Jedro

Toženka je s sprejemom izpodbijanega Odloka izdala akt o zadevi iz svoje izvirne pristojnosti, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da je pravni interes tožnic - občin za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu podan, saj se nanje ne nanaša ne neposredno in ne posredno. Povedano drugače: z izdajo tega akta ni bilo z ničemer poseženo v opravljanje GJS v ostalih občinah (ustanoviteljicah) oziroma na območjih ostalih občin.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanj težko popravljiva; na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Tožba tožečih strank Občine Hrastnik, Občine Zagorje ob Savi, Občine Litija in Občine Radeče se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe tožečih strank Občine Hrastnik, Občine Zagorje ob Savi, Občine Litija in Občine Radeče se zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe tožeče stranke A., d. o. o. se zavrne.

IV. Odločitev o stroških postopka toženke za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so na Upravno sodišče RS v Ljubljani dne 24. 2. 2021 vložili tožbo, s katero izpodbijajo Odlok o koncesiji za opravljanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov v občini Trbovlje, št. 032-2/2021-3 z dne 20. 1. 2021 (izpodbijani Odlok). V njej navajajo, da je bila s tem aktom, ki je koncesijski akt po svoji vsebini, družbi B., d. o. o. dodeljena koncesija za izvajanje gospodarske javne službe obdelave in odlaganja odpadkov, ki jo je za toženko do sedaj izvajal prvi tožnik (A.). Toženka je spremenila tako izvajalca gospodarske javne službe, kot tudi obliko izvajanja gospodarske javne službe, vse brez soglasja ostalih občin - druge do pete tožnice. Tožniki tožbo vlagajo na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in Odlok izpodbijajo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Pravni interes za izpodbijanje Odloka prvi tožnik temelji na trditvi, da mu je bilo s tem onemogočeno izvajanje te pravice (tj. opravljanje GJS na območju toženke), kot tudi, ker mu ni bila dana možnost (ker je bila koncesija dana družbi B. z neposredno podelitvijo), da bi zanjo konkuriral. Ostale tožnice (občine ustanoviteljice - poleg toženke (op. sod.)) pa svoj pravni interes utemeljujejo na podlagi svojega statusa ustanoviteljic javnega podjetja A., saj je toženka eno obliko zagotavljanja GJS nadomestila z drugo obliko izvajanja GJS, zaradi česar so nastopile civilnopravne in javnopravne posledice. Z vidika civilnopravnih posledic gre za posledice, ki izhajajo iz Meobčinske pogodbe o izgradnji in obratovanju medobčinskega centra za ravnanje z odpadki Zasavje iz leta 2003, Družbene pogodbe o ustanovitvi A., d. o. o. z dne 9. 10. 2018 in Pogodbe o poslovnem najemu javne infrastrukture z dne 1. 10. 2010, sklenjene med prvim tožnikom kot najemnikom ter občinami. Z vidika javnopravnih posledic pa gre po njihovem mnenju za poseg v upravičeno pričakovanje ostalih občin ustanoviteljic, da se ta javna služba zagotavlja izključno v obliki javnega podjetja, ki je bilo v ta namen ustanovljeno, zaradi česar bi morala toženka (pred izdajo Odloka) poskrbeti najmanj za prenehanje tega podjetja oziroma za ureditev statusnopravnih in pogodbenih razmerij z ostalimi občinami.

2. Tožniki predlagajo, da sodišče Odlok odpravi, podrejeno, da sodišče Odlok odpravi v členih 3, 5 in 10, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev njihovih stroškov postopka.

3. Tožniki so hkrati vložili še zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlagajo, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu stanje začasno uredi na način, da se prepove izvršitev vseh dejanj, ki izvirajo iz v upravnem sporu izpodbijanega Odloka in se s tem v zvezi (i) toženki zlasti prepove: - da občinsko gospodarsko javno službo obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov zagotavlja z družbo B., d. o. o., - da sprejme upravno odločbo, s katero bo (zgolj formalno) kot koncesionar izbrana družba B., in z njo sklene koncesijsko pogodbo; v kolikor pa je takšno upravno odločbo že sprejela in koncesijsko pogodbo že sklenila, pa se toženki prepove izvrševanje vseh dejanj in obveznosti na podlagi takšne upravne odločbe in koncesijske pogodbe, - da družbi C. naroči odvoz in odlaganje komunalnih odpadkov na deponijah družbe B., d. o. o., in (ii) se družbi B. zlasti prepove za toženko izvajati občinsko gospodarsko javno službo obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in - sprejemati komunalne odpadke za toženko na vseh svojih deponijah, oziroma, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvrševanje izpodbijanega Odloka in se s tem v zvezi (i) toženki zlasti prepove: - da občinsko občinsko gospodarsko javno službo obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov zagotavlja z družbo B., d. o. o., - da sprejme upravno odločbo, s katero bo (zgolj formalno) kot koncesionar izbrana družba B., in z njo sklene koncesijsko pogodbo; v kolikor pa je takšno upravno odločbo že sprejela in koncesijsko pogodbo že sklenila, pa se toženki prepove izvrševanje vseh dejanj in obveznosti na podlagi takšne upravne odločbe in koncesijske pogodbe, - da družbi C. naroči odvoz in odlaganje komunalnih odpadkov na deponijah družbe B., d. o. o., in (ii) se družbi B. zlasti prepove za toženko izvajati občinsko gospodarsko javno službo obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in - sprejemati komunalne odpadke za toženko na vseh svojih deponijah.

