Jedro

Služnosti, izbrisane s podržavljanjem, oživijo le v primeru vrnitve podržavljenih nepremičnin (1., 2. in 8. člen ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi (sklepu) Sekretariata za gospodarstvo in splošne zadeve občine z dne 30.4.1992, s katerim (za vsakega tožnika posebej) je prvostopni organ zavrgel vloge tožnikov na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) za vrnitev pravice uporabe do drv in stelje v gozdovih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se tudi po njenem mnenju drugi odstavek 33. člena zakona o denacionalizaciji, na katerega se sklicujejo tožniki, nanaša le na pravice, ki so bile izbrisane na nepremičninah, ki so sedaj predmet vračanja v postopku denacionalizacije. Če nepremičnina ni predmet vračanja po tem zakonu, se oživitev služnosti kot samostojne pravice po določbi 2. odstavka 33. člena navedenega zakona ne more zahtevati. Denacionalizacija je po citiranem zakonu vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih in na načine iz 3., 4. in 5. člena tega zakona. Po mnenju tožene stranke lahko v tem obsegu upravičenci vlagajo samostojne zahtevke, medtem ko je oživitev služnosti v korist gospodujočega zemljišča možno zahtevati le skupaj z zahtevo za denacionalizacijo gospodujoče nepremičnine. Ker v konkretnem primeru denacionalizacija gospodujočih gospodarstev sploh ni možna oziroma ni potrebna, po mnenju tožene stranke oživitev služnosti ne pride v poštev, ne glede na usodo služeče stvari. Očitek tožnikov, da je prvostopni organ zmotno uporabil materialno pravo, po mnenju tožene stranke torej ne drži. Zato je skladno z določbo 240. člena ZUP tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti prvostopni odločbi.

Tožniki v tožbi menijo, da je določba 2. odstavka 33. člena zakona o denacionalizaciji jasna in da so upravičeni zahtevati vrnitev služnosti, ki so jim bile odvzete na podlagi določb zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. Podlaga za denacionalizacijo je zakon sam, kot to določa 7. točka 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji. Gre za tako obsežne pred drugo svetovno vojno pridobljene služnostne pravice, ki pomenijo veliko premoženje za posamezne upravičence. Iz smisla zakona ni razvidno, da bi se služnosti vračale le ob vrnitvi lastnine. Gre namreč za vrnitev premoženjske pravice in ne za vrnitev pravice, ki bi bila vezana na lastnino denacionalizacijskega upravičenca. Gre za premoženje, ki je ločeno od lastninske pravice, ki bo ali pa ne bo vzpostavljena. Menijo, da usoda njihovega premoženja ne more biti odvisna od usode vrnitve premoženja oziroma sploh od tega ali bo denacionalizacijski upravičenec zahteval pravico do denacionalizacije. Gre za povsem samostojno premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. Zato menijo, da so upravičeni zahtevati vrnitev tega premoženja. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe v tožbi kot neutemeljene, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah zakona o denacionalizaciji (ZDEN - Uradni list RS, št. 27/91-I) je denacionalizacija po tem zakonu vrnitev podržavljenega premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, v naravi (vrnitev premoženja) (1. člen in 1. odstavek 2. člena); za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb; z izrazom podržavljeno premoženje je mišljeno zasebno premoženje iz prejšnjega odstavka, ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (1. in 2. odstavek 8. člena); nepremičnine se vrnejo proste hipotekarnih bremen, ki so nastala po njihovem podržavljenju do dneva uveljavitve tega zakona; za terjatve, ki so bile zavarovane s temi bremeni, jamči Republika Slovenija; služnosti, izbrisane s podržavljenjem, oživijo (1. in 2. odstavek 33. člena).

Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke v izreku prvostopne in izpodbijane odločbe pravilni in zakoniti. Glede na citirane materialne predpise zakona o denacionalizaciji, o tem, kaj se šteje za podržavljeno premoženje in njegovo vrnitev, ni mogoče razlagati določbe 2. odstavka 33. člena citiranega zakona tako, da bi v konkretnem primeru služnost oziroma pravica do lesa in stelje na gozdnih parcelah v gozdovih oziroma nepremičninah ponovno oživela v korist tožnikov kot pravnih naslednikov 45 udeležencev agrarne skupnosti, ki jim je bila z odločbo tajništva za finance okrajnega ljudskega odbora z dne 25.10.1957 ta pravica odpravljena na podlagi 1., 3. in 36. člena zakona o upravljanju in gospodarjenju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list LRS, št. 7/56), neodvisno od vrnitve podržavljenih nepremičnin (2. in 8. člen in 1. odstavek 33. člena zakona o denacionalizaciji). Citirane določbe zakona o denacionalizaciji tega namreč ne dopuščajo.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.