Jedro

Vrhovno sodišče je že odločalo v podobnih primerih in revizije ni dopustilo. Obenem je treba opozoriti tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-48/15, Up-237/15 z dne 18. 11. 2015 zavrglo ustavno pritožbo zoper zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 56/2014 z dne 28. 1. 2015, s katerim je bilo odločeno enako kot v obravnavani zadevi, in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 16. člena in drugega odstavka 24. člena ZJSRS.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS št. 01495/01/2013 z dne 15. 4. 2013 in odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost št. 10001-17/2013-2 z dne 9. 7. 2013, s katerima je bila kot prepozna zavržena tožnikova zahteva za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca, in zahtevek za priznanje pravice do izplačila neizplačanih plač in odpravnine. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2012. Stečajni postopek nad delodajalcem se je začel 28. 12. 2012, tožnik je zahtevo za uveljavljanje pravic vložil 19. 3. 2013. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je delavec skladno z Zakonom o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZJSRS, Ur. l. RS, št. 78/2006 s spremembami) do pravic iz tega zakona upravičen, če mu delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca. Tožnik je že pred začetkom stečajnega postopka podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v takih primerih pa ZJSRS delavca ne ščiti. Poleg tega je sodišče prve stopnje še obrazložilo, da bi moral tožnik zahtevo za uveljavljanje pravic v primeru insolventnosti delodajalca vložiti najkasneje v devetdesetih dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, v kateri razpravlja o bistvenih kršitvah določb postopka in o napačni uporabi materialnega prava v zvezi z vprašanjem ustavnosti določb prvega odstavka 16. člena in drugega odstavka 24. člena ZJSRS ter dolžnosti sodišča prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču. Navaja, da se je tekom celotnega postopka skliceval na neskladnost zgoraj navedenih zakonskih določb z Ustavo, Konvencijo in Direktivo. ZJSRS namreč pravice zagotavlja le delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Meni, da način prenehanja delovnega razmerja ni povezan z uveljavljanjem pravic po ZJSRS in ne spremeni narave delavčeve terjatve, ki je delodajalec ne more poplačati zaradi insolventnosti. Konvencija in Direktiva zagotavljata varstvo vsem delavcem ne glede na način prenehanja delovnega razmerja, ZJSRS pa to varstvo oži le na delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Predlagatelj navaja, da revizijsko sodišče o tem ali podobnem vprašanju še ni odločalo. Vprašanje ima ustavnopravne elemente in revizijsko sodišče bi s svojo odločitvijo razvijalo in utrjevalo prakso nižjih sodišč, da se pri svojem delu ravnajo po Ustavi in mednarodnih aktih oziroma da skladno z zahtevo stranke prekinejo postopek ter zadevo predložijo Ustavnemu sodišču. 4. Predlog ni utemeljen.

5. V skladu s prvim odstavkom 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa nižjih sodišč ni enotna; ali pa če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče je že odločalo v podobnih primerih in revizije ni dopustilo. Obenem je treba opozoriti tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-48/15, Up-237/15 z dne 18. 11. 2015 zavrglo ustavno pritožbo zoper zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 56/2014 z dne 28. 1. 2015, s katerim je bilo odločeno enako kot v obravnavani zadevi, in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 16. člena in drugega odstavka 24. člena ZJSRS.

7. Ker ne obstajajo pogoji za dopustitev iz 367. a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367c. člena ZPP predlog kot neutemeljen zavrnilo.