4. V obrazložitvi k zahtevi za izdajo začasne odredbe so tožniki navedli, da primarno predlagajo izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, podredno pa odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Podana je verjetnost nastanka težko popravljive škode, v primeru uspeha tožnikov brez izdane začasne odredbe namen upravnega spora ne bo dosežen. Obstaja namreč velika verjetnost, da bo že v času do pravnomočne odločitve o odpravi izpodbijanega Odloka, prvi tožnik zaradi posledic, ki nastajajo z izvrševanjem Odloka, prenehal obstajati oziroma se bo znašel v težko popravljivi krizi. Prvi tožnik je že dlje časa v finančnih težavah in za sanacijo potrebuje cca. 3 MIO EUR. Propad oziroma najmanj bistveno poslabšana finančna situacija prvega tožnika bo imela takojšnje in neposredne posledice na nezmožnost ostalih občin do zagotavljanja jasne službe obdelave in odlaganja odpadkov. O slabem finančnem stanju prvega tožnika bo vedel izpovedati direktor D. D. S podelitvijo koncesije B. se je spremenil režim izvajanja predmetne GJS na celotnem geografskem območju, ki ga pokrivajo občine Hrastnik, Litija, Zagorje ob Savi, Radeče, Trbovlje, ki se je do sedaj izvajala v obliki javnega podjetja. S tem se spreminja tudi sama finančna konstrukcija, kot je bila predvidena ob ustanovitvi javnega podjetja A. Gre za skupni projekt, pri katerem so bile občine soustanoviteljice soodvisne druga od druge in medsebojno povezane v pogodbenem, statusnopravnem in javnopravnem razmerju zagotavljanja te GJS. Zato je več kot očitno, da ima samovoljno ravnanje toženke neposredne učinke na položaj ostalih občin, seveda tudi na položaj prvega tožnika. Javni interes, ki bi ga morale zagotavljati tožnice - občine in toženka, je zaradi nezakonitega oblastnega akta toženke resno ogrožen. Toženka je že pričela z izvrševanjem Odloka in od 9. 2. 2021 odpadkov ne dovaža več na deponijo ..., to pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bo prišlo do prenehanja prvega tožnika oziroma do znatnega poslabšanja njegovega že tako slabega premoženjskega in likvidnostnega stanja. Ogroženost obstoja prvega tožnika pa tudi pomeni, da obstoji velika verjetnost, da kar štiri občine v regiji naenkrat ostanejo brez izvajalca GJS. Dodatne posledice so: neposredna gmotna škoda v višini 400.000,00 EUR, dvig cen komunalnih storitev za končne uporabnike iz ostalih občin tožnic in predvidena izguba delovnih mest. Z odlaganjem in obdelavo odpadkov se posega in onesnažuje okolje. S tem vsakodnevno nastaja ekološka in okoljska škoda, ki jo je treba sproti sanirati. Prvi tožnik del sredstev, prejetih preko popravljanja storitev GJS za vse občine ustanoviteljice, nameni tudi za sprotno sanacijo okolja, del pa tudi za zapiralna dela in vsaj 30-letno obratovanje po zaprtju. Z izpadom skoraj tretjine prihodka zaradi ''odhoda'' občine Trbovlje, pa se celotna finančna struktura podira in je s tem ogrožena tudi kontinuirana skrb za varstvo okolja. Problematika enostranskega in samovoljnega izstopa Občine Trbovlje ima vseobsežne posledice v celotni regiji in je pereč problem na tem področju, kar lahko potrdijo vsi 4 župani občin - tožnic. Ta oblastveni ukrep ne zadeva zgolj posameznika, temveč ima neposredni vpliv na eksistenco javnega podjetja, ki zagotavlja predmetno GJS v celotni regiji. Nenazadnje bodo s tem prizadeti prebivalci občin, ki bodo izpad prihodkov pokrivali z višjimi cenami svojih položnic za komunalne storitve. Kot dokaz navedejo članke ter zaslišanje županov občin. Za izvajanje svojih storitev prvi tožnik uporablja gospodarsko javno infrastrukturo (GJI): sortirnico, kompostarno in odlagališče odpadkov. GJI so zgradile občine ustanoviteljice. Za uporabo teh sredstev prvi tožnik plačuje najemnino občinam na podlagi najemne pogodbe. Strošek najemnine prvi tožnik vračuna v cene storitev GJS, te cene določa in potrjuje svet občin ustanoviteljic. Opravljene storitve prvi tožnik zaračuna komunalnim podjetjem občin ustanoviteljic. Prvi tožnik tako pridobiva prihodke preko zaračunavanja storitev, ki mu omogočajo pokrivanje stroškov in odhodkov, vključno z najemninami. Občine ustanoviteljice prejete najemnine namenjajo za gradnjo, nakup in vzdrževanje GJI. Obračunana amortizacija GJI za 2020 je znašala 591.490,67 EUR (brez DDV). Glede na dogovorjene deleže je toženka za leto 2020 zaračunala najemnino v višini 166.793 EUR. V istem letu je prvi tožnik C. za opravljene storitve GJS izstavil račune v skupnem znesku 603.469,11 EUR. Gre za prihodke, ki bodo v posledici izpodbijanega Odloka, v prihodnje izostali prvemu tožniku. Ker prvi tožnik še naprej uporablja GJI, bo moral še naprej plačevati strošek najemnine. Obračunana amortizacija GJI, ki je v lasti Občine Trbovlje, bo tudi v letu 2021 znašala 166.793 EUR, torej bo toženka prvemu tožniku zaračunala najemnino v tem znesku, ne glede na to, da prvi tožnik zanjo več ne opravlja storitev GJS. Od opravljenih količin storitev so odvisni predvsem stroški oddaje lahke frakcije (RDF) in stroški okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov. Ta stroška predstavljata okoli 12 % odhodkov prvega tožnika v 2020. Zato je ključno, da se storitve opravljajo vsaj v pogodbeno dogovorjenih količinah, zaradi relativnega obsega stalnih stroškov se povečanje količin opravljenih storitev neposredno odraža v nižjih stroških za ceno storitve. V letu 2020 je bilo v obdelavo sprejetih 10.361 ton mešanih komunalnih odpadkov, delež dostavljenih odpadkov s strani C. znaša 30 %. V primeru prenehanja izvajanja storitev GJS za Občino Trbovlje bo to pomenilo, da del stroškov, ki je bil do vključno 8. 