Jedro

Če je tožnik pridobil državljanstvo po 40. členu ZDRS, je bil po določbi 13. čl. UZITUL in po 81. čl. Zakona o tujcih izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani RS. Če je sporen prevzem obveznosti, potem ne gre za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida po pogojih iz 97. čl. ZTPVI.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 26.09.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reviziji odločbe občinskega Sekretariata za občo upravo z dne 04.07.1994 odpravila to odločbo, s katero je bil tožniku priznan status vojaškega mirnodobnega invalida VI. skupine s 60 % invalidnosjo za stalno ter od 01.06.1994 dalje priznana pravica do osebne invalidnine VI.

skupine v mesečnem znesku 15.062,05 SIT. Hkrati je odločila, da tožniku ne gre status vojaškega mirnodobnega invalida. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ ugodil tožnikovi zahtevi z dne 23.05.1994 za ponovno priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida zaradi v jugoslovanski armadi leta 1974 pridobljene bolezni ter pri določitvi odstotka vojaške invalidnosti upošteval izvid in mnenje Zdravniške komisije prve stopnje z dne 28.06.1994, v katerem je navedeno, da sladkorna bolezen tožniku povzroča 60 % vojaško invalidnost. V postopku revizije po uradni dolžnosti tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zamudil z zakonom določen materialni rok za vložitev navedene zahteve. Po določbi 1. odstavka 12. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI, Uradni list SFRJ, št. 31/86 - prečiščeno besedilo, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90) je mirnodobni vojaški invalid državljan Republike Slovenije, ki je kot vojaška oseba po 15. maju 1945 zadobil bolezen, ki je neposredna posledica opravljanja obvezne vojaške službe v oboroženih silah oziroma je v teh okoliščinah nastalo poslabšanje bolezni, ki jo je imel, preden je vstopil v oborožene sile in je zato njegov organizem okvarjen najmanj za 60 %. Po določbi 97. člena ZTPVI se zahteva za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida na podlagi okvare organizma, ki je nastala zaradi bolezni, zadobljene v navedenih okoliščinah, lahko vloži takoj po odpustu iz oboroženih sil, vendar najpozneje v petih letih od dneva odpusta, zato tožniku ni mogoče priznati statusa mirnodobnega vojaškega invalida. V smislu 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), se ZTPVI do izdaje ustreznega predpisa Republike Slovenije smiselno uporablja kot republiški predpis, če ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Zato je po mnenju tožene stranke treba šteti, da so zakonski pogoji za priznanje vojaške invalidnosti izpolnjeni, če gre za državljana Slovenije.

Tožnik je sicer uveljavljal vojaško invalidnost v Republiki Bosni in Hercegovini kot državljan te republike in tam tudi užival invalidnino vse do leta 1992. V 18. členu UZITUL je določeno, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic vojaških invalidov s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji in sicer v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Dne 25.06.1991 tožnik v Republiki Sloveniji ni imel uveljavljenih nobenih pravic po predpisih o vojaških invalidih. Takrat tudi ni bil državljan Republike Slovenije, saj je to postal šele 29.05.1992 z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.05.1992. Tožnikova vloga z dne 23.05.1994 se lahko obravnava le kot nova zahteva, ki pa je prepozna. Zato niso podani pogoji za priznanje mirnodobne invalidnosti, ki je posledica bolezni.

