožbeni oceni dejanskega stanja obravnavane zadeve pa ni mogoče pritrditi. Da pri poslu z oškodovancem ni šlo za objektivne okoliščine, ki so obdolžencu preprečevale izpolnitev dogovorjenega po pogodbi, temveč za preslepitev oškodovanca, je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno pojasnilo, pri tem pa ni imelo razloga, da ne bi kot verodostojno ocenilo izpovedbo oškodovanca I. E., ki so jo potrjevali drugi izvedeni dokazi. Obdolženčeve navedbe slednjemu po prodaji avtomobila, ko denarja ni dobil, in sicer, da mora urediti še vse v zvezi z leasingom, kar se je izkazalo za neresnično, prav tako pa ostali številni različni izgovori na obdolženčeve pozive, da naj mu kupnino izplača, ki jih povzema prvostopenjska sodba in s katerim je obdolženec opravičeval neizpolnitev obveznosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo zaključek, da je oškodovanca preslepil. Tudi obdolženčevo izjavo o osebnem jamčenju za dolg in vselej drugačne izgovore ter način, kako je ravnal, ko sta se z oškodovancem dogovarjala za kompenzacijo z rezervnimi deli in motornim kolesom ter okoliščino, da je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi z neresnično navedbo, da je obveznost v celoti poravnana, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in tudi v slednjem upravičeno prepoznalo obdolženčev goljufiv namen. Pravilno je zaključilo, da je obdolženčeva družba glavnino kupnine za oškodovančevo vozilo prejela takoj po prodaji vozila M. A., prav tako kot kupnino za staro vozilo slednjega, pa dogovorjenega po kupoprodajni pogodbi obdolženec kljub temu ni izpolnil in oškodovancu za njegov avtomobil ni nakazal denarja. Vse ostale pritožbene navedbe v dokazni oceni tega ne upoštevajo, prav tako pa ne dejstva, da je obdolženčevo nenehno obljubljanje in različno izgovarjanje ter zavlačevanje plačila trajalo nato še kar kar eno leto in zato pri oškodovancu preprečevalo odločitev za izvršbo, ki jo je obdolženec nato z vložitvijo ugovora in navajanjem neresničnih dejstev v njem, nato pa z neplačilom takse, zaradi česar je prišlo do ustavitve postopka, zavlačeval in tudi v tem je utemeljeno prepoznalo njegov namen, da se obveznost do oškodovanca ne izpolni. Izvedeni dokazi zato ocene, ki jo ponuja pritožba in trditve, da si je obdolženec ves čas prizadeval za poplačilo oškodovančevega dolga ter da do izpolnitve ni prišlo zaradi objektivnih okoliščin, ne potrjujejo.

10. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba obdolženčevega zagovornika zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11. Ker pritožba zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se vloži v obdolženčevo korist, pritožbenemu sodišču narekuje preizkus odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter jih pravilno ovrednotilo in obdolžencu izreklo ustrezno sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Takšna kazenska sankcija je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična ter bo dosegla namen kaznovanja in je zato ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), potem ko pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

- Pritožba zagovornika obdolžene pravne osebe:

14. Kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva in do učinkovite obrambe, zlasti vložitve vsebinsko kvalitetne pritožbe, pritožba očita sodišču prve stopnje z obrazložitvijo, da pritožniku ni vročilo prepisov zvočnega zapisa posameznih zaslišanj prič.

15. Očitek ni utemeljen. Takšno kršitev bi sodišče zagrešilo, če strankam ne bi omogočilo pregleda spisa ali če bi odreklo izdajo izvodov prepisov zvočnih posnetkov, pridobljenih v postopku, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodba je bila razglašena 22. 9. 2016, zagovornik obdolžene pravne osebe je 29. 9. 2016 pisno napovedal pritožbo zoper sodbo, 4. 10. 2016 so bili spisu priloženi prepisi zvočnih posnetkov glavnih obravnav in 17. 10. 2016 je zagovornik obdolžene pravne osebe prejel pisno izdelano sodbo z obrazložitvijo, nato pa je 18. 10. 2016 zoper njo vložil pritožbo. Podatki kazenskega spisa torej ne potrjujejo navedbe, da je bila obdolženi pravni osebi onemogočena učinkovita obramba in odvzeta možnost vložitve vsebinsko kvalitetne pritožbe, ker ni dobila prepisov zvočnih posnetkov, saj so bili ti vloženi v spis toliko časa pred potekom roka za vložitev pritožbe, da je imel zagovornik dovolj časa, da bi jih lahko pri sodišču pred vložitvijo pritožbe pregledal in pridobil kopije prepisov zaradi njene sestave. ZKP v prvem odstavku 128. člena določa, da se sme vsakemu, ki ima upravičen interes, dovoliti pregled in prepis posameznih kazenskih spisov, v petem odstavku istega člena pa, da ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Navedeno pomeni, da stranke spise pregledajo na sodišču in zahtevajo prepis listin, zato pritožba ni utemeljena, ko sodišču prve stopnje očita, da pritožniku ni vročilo prepisov zvočnega zapisa zaslišanj prič, saj bi prepise, če bi tako ravnal in jih zahteval, nedvomno prejel. 16. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, pritožba obrazloži z nestrinjanjem z odločbo o odvzemu premoženjske koristi obdolženi pravni osebi. Navaja, da bo oškodovanec lahko svojo terjatev dvakrat poplačal, tako iz odvzete premoženjske koristi, kot iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, zato je odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu premoženjske koristi nepravilna in ne upošteva sodne prakse, da se odvzem premoženjske koristi izreče samo, če presega prisojeni premoženjskopravni zahtevek, to omejitev pa je potrebno uporabiti tudi v primeru, če je bila oškodovancu terjatev, ki je zajeta v premoženjskopravnem zahtevku, že pravnomočno dosojena v pravdi oziroma v izvršbi.

17. Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje obdolženi pravni osebi, ker je v stečaju, skladno s prvim odstavkom 6. člena ZOPOKD ni izreklo kazni, ji je pa odvzelo premoženjsko korist v višini, ki jo je pridobila zaradi storjenega kaznivega dejanja. Terjatev v tej višini pa je bila oškodovancu I. E. že priznana s pravnomočno sodno odločbo, to je s sklepom o izvršbi, s katerim je bilo obdolženi pravni osebi naloženo, da mu poravna navedeno terjatev in njen zagovornik v pritožbi pravilno navaja, da ji sodišče zato s sodbo ne bi smelo izreči še odvzema premoženjske koristi v isti višini. Namesto kazenske sankcije se obdolženi pravni osebi, ki je v stečaju, če se jo spozna za odgovorno za kaznivo dejanje, odvzame premoženjska korist, a to takrat, če v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek ni bil priglašen, zato da s koristjo, ki jo je pridobila, ne ostane obogatena, ali pa se premoženjska korist, ki jo je pravna oseba pridobila s storjenim kaznivim dejanjem, odvzame v višini, ki presega premoženjskopravni zahtevek, ki ga je priglasil oškodovanec ali ki mu je že bil prisojen. V obravnavanem primeru pa je bila oškodovancu s pravnomočnim sklepom o izvršbi ista terjatev že priznana, zato se obdolženi pravni osebi premoženjska korist ne odvzame.

18. Ker je zato pritožba zagovornika utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odvzema premoženjske koristi, potem ko tudi v tem delu ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

19. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bilo s sodbo Višjega sodišča odločeno v korist obdolžene pravne osebe (drugi odstavek 98. člena ZKP).