2. 2021 pokrit s prihodki, zaračunanimi C., od 9. 2. 2021 ne bo več pokrit. Če od načrtovanih prihodkov s strani C. za leto 2021 odštejemo ocenjeni strošek prodaje RDF (45 % vhodnih količin mešanih komunalnih odpadkov brez kosovnih odpadkov po ceni 136 EUR/tono, kar znaša cca 180.000 EUR) in strošek okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (40 % vhodnih količin mešanih komunalnih, skupaj s kosovnimi odpadki po ceni 11 EUR/tono, kar znaša 14.000 EUR), bo neposredna škoda, ki jo bo prvi tožnik utrpel, okoli 410.000 EUR. Če od tega odštejemo oceno znižanja ostalih stroškov, ki so deloma odvisni od količin (elektrika, gorivo, itd), ta škoda znaša 400.000 EUR. Ker ima prvi tožnik najvišje cene storitev GJS obdelave in odlaganja v Sloveniji, obstaja velika verjetnost, da izgubljenih količin mešanih komunalnih odpadkov in s tem izgubljenega prihodka ne bo mogel nadomestiti. To se bo odrazilo v poslabšanju poslovanja in likvidnostnega položaja prvega tožnika, s tem pa tudi v potrebi po dvigu cen storitev GJS za končne uporabnike iz vseh ostalih občin soustanoviteljic. To bi pomenilo povišanje cen storitev GJS po okoli 55 EUR po toni, torej okrog 250 EUR/tono. Cene teh storitev ostalih izvajalcev GJS v Sloveniji so se v letu 2020 gibale okrog 111 EUR/tono in 175 EUR/tono. Tudi če bi toženka s podelitvijo koncesije B., d. o. o. zasledovala namen, da za svoje občane zniža ceno komunalnih storitev, je tako treba upoštevati, da bo s tem istim dejanjem povzročila povišanje cen končnim uporabnikom ostalih občin ustanoviteljic. V dokaz se prilaga Strokovno mnenje revizorja mag. E. E. z dne 17. 2. 2021. Iz tega strokovnega mnenja tudi izhaja, da je prvi tožnik v zelo slabem finančnem položaju, saj ima od leta 2017 negativni kapital, v višini več kot 3 MIO bilančne izgube. Posluje zgolj iz razloga, ker ne izpolnjuje svoje obveznosti glede odvoza proizvedene lahke frakcije (RDF), ker občinam ustanoviteljicam ne poravnava svojih obveznosti iz naslova zaračunanih najemnin. Najbolj verjetna posledica opisanega poslabšanja poslovanja in likvidnostnega položaja (oboje okoli 400.000 EUR letno), ki bo narekovalo potrebo po dvigu cen storitev GJS, je stečaj družbe. Stečaj prvega tožnika za ostale občine ustanoviteljice pomeni, da takoj ostanejo brez izvajalca GJS odlaganja in obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov na njihovem območju. Torej ima samovoljno ravnanje toženke nepopravljive posledice tudi za ostale občine ustanoviteljice. Če ostale štiri občine ostanejo brez izvajalca, ni pričakovati, da bodo lahko v tako kratkem času zagotovile izvajanje te GJS z drugim izvajalcem in v drugačni obliki. Ne samo, da na trgu ni veliko tovrstnih izvajalcev, tudi predpisi ne omogočajo hitre drugačne izbire. Nadalje morajo občine ustanoviteljice skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem vsako leto predložiti dokazila za izpolnjevanje obveznosti glede zagotavljanja finančnega jamstva v skladu z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem. Prvi tožnik ima trenutno finančno jamstvo urejeno do 11. 10. 2021, ko bo moral predložiti novo izjavo, podpisano s s strani vseh občin, torej tudi toženke. Toženka je že v preteklem letu podala izjavo, katere veljava je omejena do izstopa toženke iz javnega podjetja oziroma do morebitnega prenehanja sodelovanja v javnem podjetju, torej obstaja velika verjetnost, da izjave ne bo predložila. To pomeni, da ima možnost popolne blokade delovanja prvega tožnika, zato je nujno, da se ji takoj prepreči, da na podlagi Odloka podeli koncesijo B. Brez izdane začasne odredbe prvemu tožniku grozi, da bo ostal brez okoljevarstvenega dovoljenja in da bo svojo dejavnost prenehal opravljati. Brez izdane začasne odredbe bi bil morebiten uspeh s tožbo brezpredmeten, saj bi ireverzibilne posledice že nastale. Prenehanje delovanja prvega tožnika ima lahko neposredne posledice tudi na samo varstvo okolja. V primeru likvidnostnih težav je prvi ukrep omejevanje stroškov na resnično nujno potrebne – to velja tudi za stroške vzdrževanje infrastrukture. Izkušnje prvega tožnika so pokazale, da je kratkoročno omejevanje stroškov sicer možno, vendar srednjeročno to pomeni večje stroške pri sanaciji. Prvi tožnik ima več stalnih stroškov (poleg plačevanja najemnine), pri čemer glede stroškov dela velja poudariti, da če prvi tožnik ne bi uspel nadomestiti izgubljenih količin z novimi, kar ni verjetno, to pomeni, da bi se delo v sortirnici izvajalo le v eni polni izmeni in eni skrajšani izmeni. To pa pomeni, da bi nekaj zaposlenih izgubilo svoje delo (po ocenah je to 6 zaposlenih ali 17,6 %).

