Jedro

Obe izvršilni zadevi, ne glede na njuno "tehnično" ločitev, je treba obravnavati kot celoto. Vsak predlog (torej predlog za izvršbo in predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom) se sicer vpiše v I vpisnik kot samostojna zadeva v skladu z zahtevo 4. odst. 300. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 - 138/04), kar pa na zaključek o potrebi po celotnem oziroma celovitem obravnavanju ne more vplivati. Izvršilni postopek je sestavljen iz dveh delov, dovolilnega in izvršilnega. Prva faza se začne s predlogom za izvršbo, konča pa s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

Druga faza izvršilnega postopka je njen izvršilni del, v katerem se opravijo izvršilna dejanja, neposredno potrebna za opravo izvršbe.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika in odločilo, da mora sam kriti stroške postopka.

Proti sklepu se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov pritožil dolžnik, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi v nerazveljavljenem delu razveljavi in izvršbo ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj dolžniku ni dalo možnosti, da se seznani z vsebino upnikovega odgovora na ugovor in nanj odgovori. Neutemeljeno zavrača vsa dolžnikova pravna sredstva, čeprav je dolg v celoti plačan. Pravnomočnost sklepa o izvršbi, opr. št. In 2002/00076 z dne

6.3.2002, še ne pomeni, da ni dovoljen noben ugovor. V 56. členu Zakona o izvršbi (ZIZ) je predvidena možnost ugovora po izteku roka, med drugim tudi zaradi plačila terjatve, kar uveljavlja dolžnik. V ugovoru se je izrecno skliceval na to določbo in obrazložil vse okoliščine, potrebne za utemeljitev ugovora po izteku roka. Sodišče prve stopnje se z vsebinskimi razlogi ugovora sploh ni ukvarjalo. Pri tem, ko je navedlo, da je ugovor nedovoljen, pa je prišlo tudi samo s seboj v nasprotje. Če dolžnik res ne bi uveljavljal razlogov za ugovor po izteku roka, bi to pomenilo neutemeljenost ugovora, ne pa njegove nedovoljenosti. Če pa bi bil ugovor nedovoljen, bi ga moralo zavreči, ne pa zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo dolžniku priznati tudi vse stroške, ki so mu neutemeljeno nastali po plačilu celotnega dolga 14.1.2003. Pritožba proti sklepu v izvršilnem postopku je enostransko pravno sredstvo in odgovor na pritožbo ni predviden. Zato pritožbeno sodišče njegove vsebine ne povzema.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je dolžniku odgovor na ugovor upnikov vročilo hkrati z izpodbijanim sklepom, ni kršilo načela kontradiktornosti (8. točka 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). V postopku s pravnimi sredstvi pravica do izjave v postopku narekuje dvostranost pravnih sredstev, to je ureditev, da se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori. Na opisani način in v skladu z 57. členom ZIZ je tako ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je dolžniku hkrati s sklepom o ugovoru zaradi pravice do informacije vročilo še izvod upnikovega odgovora na ugovor. Če pa morda dolžnik meri na obligatornost naroka v izvršilnem postopku, mu je treba pojasniti, da ZIZ v tej točki odstopa od kontradiktornosti postopka, saj določa, da sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka (2. odst. 58. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je zaradi izterjave dolžnikove preživninske obveznosti na predlog upnikov s sklepom z dne 21.1.2002, opr. št. I 02/00003, ki je postal pravnomočen 12.2.2002, dovolilo izvršbo. S sklepom z dne 6.3.2003, opr. št. In 2002/00076-7, pa je odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom z dne 21.1.2002, opr. št. I 2002/00003, nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom, to je prodajo nepremičnine vl. št. X k.o. D, parc. št. Y. Pritožbeno sodišče ponavlja, kar je obrazložilo že višje sodišče v svojem sklepu z dne

5.11.2003, opr. št. III Cp 1623/2003, da je treba obe izvršilni zadevi, ne glede na njuno "tehnično" ločitev, obravnavati kot celoto.

Vsak predlog (torej predlog za izvršbo in predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom) se sicer vpiše v I vpisnik kot samostojna zadeva v skladu z zahtevo 4. odst. 300. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 - 138/04), kar pa na zaključek o potrebi po celotnem oziroma celovitem obravnavanju ne more vplivati.

Izvršilni postopek je sestavljen iz dveh delov, dovolilnega in izvršilnega. Prva faza se začne s predlogom za izvršbo, konča pa s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Tudi vsa procesna dejanja, katerih namen je izpodbiti sklep o izvršbi (torej tudi ugovor po izteku roka,

56. člen ZIZ), so del dovolilnega dela izvršbe. Druga faza izvršilnega postopka je njen izvršilni del, v katerem se opravijo izvršilna dejanja, neposredno potrebna za opravo izvršbe (če je na primer predlagana izvršba na nepremičnino, se ta opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz zneska, dobljenega s prodajo, 167. člen ZIZ).

Če navedene ugotovitve prevedemo na konkretni primer, lahko zaključimo, da je obravnavanje vseh pravnih sredstev, s katerimi se napada sklep o izvršbi, torej sklep, opr. št. I 2002/00003, stvar dovolilnega dela izvršbe, ki se vodi pod pravkar citirano opravilno številko I 2002/00003; obravnavanje pravnih sredstev, s katerimi se napada sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - prodajo nepremčnine - in posamezna izvršilna dejanja v zvezi s tem izvršilnim sredstvom, pa je stvar izvršilnega dela, ki se vodi pod opr. št. In 2002/00076. Sodišče prve stopnje se je zato v predmetni izvršilni zadevi pravilno osredotočilo na reševanje ugovora proti sklepu z dne 6.3.2003, opr. št. In 2002/00076. Pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso se je omejilo na ugovorne razloge v zvezi z novim izvršilnim sredstvom oziroma predmetom izvršbe (prim. z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne

19.6.1996, Pravna mnenja I/96, str. 3), zato ni utemeljen očitek, da bi se moralo ukvarjati z drugimi vsebinskimi razlogi ugovora. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, bo moralo ugovor po izteku roka meritorno obravnavati v izvršilni zadevi opr. št. I 2002/00003. Prav tako ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navedbo v izpodbijanem sklepu o nedovoljenosti ugovora, ki sicer terminološko ni povsem dosledna, je treba razlagati v smislu zgoraj pojasnjene omejenosti ugovorov zoper sklep, s katerim sodišče med izvršilnim postopkom na predlog upnika spremeni sklep o izvršbi tako, da določi novo izvršilno sredstvo.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov. Ker so stroški akcesorne narave, delijo usodo odločitve o glavni stvari. Dolžnik ni uspel z nobenim od pravnih sredstev, v zvezi s katerimi uveljavlja povračilo stroškov, zato mu iz tega naslova ni mogoče priznati nobenih stroškov (arg. iz 6. odst. 38. člena ZIZ).

Ker niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).