V tožbi tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da je zamudil prekluzivni materialni rok za uveljavljanje vojaške mirnodobne invalidnosti. Tožnik je bil odpuščen iz oboroženih sil dejansko konec leta 1974 in mu je bil nato z odločbo Sekretariata za upravno pravne zadeve Skupščine Občine z dne 21.04.1975 priznan status mirnodobnega vojaškega invalida VI. skupine s 60 % stalno invalidnostjo in priznana pravica do invalidnine s 14.01.1975. Ta odločba je bila potrjena z odločbo Republiške uprave za borčevske in invalidske zadeve takratne Socialistične Republike Bosne in Hercegovine z dne 24.03.1976. Tožnik je od takrat dalje redno prejemal invalidnino. Od leta 1978 živi v Sloveniji, tu se je stalno zaposlil in od takrat dalje tudi stalno živi v kraju zaposlitve, še vedno je tam zaposlen in dela po štiri ure na dan. Od leta 1982 dalje se je tožniku invalidnina izplačevala v Sloveniji in jo je redno prejemal vse do 01.06.1994, z izjemo treh mesecev po osamosvojitvi, ko je bil plačilni promet z Beogradom prekinjen. S 01.06.1994 se mu je izplačevanje invalidnine ustavilo, s tem da ga je upravni organ prve stopnje pozval, da vloži novo zahtevo za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, čeprav je tak status imel že priznan in prav na ta poziv je vložil zahtevo za ponovno priznanje svojstva vojaškega mirnodobnega invalida. Tožnik je ponovno bil pregledan na zdravniški komisiji I. stopnje in je bila ponovno ugotovljena njegova 60 % invalidnost za stalno. Upravni organ prve stopnje je nato izdal odločbo, s katero je bilo tožniku priznano svojstvo vojaškega mirnodobnega invalida VI. skupine s 60 % invalidnostjo za stalno in osebna invalidnina VI. skupine od 01.06.1994 dalje. Iz navedenega jasno izhaja, da je šlo le za ponovno priznanje že priznanega statusa in pridobljene pravice do invalidnine. Status mirnodobnih vojaških invalidov in invalidnine so se v SFRJ ugotavljali in priznavali v postopkih, ki so se vodili v posameznih republikah, finančne obveznosti do posameznih upravičencev pa so se poravnavale iz zveznega proračuna. Tožnik je v času osamosvojitve imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in si je kasneje tudi pridobil državljanstvo Republike Slovenije. Do osamosvojitve mu je bila invalidnina izplačevana iz sredstev federacije, kasneje pa je prav glede na določbe 18. člena UZITUL invalidnino tožniku izplačevala Republika Slovenija. Pri tožniku torej ne gre za priznavanje neke nove pravice ali statusa, temveč le za realizacijo že priznanega statusa vojaškega mirnodobnega invalida in iz tega izvirajoče pravice do invalidnine. 18. člen UZITUL se ne omejuje le na državljane Republike Slovenije, ampak na vse upravičence, ki so na dan osamosvojitve imeli stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zato tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) Republika Slovenija zagotavlja med drugim varstvo pravic vojaških invalidov s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona (dne 25.06.1991) določali predpisi SFRJ. Na podlagi 4. člena UZITUL sta se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljala ZTPVI in Pravilnik o izplačevanju denarnih prejemkov, predpisanih z zakoni, ki urejajo temeljne pravice borcev, vojaških invalidov in družin padlih borcev in o vodenju evidenc o izplačilih (Pravilnik, Uradni list SFRJ, št. 15/84 in 70/86); pristojnosti, ki so jih imeli organi in organizacije SFRJ, pa so prešle na organe in organizacije Republike Slovenije. Pristojni minister je v določenih obdobjih izdal sklep (le za obdobje od 1. julija do 31. decembra 1994 odredbo) o določitvi mesečnih denarnih zneskov osebne invalidnine, družinske invalidnine in povečane družinske invalidnine, dodatka za postrežbo in tujo pomoč ter ortopedskega dodatka - od 1. novembra 1991 dalje (Uradni list RS, št. 32/91-I, 5/92, 11/92, 19/92, 21/92, 28/92, 32/92, 36/92, 50/92, 5/93, 12/93, 35/93, 16/94 in 69/94).

Drugih pravnih podlag za izvajanje 18. člena UZITUL v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja, da tožnik ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji; ugotavlja le, da na dan 25.06.1991 ni bil državljan Republike Slovenije, in niti ne pove, na kakšni pravni podlagi je pridobil državljanstvo Republike Slovenije z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.05.1992. Če je tožnik pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), je bil po določbi 13. člena UZITUL in po 81. členu Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1)91-I) izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Tožena stranka pa tudi ne pove, zakaj je bil tožnik napoten (po predlogu tožene stranke), da je dne 23.05.1994 podal vlogo za ponovno priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida. Ne glede na to, da je tožnikova vloga označena kot vloga za ponovno priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida, pa tožbene trditve kažejo, da je v tej zadevi sporen prevzem obveznosti; če gre za to, potem ne gre za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida po pogojih iz 97. člena ZTPVI.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZTPVI, Pravilnika in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena UZITUL.