5. Tožniki so še navedli, da zahtevana začasna odredba prestane test reverzibilnosti, saj bi bilo v primeru zavrnilne sodbe mogoče posledice za toženko odpraviti, saj bo prišlo le do začasne prepovedi izvajanja koncesije. Toženka koncesijo že izvaja (dopis C. z dne 2. 2. 2021 in z dne 5. 2. 2021). Javna korist z izdano začasno odredbo ne bo prizadeta, bi bila pa prizadeta, če začasna odredba ne bi bila izdana. V primeru izdane začasne odredbe javna korist ne bo prizadeta, niti koristi toženke. Toženka ima za dejavnost, za katero z Odlokom podeljuje koncesijo, že zagotovljeno v obliki javnega podjetja A., ki še ni prenehalo in je toženka njegova družbenica. Prizadet ne bo niti B., d. o. o. oziroma bi bila škoda brez izdane začasne odredbe za vse tožnice neprimerno večja.

6. Toženka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navedla, da tožniki niso izkazali aktivne legitimacije za vložitev tožbe, posledično tudi ne za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, ker se ne posega v njihove pravice, obveznosti ali pravne koristi, v postopku izdaje izpodbijanega Odloka pa tudi niso imeli položaja stranke ali stranskega udeleženca. Tožniki z zahtevo za izdajo začasne odredbe ne zahtevajo začasne ureditve stanja glede na zatrjevano sporno pravno razmerje, temveč neutemeljeno zahtevajo prepoved, ki se nanaša na razmerje med toženko in tretjimi osebami. Tudi ni mogoče pritrditi tožnikom, da se pravni interes tožnic - ostalih občin kaže v tem, da se javna služba zagotavlja izključno v obliki javnega podjetja. Dne 27. 1. 2021 je bila izdana odločba o podelitvi koncesije za izvajanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov v občini Trbovlje družbi B., d. o. o., in dne 3. 2. 2021 sklenjena tudi koncesijska pogodba. To izhaja iz priloženih izjav direktorice občinske javne uprave in višje svetovalke na občini Trbovlje (ki naj jih sodišče v zvezi s tem tudi zasliši). Tožnica Občina Hrastnik je tik pred vložitvijo tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, tj. 22. 2. 2021, pri toženki vložila zahtevo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), s katero je zahtevala od toženke tudi predložitev koncesijske pogodbe, kot tudi odločbe o podelitvi koncesije. Toženka bo o tej zahtevi odločila v zakonsko predvidenem roku. Glede na to tožniki tudi nimajo pravnega interesa za izpodbijanje tega akta, tudi na izdaji predlagane zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero med drugim sodišču predlagajo, da toženki prepove sprejeti upravno odločbo in z družbo B., d. o. o. skleniti koncesijsko pogodbo. Tožniki tudi s splošno prepovedjo izvršitve vseh dejanj, ki izvirajo iz izpodbijanega Odloka, niso zadostili zahtevam po konkretizaciji zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožniki predlagajo izdajo začasne odredbe tudi zoper tretje osebe (B., d. o. o. in C.), ki v postopku sploh nista bila udeležena, torej taka zahteva že iz tega razloga ni dopustna. Izpodbijani Odlok se ne izvršuje po ZUP, zato izdaja odložitvene začasne odredbe ni dopustna. Tožniki tudi niso izkazali pogojev za izdajo začasne odredbe. Strokovno mnenje je omejeno na določene dokumente, pri čemer ni pojasnjeno, za katere dokumente gre, oziroma da je podano na podlagi podatkov, pridobljenih s strani naročnika mnenja, ne da bi bilo pojasnjeno, kateri ti so. Gre za strokovnjaka, ki so ga angažirali tožniki sami, zato ne gre za izvedensko mnenje. Že zato ne more izkazovati nastanka težko popravljive škode. Tožniki niso z ničemer dokazali tako preteklo kot aktualno finančno stanje A. v posledici izpodbijanega Odloka. A. nedvomno razpolaga s podatki in dokazi o lastnem poslovanju in bi jih moral ob potrebni skrbnosti predložiti že k zahtevi za izdajo začasne odredbe. V Strokovnem mnenju se sicer povzema izkaz poslovnega izida družbe za leto 2018 in 2019, kar ne more izkazovati zatrjevanega poslabšanja finančnega poslovanja zaradi Odloka, sprejetega v letu 2021. Ni aktualnih podatkov o poslovanju A., niti navedb in dokazov, ki bi izkazovali nevarnost uvedbe stečajnega postopka kot posledica Odloka. Opustitev trditvenega in dokaznega bremena pa tožniki že glede na naravo postopka in kratkih rokov glede izdaje začasne odredbe ne morejo sanirati z dokaznim predlogom po zaslišanju direktorja podjetja A. Sicer pa tožniki sami navajajo, da je A. že dlje časa v finančnih težavah (od leta 2017). Zato že glede na to ni mogoče trditi, da naj bi bila zatrjevana nevarnost prenehanja obstoja zaradi stečaja neposredna posledica Odloka. Sicer pa tožniki tudi ne zatrjujejo, da bi se z izdajo začasne odredbe nevarnost stečaja odpravila. Kot tožniki sami navajajo, bo A. še naprej opravljal GJS za ostale občine, z izjemo toženke, pri čemer naj bi njen delež znašal le 30 %. Iz letnega poročila A. za leto 2019 pa izhaja ugotovitev, da so občine ustanoviteljice sprejele soglasje za sprejemanje določenih vrst komunalnih odpadkov v obdelavo in/ali odlaganje ostankov predelave tudi iz občin ne-ustanoviteljic A. S temi občinami je bil podpisan tudi sporazum, vendar do realizacije ni prišlo zaradi ne-podelitve koncesije s strani občin ne-ustanoviteljic. Iz Elaborata o oblikovanju cen storitev za leto 2019 izhaja, da A. pridobiva prihodke tudi iz drugih naslovov (dodatna tržna dejavnost sortiranja MKOE), iz dopisa z dne 2. 2. 2021 in 5. 2. 2021 pa, da A. še vedno sodeluje tudi z Javnim podjetjem na področju biorazgradljivih odpadkov, kar posredno potrjuje tudi Letno poročilo za leto 2019, iz katerega izhaja, da A. poleg prihodkov od prodaje storitev - komunalna podjetja ustvarja tudi prihodke od obdelave biorazgradljivih odpadkov in druge prihodke. Iz cenika storitev A. izhaja, da ta nudi storitve tudi fizičnim osebam in podjetjem. Prihodki A. tako niso vezani niti izključno niti pretežno zgolj na toženko ali C., zato izpad prihodkov ni nenadomestljiv, zato so navedbe o nastanku težko nadomestljive škode neutemeljene. Četudi bi materialna škoda, ki jo tožniki zatrjujejo v višini 400.000,00 EUR in ne dokazali, nastala, po sodni praksi to ne predstavlja težko nadomestljive škode. Glede na izračun pa to ne more predstavljati škode, saj pri izračunu niso upoštevani vsi drugi stroški, ki jih je treba upoštevati. Tožniki tudi niso niti navedli, kakšni so t.i. stalni stroški, kot tudi, da je to posledica Odloka. Iz Letnega poročila A. za 2019 pa izhaja, da trenutni prihodki od storitev sortiranja in odlaganja zadoščajo za pokrivanje vseh tekočih stroškov poslovanja in oddaje RDF, ki so bile ustvarjene pred 1. 4. 2019 in ne morejo pokriti vseh zapadlih obveznosti do občin lastnic. Prav tako ni izkazana nevarnost prenehanja okoljevarstvenega dovoljenja. Kot tožniki sami navajajo, ima A. finančno jamstvo urejeno od 11. 10. 2021. Torej nujne potrebe že zato ni. Tožniki zgolj hipotetično predvidevajo, da toženka ne bo dala izjave po 2.3.4. Okoljevarstvenega soglasja z dne 9. 9. 2015. Tudi izguba delovnih mest ni težko nadomestljiva škoda, saj gre zgolj za oceno, ki ni dokazana. Tudi navedba o ogroženosti kontinuirane skrbi za varstvo okolja v posledici izpada skoraj tretjine prihodka zaradi odhoda toženke ne predstavlja težko popravljive škode. Iz Letnega poročila A. za 2019 izhaja, da je družba v letu 2019 ustvarila 3.221.642,00 EUR čistih prihodkov iz prodaje. A. ni edini izvajalec te gospodarske javne službe, zato navedbe tožnikov, da naj bi bil ogrožen sistem zagotavljanja GJS na območju občin oziroma da naj bi bili prizadeti občani teh občin, ostajajo na povsem pavšalni ravni in so v celoti neutemeljene. Sicer pa je toženka še opozorila, da so bila pogajanja o njenem izstopu iz projekta A., vendar pogoji za toženko niso bili sprejemljivi. Da so se druga do peta tožnica s toženko pogovarjale o možnosti sporazumnega prenehanja sodelovanja toženke, dodatno negira navedbe o nastanku težko popravljive škode. Generalna prepoved izvrševanja vseh dejanj in obveznosti toženke in družbe B. po sklenjeni pogodbi nedvomno ni niti primeren niti sorazmeren ukrep. Neizvrševanje pogodbenih obveznosti ima skladno s civilnopravnimi določbami lahko za posledico odškodninsko in drugo odgovornost pogodbenih strank ter v skrajni posledici tudi prenehanje pogodbe. Gre za obvezno GJS, ki jih je toženka dolžna zagotavljati. Z Odlokom je določen rok koncesije 20 let, medtem, kot tožniki navajajo, je bila ob sklepanju MP A. projekcija, da bo deponija ... zapolnjena do leta 2022. Zato ne drži, da toženka in B., d. o. o. ne bi bili prizadeti v primeru izdaje začasne odredbe oziroma v nadaljevanju z zavrnitvijo tožbe. Toženka je zato predlagala zavrženje oziroma zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe z naložitvijo plačila tožnikom njenih stroškov postopka.

7. Stranka z interesom B., d. o. o. je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navedla, da tožniki zmotno enačijo poslovni izid in dobiček družbe, kar sta povsem različni ekonomski kategoriji. Ne poslovni izid in ne dobiček pa ne izhajata samo iz opravljanja GJS. Na posamezno poslovno izidno mesto se evidentirajo vsi prihodki, ti pa so iz dveh naslovov: iz izvajanja GJS in iz opravljanja posebnih storitev. V skladu z 11. členom Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb (Uredba o MEDO) pa prihodki, doseženi z opravljanjem posebnih storitev, znižujejo stroškovno/lastno ceno izvajanja javne službe, ki jo plača uporabnik. Z vzpostavitvijo koncesijskega razmerja je stranka z interesom pridobila upravičenje za izvajanje GJS za dobo 20 let. S tem si je družba zagotovila za to dobo količino odpadkov, ki ji omogoča nadaljnje dolgoročno racionalno izvajanje GJS. Z izdajo začasne odredbe in odpravo izpodbijanega akta bi stranki z interesom tako nedvomno nastala poslovna škoda.

8. Uvodoma mora sodišče, sledeč uveljavljeni upravnosodni praksi, pred obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe, preveriti, ali so izpolnjeni formalni pogoji za meritorno reševanje vložene zahteve tožnikov za izdajo začasne odredbe.

9. Tožba je pravočasna. Izpodbijani Odlok je bil objavljen v Uradnem vestniku Zasavje št. 4/2021 dne 25. 1. 2021. Gre za akt, ki je bil izdan v obliki predpisa, zato je treba šteti, da je rok za vložitev tožbe začel teči od dneva, ko so se tožniki seznanili z njegovo izdajo in vsebino (tj. z dnem njegove objave 25. 1. 2021). Ker so tožniki tožbo vložili 23. 2. 2021, je tožba vložena v 30-dnevnem roku iz 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

10. Nadalje sodišče presoja, ali gre za akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Četrti odstavek 5. člena ZUS-1 namreč določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, _kolikor urejajo posamična razmerja_. Tako je treba ugotoviti, ali posamezna norma takega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno v konkretnem življenjskem primeru. To pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali določene osebe norma zadeva posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb (tako Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 81/2018 z dne 29. 5. 2019). Po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za tak akt. Kot je navedlo Ustavno sodišče RS v sklepu, št. U-I-222/08 z dne 2. 10. 2008, in št. U-I-217/08 z dne 2. 10. 2008, ima koncesijski akt značilnosti posamičnega akta, če določi oziroma izbere koncesionarja za celotno vsebino koncesijskega akta. V 5. členu Odloka z naslovom ''Način podelitve in izvajanje koncesije'' se _koncesija po tem odloku podeli neposredno družbi B., d. o. o._ v upravnem postopku, skladno s predpisi, ki urejajo postopek podelitve koncesije gospodarske javne službe; o izbiri koncesionarja odloči z odločbo v upravnem postopku pristojni upravni organ občine (prvi odstavek). Na podlagi odločitve iz prejšnjega odstavka občina s koncesionarjem sklene koncesijsko pogodbo (drugi odstavek). Po presoji sodišča že ta določba po svoji vsebini nedvomno pomeni določitev oziroma izbiro koncesionarja za celotno vsebino koncesijskega akta. Po 3. členu istega Odloka se v občini Trbovlje namreč dejavnost iz 1. člena (tj. obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov) izvaja enotno s podelitvijo koncesije enemu izvajalcu (koncesionarju), ki je (glede na 5. člen) v tem primeru že določen - tj. družba B., d. o. o., ta pa ima na podlagi 10. člena Odloka _na celotnem območju občine_ na podlagi koncesijske pogodbe izključno oziroma posebno pravico opravljati javno službo iz 1. člena tega Odloka (prvi odstavek). V tem delu Odlok torej učinkuje neposredno na B., d. o. o., in gre zato (vsaj v tem delu) (sodišče se v tej fazi postopka, ko odloča o izpolnjenosti procesnih predpostavk za tožbo zaradi obravnave zahteve za izdajo začasne odredbe ne spušča v presojo, ali tudi ostale določbe Odloka po svoji vsebini predstavljajo posamični akt ali predpis) za akt, ki se izpodbija v upravnem sporu.

11. Ker pa je izpodbijani akt predpis, ki ga je sprejela lokalna skupnost v okviru svojih zakonskih pristojnosti in po postopku, predvidenem za sprejem tovrstnega predpisa, sodišče sodi, da obstoja aktivne legitimacije za vložitev tožbe ni mogoče vezati na predhodni upravni postopek pred izdajo izpodbijanega akta (v tem primeru Odloka) v smislu 2. in 17. člena ZUS-1 in s tem povezanim statusom stranke ali stranskega udeleženca tožnikov v tem postopku, s čimer ne-obstoj aktivne legitimacije tožnikov za vložitev tožbe utemeljuje toženka.

_K I. točki izreka:_

12. Sodišče v nadaljevanju presoja, ali tožniki za vložitev tožbe zoper izpodbijani Odlok izkazujejo pravni interes. Po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka, pri čemer to razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.

13. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače njegove pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane.

14. Sodišče sodi, da druga do peta tožnica (torej Občina Hrastnik, Občina Zagorje ob Savi, Občina Radeče in Občina Litija) ne izkazujejo pravnega interesa za izpodbijanje tega akta. Toženka je Odlok izdala na podlagi 149. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), po katerem med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja spada tudi (med drugim) zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov, odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov, idr., pri čemer občina zagotovi izvajanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena skladno s predpisi iz prejšnjega odstavka in predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe. Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS) (ki je tudi naveden kot podlaga za izdajo Odloka) se obvezna gospodarska javna služba določi z zakonom (glej 149. člen ZVO-1) (prvi odstavek 3. člena), način opravljanja lokalne obvezne gospodarske javne službe pa lokalna skupnost predpiše z odlokom (drugi odstavek 3. člena), med oblikami zagotavljanja javnih služb pa sodi (poleg med drugim v javnem podjetju) tudi zagotavljanje GJS z dajanjem koncesij (6. člen ZGJS). 61. in 62. člen Zakona o lokalni samoupravi (tudi navedena v preambuli Odloka) pa med drugim določata, da občina zagotavlja opravljanje javnih služb, ki jih v skladu z zakonom določi s svojim splošnim aktom, in javnih služb, za katere je tako določeno z zakonom (lokalne javne službe), z dajanjem koncesij; način in pogoje opravljanja lokalnih javnih služb predpiše občina, če zakon ne določa drugače. 15. Iz citiranih zakonskih določb tako nedvoumno izhaja, da je toženka s sprejemom izpodbijanega Odloka izdala akt o zadevi iz svoje izvirne pristojnosti, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da je pravni interes tožnic - občin za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu podan, saj se nanje ne nanaša ne neposredno in ne posredno. Povedano drugače: z izdajo tega akta ni bilo z ničemer poseženo v opravljanje GJS v ostalih občinah (ustanoviteljicah) oziroma na območjih ostalih občin. Kot povzeto že zgoraj, je bila koncesija za opravljanje obravnavane GJS podeljena (zgolj) za območje toženke (10. člen Odloka). Zato ni mogoče trditi, da so z izdajo odloka nastale javnopravne posledice ostalim občinam ustanoviteljicam v smislu, da se ta javna služba zagotavlja izključno v obliki javnega podjetja, ki so ga v ta namen ustanovile, saj se GJS na območju ostalih občin ustanoviteljic še vedno opravlja na podlagi veljavnih odlokov - koncesijskih aktov, sprejetih s strani posameznih občin ustanoviteljic (Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Hrastnik, Uradni vestnik Zasavja, št. 14/09 s spremembami, Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Zagorje ob Savi, UL RS št. 45/11, Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Radeče, UL RS, št. 45/11, Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Litija, UL RS, št. 2/02 s spremembami in dopolnitvami, med drugim UL RS, št. 30/17). Iz naštetih odlokov pa izhaja, da se opravljanje GJS v občinah tožnicah zagotavlja preko prvega tožnika - javnega podjetja A. Ni torej razmerja ostalih občin - tožnic do s tem Odlokom podeljene koncesije toženke družbi B., d. o. o. 16. Kot izhaja iz tožbe in k tožbi priloženih listin pa je toženka (še vedno) pogodbena stranka v pogodbenih razmerjih, ki jih je sklenila z drugimi občinami - tožnicami (in česar v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tudi ne prereka) in sicer v Medobčinski pogodbi o izgradnji in obratovanju medobčinskega centra za ravnanje z odpadki Zasavje iz leta 2003, je družbenica ter soustanoviteljica A. po Družbeni pogodbi o ustanovitvi A., d. o. o. z dne 9. 10. 2018, in ena izmed najemodajalk - občin po Pogodbi o poslovnem najemu javne infrastrukture z dne 1. 10. 2010, sklenjenimi med prvim tožnikom kot najemnikom ter občinami. Pogodbena razmerja, urejena s temi pogodbami in ki se nanašajo na ustanovitev in delovanje javnega podjetja A. za zagotavljanje obravnavane GJS za vse naštete občine (torej tudi za toženko) v teh pogodbah, so tako še vedno v veljavi, kar pomeni, da imajo vse pogodbene stranke na voljo sprožitev ustreznih postopkov pred sodiščem splošne pristojnosti za ureditev tako statusnopravnih, kot premoženjskopravnih razmerij, ki so nastala na podlagi citiranih pogodb. Kot pa izhaja iz k tožbi priloženega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, IV Cpg 550/2020 z dne 28. 10. 2020, je toženka v registrskem postopku vpisa sprememb že predlagala vpis svojega izstopa kot družbenice iz subjekta vpisa - A., vendar je bil njen predlog pravnomočno zavrnjen.

17. Glede na povedano je sodišče tožbo druge tožnice Občine Hrastnik, tretje tožnice Občine Litija, četrte tožnice Občine Zagorje ob Savi in pete tožnice Občine Radeče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

_K II. točki izreka:_

18. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

19. Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I že tudi odločeno o tožbi druge, tretje, četrte in pete tožnice. Zahtevo za izdajo začasne odredbe druge do pete tožnice je sodišče zato zavrglo (smiselno 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

_K III. točki izreka:_

20. Sodišče v nadaljevanju presoja utemeljenost vložene zahteve za izdajo začasne odredbe prvega tožnika. Kot že povedano, je tožba pravočasna in vložena zoper akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (glej zgornje točke obrazložitve), po oceni sodišča pa prvi tožnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje spornega Odloka. Prvi tožnik se v smislu utemeljevanja pravnega interesa sicer ne more sklicevati na dejansko onemogočanje izvajanja pravice opravljanja te GJS na območju toženke, saj je toženka (kot tudi že povedano zgoraj) z izdajo Odloka izvrševala svoje zakonsko določene pristojnosti, zato prvi tožnik v tem pogledu izkazuje le svoj dejanski interes. Se pa sodišče strinja, da je bila prvemu tožniku z neposredno podelitvijo koncesije družbi B., d.o.o. za območje toženke za opravljanje GJS, ki jo opravlja tudi prvi tožnik (saj je bil s tem namenom tudi ustanovljen), odvzeta možnost, da bi kot izvajalec te GJS konkuriral za podeljeno koncesijo, če bi bila podelitev te koncesije predmet predhodnega postopka izbire ustreznega koncesionarja (pri čemer se sodišče v tej fazi postopka še ne spušča v pravilnost ravnanja in posledično odločitev toženke glede na v Odloku citirano pravno podlago, saj bo to predmet vsebinske presoje tožbe).

21. Kot izhaja iz vsebine citirane določbe 32. člena ZUS-1, je začasna odredba v upravnem sporu institut, ki tožniku omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oziroma začasno ureditev stanja (ureditvena začasna odredba). Kot temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po obeh podlagah je treba presoditi izkazanost težko popravljive škode.

22. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča1 zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanj težko popravljiva; na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1). Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej ter da gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Materialna škoda pa šteje za popravljivo.

23. Prvi tožnik sodišču kot primarno predlaga sodišču izdajo ureditvene začasne odredbe in sicer, da se prepove izvršitev vseh dejanj, ki izvirajo iz v upravnem sporu izpodbijanega Odloka in se s tem v zvezi (i) toženki zlasti prepove: - da občinsko gospodarsko javno službo obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov zagotavlja z družbo B., d. o. o., - da sprejme upravno odločbo, s katero bo (zgolj formalno) kot koncesionar izbrana družba B., in z njo sklene koncesijsko pogodbo, v kolikor pa je takšno upravno odločbo že sprejela in koncesijsko pogodbo že sklenila, pa se toženki prepove izvrševanje vseh dejanj in obveznosti na podlagi takšne upravne odločbe in koncesijske pogodbe, - da družbi C. naroči odvoz in odlaganje komunalnih odpadkov na deponijah družbe B., d. o. o., in (ii) se družbi B. zlasti prepove za toženko izvajati občinsko gospodarsko javno službo obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in - sprejemati komunalne odpadke za toženko na vseh svojih deponijah oziroma podrejeno kot odložitveno začasno odredbo, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvrševanje izpodbijanega Odloka z enakimi naštetimi prepovedmi kot pri zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

24. Prvi tožnik navaja, da bo zaradi odločitve toženke utrpel materialno škodo v višini cca. 400.000,00 EUR. Njegov izračun temelji na Strokovnem mnenju pooblaščenega revizorja mag. E. E. pri F., ki ga je slednji pripravil po naročilu in na podlagi podatkov, pridobljenih od prvega tožnika. V smislu dokaznega sredstva gre torej za del navedb stranke. Revizor je višino škode izračunal tako, da je od predvidene izgube prihodkov iz naslova opravljanja GJS toženki (v višini 603.469,11 EUR, kot so znašali računi za opravljene storitve toženki v letu 2020) odštel najemnino, ki jo mora prvi tožnik plačati toženki iz naslova najemnine za GJI (po Najemni pogodbi), ki je znašala v letu 2020 in bo tudi v 2021 166.793,00 EUR, ter še določene druge stalne stroške poslovanja prvega tožnika (med drugim stroške oddaje lahke frakcije (RDF) in stroške okoljske dajatve, ki sta odvisna od količin opravljenih storitev), ob upoštevanju ocene znižanja ostalih stroškov, ki so deloma odvisni od količin (gorivo, elektrika, itd). Sodišče sodi, da v mnenju izračunana višina materialne škode ni v zadostni meri izkazana. Ni namreč jasno, ali so pri izračunu vseh stalnih stroškov (poleg najemnine, stroškov oddaje lahke frakcije in stroškov okoljske dajatve) res upoštevani vsi ti stalni stroški, pri čemer bi morali biti ti opredeljeni po višini. Že iz tega razloga zato ni možno slediti trditvi o materialni škodi v višini 400.000,00 EUR zaradi izgubljenih prihodkov iz naslova opravljanja GJS za toženko. Mnenje tudi ne vsebuje podatkov o tožnikovi trenutni finančni situaciji, saj so v njem navedeni podatki - bilance stanja za leto 2018 in 2019, ne pa za leto 2020 oziroma sedaj, kolikor je to možno. Hkrati iz predloženega Odloka o ustanovitvi A., d. o. o., UL RS 23/05, kot tudi iz Družbene pogodbe o ustanovitvi prvega tožnika izhaja, da opravlja več dejavnosti, in ne ''zgolj'' dejavnosti iz opravljanja GJS za posamezne občine ustanoviteljice, npr. posredništvo pri prodaji lesa in gradbenega materiala, nespecializirano posredništvo pri prodaji raznovrstnih izdelkov, trgovina na debelo z ostanki in odpadki, dajanje drugih strojev in opreme v najem in zakup, obdelava podatkov in s tem povezane dejavnosti, upravljanje računalniških naprav in sistemov, raziskovanje trga in javnega mnenja, druge dejavnosti javne higiene oziroma čiščenje cest in drugo čiščenje, in druge osebne storitve. Prvi tožnik torej prihodke pridobiva še iz opravljanja drugih dejavnosti, zato ni mogoče slediti podmeni prvega tožnika, da izpad prihodkov v cca. višini 30 % zaradi ne-opravljanja storitev GJS za toženko pomeni dejansko izpad prihodkov v višini 30 %, kakor tudi, kaj dejansko pomeni zatrjevana škoda v višini 400.000 EUR glede na vse prihodke prvega tožnika. V posledici naj bi sicer prišlo tudi do izgube delovnih mest - kot je ocenil revizor 6 oziroma 17,6 % vseh zaposlenih, kar pa je trditev, ki tudi ostaja na pavšalni ravni in nepreverljiva, hkrati gre pa za škodo, ki ni njegova neposredna škoda.

25. Iz mnenja tudi izhaja, da je prvi tožnik v slabem finančnem položaju že od leta 2017 (od takrat izkazuje negativni kapital), da pa mu je v letu 2019 uspelo stabilizirati poslovanje (od pričetka uporabe novih višjih cen storitve GJS) in pokriva tekoče obratovalne stroške. Enako kot zgoraj sodišče ugotavlja, da niso znani podatki o trenutni finančni situaciji prvega tožnika, pripominja pa, da trditev, da je prvi tožnik svoj finančni položaj izboljšal (do konca leta 2019), možnosti uspeha prvega tožnika za izdajo začasne odredbe ne povečuje. Prvi tožnik tudi meni, da ker ima v Sloveniji najvišje cene storitve tovrstne GJS, obstaja veliko tveganje, da takšnega izpada količin mešanih komunalnih odpadkov in s tem izpada prihodkov ne bo uspel nadomestiti. V tem delu se sodišče sklicuje na svoje razlogovanje zgoraj o dejavnostih, ki jih prvi tožnik tudi opravlja, poleg opravljanja GJS, hkrati pa gre za negotovo bodoče dejstvo, ki ga sodišče tudi zato ne more sprejeti. Zaradi poslabšanja poslovanja naj bi se pojavila potreba po ponovnem dvigu cen za uporabnike storitev GJS za občine (razen toženko) za cca. 55 EUR po toni, torej sedaj 250 EUR/po toni, kar pa je škoda, ki bo nastala tretjim osebam - uporabnikom te GJS iz občin ustanoviteljic (razen toženke), in je prvi tožnik ne more uveljavljati kot škode, ki bo nastala njemu. Trditev, da bi se lahko ponovno poslabšanje položaja prvega tožnika odrazilo tudi v stečaju družbe, pa ni izkazana z nobenimi dokazi (kot že zgoraj večkrat navedenim izostankom podatkov o trenutni finančni situaciji tožnika, ki je v bistvenem tudi nepreverljiva), razen navedbo, ki ostaja na pavšalni ravni.

26. Prvi tožnik še navaja, da se z izdajo izpodbijanega Odloka pojavlja nevarnost prenehanja okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega prvemu tožniku kot upravljavcu odlagališča, saj morajo občine ustanoviteljice prvega tožnika (torej tudi toženka) predložiti vsako leto dokazila za izpolnjevanje obveznosti glede zagotavljanje finančnega jamstva v skladu z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem. Navaja še, da ima finančno jamstvo urejeno do 11. 10. 2021, da pa obstaja velika verjetnost, da toženka take izjave ne bo več predložila. Kot izhaja iz okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35406-16/2015-10 z dne 9. 9. 2015, točke 2.3.1., priloženega k tožbi, mora prvi tožnik kot upravljavec odlagališča res zagotavljati finančno jamstvo v tam navedenih oblikah, med drugim v obliki izjave upravljavca odlagališča v primeru, če je odlagališče javna infrastruktura v lasti občine, potrjene s strani občin. Tudi ta trditev, da obstaja verjetnost, da toženka te izjave ne bo potrdila, ostaja, ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov, na povsem hipotetični ravni (bodoče negotovo dejstvo), zato je sodišče tudi ne sprejema.

27. Ker prvi tožnik ni uspel izkazati temeljnega vsebinskega pogoja za obravnavo začasne odredbe, se sodišče z vprašanji prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank več ne ukvarja.

28. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da prvi tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 in je zahtevo na tej podlagi zavrnilo.

29. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu z zaslišanjem direktorja prvega tožnika in županov drugih občin - ustanoviteljic, ki naj bi izpovedali o izkazanosti težko popravljive škode v zvezi z izdajo začasne odredbe, saj - kot že povedano - gre po naravi stvari za nujen postopek, v katerem mora sodišče odločiti hitro, zato gre za neprimeren dokaz. Tako tudi npr. Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 144/2017, idr..

_K IV. točki izreka:_

30. Ker v zvezi s stroški postopka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ZUS-1 nima posebnih določb, bo sodišče o priglašenih stroških toženke v zvezi z izdajo začasne odredbe odločilo s končno sodno odločbo.

1 Tako npr. sodna odločba Vrhovnega sodišča I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017